Kako senzualno!

cc61e25fa3a93d9e17eee3ef07fc8145
Foto: Mercuro B. Cotto

Nemudoma zatem, ko sem zjutraj vstala, sem začutila, da se nadme plazi neka nepojasljiva otožnost, ki je nisem želela čutiti. Zato sem pobrskala po spominu za kakšno eureko in si kaj kmalu zmagoslavno oddahnila: »Aha! Danes grem vendar v Sežano!«

S prijateljem, ki je hkrati moj najljubši kitarist, Jogijem, sem bila namreč dogovorjena za vaje, na katerih besedilom mojih pesmi skupaj iščeva melodije. In ker se mi je zdel izlet v Sežano lažji kot soočenje s težkimi čustvi, sem se brez obotavljanja podala na pot.

Ko sem prispela v Sežano, sva šla z Jogijem tako kot vedno za predigro, na kavo. Predigra pravim tistemu uvodnemu in tako zelo pomembnemu delu soustvarjanja, ko se s človekom dobiš in si daš nekaj časa, da prideš na isto valovno dolžino. Začetnemu delu soustvarjanja pravim predigra, saj ima prav tako esencialno vlogo kot predigra v spolnosti: več časa kot si vzameš zanjo, bolj te pripravi na sladkosti, ki sledijo. Saj, tako je: več kot seješ, več boš žel, a ne? Z Jogijem greva za predigro običajno kar na kavo (ki jo včasih spremlja rogljič) in ob njej se pogovoriva o smislu življenja in smrti, se dodobra nareživa, in se tako uglasiva na skupno frekvenco, kar nama pozneje omogoča plodno soustvarjanje.

No, ampak ko sva po današnji kavi prispela k Jogiju domov in naju je bil pravkar pozdravil njegov zaščitnik bizon (trofeja, ki jo je iz daljne Afrike nekoč privlekel njegov dedek), sem opazila, da sem nemirna, zato sem razglasila: »Jogi, jaz bom šla kar domov. Mislim, da moram biti malo sama.«

Zadnjih nekaj dni je bilo pestrih, polnih druženja z ljudmi, otroci in malo, ljubko dojenčico Dijo, zato sem pomislila, da je morda urica ali dve brezdelne samote tisto, kar potrebujem.

»Ma ne bi niti čajčka, Tamarica?«

»Ma ne vem.«

Neodločnost in zmedenost sta zvesti spremljevalki mojega nemira – ampak jaz sem se v tistem trenutku v bistvu brez pomišljanja odločila: pogreznila sem se v mehak naslanjač in zvila v klobčič. In ko sem tako kot kak polhec ždela v klobčiču, v svoji zasebni jamici miru, se je nadme ponovno začela plaziti tista nepojasljiva otožnost od zjutraj, ki je nisem želela čutiti. Ampak tokrat se mi ni ljubilo pred njo zbežati, zato sem posmrkala in pomislila: »Ne dam si dovoljenja, da bi bila potrta.«

A res?

Res. Ne dovolim si biti žalostna.

S kakšno lahkoto sprejmem radost! In prav brez naprezanja sprejmem tudi evforijo, pa dneve, ko se počutim lahkotno, sijočo, cvetočo, spogledljivo, marljivo, ko prekipevam z energijo.

Kaj pa nemir, neodločnost, zmedenost, žalost?

Uh, tega pa raje ne bi. Vsaj ne zdaj (in ko rečem »zdaj« v resnici mislim »vekomaj«).

»Zdaj ne morem biti žalostna, ko pa imam še to pa to za postoriti; zdaj ne morem biti žalostna, ko pa moram svoje sanje v resničnost spremeniti!«

Za žalost ni nikoli pravi čas, kaj? Vedno se mi zdi kot kak nepovabljen gost, ki ne pozna tistega reka »svakog gosta tri dana dosta«, zaradi česar se ne da in ne da domov. In potem sama obtičiš z njo in ji točim in polnim kozarec, ker je pač nočem nagnati, ni se mi uspelo pa – tako kot vsem ostalim – izmazati in izgovoriti, da imam sedaj nekaj drugega početi …

Koliko lažje je biti bojevnik, ki bije svoje bitke kot pa človek, ki čuti svoja čustva, kaj?

Vdih – izdih. Jogi mi prinese čaj, ga odloži predme na tla, v roke vzame mojo malo kitaro in se usede v naslanjač poleg mojega.

Vdih – izdih. Nosnici mi napolni čaroben vonj čaja, ki me popelje nekam daleč, daleč – vase. Mižim in voham, kako me današnja mešanica zelišč in začimb carta, kako me Jogi s svojim zvestim Yogi Tea boža in veseli. Ne mislim in ne govorim, samo diham in uživam v prijetnem vonju. Kako senzualno! Življenje je počasno. In sila preprosto. In ravno to počasnost in preprostost sem potrebovala.

Vdih – izdih. Jogi se začne igrati s strunami. In sprva se mi zdi, da bo to življenje zakompliciralo, ker, mislim, vseeno je treba glasbo poslušati, voh in dihanje ne bosta dovolj. Ampak ok, ne zganem se, dam priložnost še ušesom in dobim pravo malo zvočno terapijo. Kako senzualno! Diham, voham in poslušam – in čutim, kako se me glasba dotika, kako me ljubkuje, kako me boža in sprošča in zdravi. Čutim jo povsod.

Vdih – izdih. Odprem oči, vzamem čaj v roke in ga začnem počasi srebati. Okušam, voham, čutim, poslušam, gledam … in sem. Sem z vsemi svojimi čutili. Kako senzualno! Čutim, kako se me življenje dotika. Dotik življenja čutim povsod. In to mi zelo, zelo godi.

Jogi odloži kitaro, me počoha po hrbtu, da zapredem, potem pa zamiživa, se umiriva.

Tišina. Mmm.

Čez minutko zašepetam: »Mmm, kako sem pogrešala tišino!«

Potihem odvrne: »Tako me ni še nihče pohvalil, ko sem igral.«

Smeh.

Tišina! Mmm.

Skupaj miživa in sva tiho in samo dihava. Mmm, kako lepo je, ko ti tišina napolni glavo z ničem. Tišina ti glavo napolni tako, da je še vedno prazna! Fenomenalno, mar ne?

Pomislim: »Kako paše biti tiho z ljudmi.«

Pa pravi: »Lepo se je še z nekom umiriti.«

Pokimam: »Ja.«

Odcedim čajno vrečko med prsti. Všeč mi je, kako mokra je. In kako diši. Pa jo potežkam v dlani in jo pomečkam in v tistem me »prime pet« (kot bi temu, da “me zgrabi” rekla moja nona), da bi si jo položila na obraz. Pa se nagnem nazaj in si čajno vrečko posedem na sredino čela. Mmm, prijetno mokra in hladna je. Paše.

Jogi zmoti moj mir: »Vedel sem, da boš to naredila.«

»Ampak tega nisem po mojem še nikoli v življenju naredila.«

»Ja, ampak jaz sem vedel, da boš to storila. Veš zakaj?«

»Ne …«

»Ker sem še preden si si vrečko na čelo položila, na svojem čelu čutil mokroto vrečke.«

“Hihi. Paše, veš? Večkrat bi morala to narediti …”

“Ja? Ti od sedaj naprej šparam rabljene čajne vrečke?”

Nasmehnem se mu in počutim se – tukaj. Tukaj, kjer je življenje tako preprosto. Tudi zato, ker sem si na čelo pravkar prilepila čajno vrečko samo in izključno zato, ker sem tako želela. Ker sem želela čutiti, kako je. Ker sem želela čutiti vse.

Ampak še prej sem razmišljala, da mi je lažje biti bojevnica in se boriti zase in za svet, v katerem si želim živeti, kot pa biti ženska in čutiti … čutiti vse!

In včasih se res zdi tako. Ampak. Odložiti orožje in oklep, ko se to zdi najbolj težko, je zdravilno. Zviti se v klobčič, se zjokati in si priznati, da smo potrte, da smo žalostne, da ne vemo, kaj bi? Tudi v tem je moč. Moč, ki je na razpolago vsem, a do katere imajo dostop le tisti izmed nas, ki si dovolijo čutiti VSE; tisti ki si dovolijo tako plesati kot klecati, tako leteti kot padati, tako najti kot izgubiti.

Moč ranljivosti nas odpre življenju. Šele nato se nas lahko življenje dotika. In ti dotiki odpirajo vrata neskončnemu užitku … če le dovolimo življenju, da je preprosto.

🐍

Če si v tem zapisu našel/a kak pozabljen delček sebe in ga uspel/a pospremiti domov – če ti je bilo všeč, kar si prebral/a, te povabim, da več takšnih zapisov najdeš v mojem knjižnem prvencu, ki je izšel avgusta letos in o katerem izveš več na tej povezavi.

Hvala!

attha_naslovnica

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s