»Muci …«

»Ne, no. Kaj ne vidiš, da spim?«

»Muci …«

»Sredi noči je. Samo lulat sem šla. A ne bi raje zjutraj? Obljubim, da bom zjutraj za …«

»Muci …«

»Kako se že običajno obnese, če se pretvarjam, da te ne slišim? Da ne čutim tvojih dotikov?«

»Muci …«

»Ne je ne.«

»Muci …«

»Mislim resno!«

»Muci …«

»No, prav, no. Spati zdaj itak ne morem več. Saj … če prav pomislim, mi je ta tvoja vztrajnost kar seksi, veš?« zapredem in nazadnje le odprem oči, a previdno, da se iz njih ne usujejo iskrice strasti, moje kreativnosti.

Maca sprejme povabilo, z njim odšla bo  na kosilo. Ali pa na nočni sprehod z lučkami po notranjih pokrajinah, da bi osvobodila uboge zmaje iz kletk. Da bi izpustila vsa overižena čustva in misli, ki so se mi še pred pol ure, ko sem se premetavala po postelji, da bi nazaj zaspala, zdela kot težek kamen v želodcu, ki noče ne dol, ne gor. Ampak pred pol ure se še nisem zavedala, da lahko tem ujetim mislim in čustvom napišem krila, s katerimi lahko odletijo stran, pri tem pa sebi napišem še eno Odlično v redovalnico življenja, saj mi je ponovno uspelo najti ugodje in udobje in užitek v nečem, kar se je še pred nekaj urami zdelo skrajno boleče. Pa ne samo udobje in ugodje in užitek, pisanje – in v resnici vsakršna oblika kreativnosti – je tisti požar, ki požge vso robido, ki se je razrasla po poti do izvira moje moči.

Maca sprejme povabilo, se usede za računalnik, roke pa položi na tipkovnico in  svoji kreativnosti pomežikne:”Where to, miss?”

In tako nekako izgleda običajen zmenek z mojo kreativnostjo. Običajno me dobi nekje na samem ko jo najmanj pričakujem in iz mene zvabi sladki orgazem spominjanja na to, da je življenje lahko lepo, tudi ko je naporno.

Hm, kaj pa če je čudovito ravno zato, ker je naporno?

Prejšnji teden sem v nekem sporočilu napisala: »Lepo je imeti Svarunčija doma na počitnicah, čeprav je na trenutke naporno.«

V odgovor sem  dobila: »Lepo in naporno gresta velikokrat skupaj.«

In je res, se ti ne zdi? Mislim, navsezadnje je mnogo ljudi, ki trdijo, da se življenje prične onstran naše cone udobja, kajne?

Zadnje dni veliko razmišljam o tem. O tem, kaj mi pomeni cona udobja, predvsem pa o tem, kako sem nehote pristala in obstala – ali bolje, obtičala – v njej, ne da bi se tega sploh zavedala.

Ko sem nekaj dni tega prvič pomislila, ali je slučajno (»najbrž ne«) mogoče (»skoraj zagotovo ne«), da mi je v resnici malce preveč udobno (»phhh, pa kaj še«), sem nemudoma zatem zaslišala: »Kako prosim? Udobno mi pa res ni! Mislim, saj je okej, ampak če si zares dovolim sanjati, to ni ravno življenje, po katerem bi hrepenela moja duša …«

»Po čem pa hrepeni tvoja duša?«

»Želi si malo potovati s Svarunom. Spoznavati svet in zgodbe ljudi in o njih pisati in peti in se čuditi.«

»Okej, ampak zakaj potem že štiri leta živiš v stanovanju, v katerem si odraščala?«

»Ker se ne morem premaknit. Obtičala sem, ker nisem finančno stabilna …«

In zato živim na Kozini, kjer plačujem nizko najemnino, kjer imam blizu starša in nono, ki mi lahko kadarkoli popazijo na Svaruna in pogledajo skozi prste ter posodijo denar, če mi slučajno »zagusti« – nekaj, kar se mi kot novopečeni pisateljici in ženski, ki si želi živeti od svoje umetnosti, zaenkrat neprestano dogaja. Vem, imeti to, kar imam, je privilegij. Tega se zavedam. In sprejemati vso podporo, ki jo dobivam, je znotraj moje cone udobja. Tega sem se pravkar začela zavedati. Resda ni življenje, ki si ga želim živeti, je pa udobno. Ni mi treba početi stvari, ob katerih mi je neprijetno. Stvari, kot so … oh, ne vem … STATI ZA TEM, KAR SEM, morda?

Ampak. Čakaj, čakaj, čakaj. Ali sem prišla sem, da bi mi bilo udobno, ali zato, da bi živela življenje, ki mu lahko rečem »resnično moje«? 

To me spominja na tisti trenutek v Harryju Potterju (ki ga s Svarunom tako rada prebirava), ko ravnatelj Bradavičarske akademije za čarovnike in čarovnice, profesor Albus Dumbledore, svojim študentom, potem ko se coprnik Mrlakenstein vrne med žive, položi na srce: »Vedno izbiramo med tem, kar je prav in tem, kar je lažje.«

Lažje je živeti v svoji coni udobja. (No, v resnici je hkrati tudi težje, ker te to, da ne živiš svojega življenja, vseeno venomer grize – in sčasoma pregrize.) Prav pa je slediti svojim sanjam. In zato, da sledimo svojim sanjam, moramo stopiti iz svoje cone udobja, se vreči volkovom – in se vedno znova učiti najti udobje in ugodje in užitek znotraj bolečine. Najti lepo znotraj napornega. Uravnovesiti moško esenco, ki bi se preizkušala, dokazovala, metala volkovom, z žensko esenco, ki uspe tudi znotraj tega najti – užitek.

In ko smo že pri uravnovešanju moške in ženske esence, s tabo podelim še ponedeljkovo anekdoto, ki govori točno o tem.

Na vajah z Jogijem, mojim dragim prijateljem in kitaristom, sem šla lulat in ko sem prišla nazaj, me je pričakal s pesmijo, kakršnih nisem več vajena. Na tako surove, direktne, odločne rockovske kompozicije, ki jim tudi jeza ni tuja, sem po navdihu zjalaste* Anouk pela v srednji šoli, nekoč davno preden sem izbrala mehkobo Elle Fitzgerald.

Me pogleda in pravi: »Rabimo en tak komad. Ti moraš malo pokazat jajca.«

Ker imam tako rada izzive, mi je dal s tem misliti in v roku dveh dni in po pogovoru z Ano, ki mi je prva v življenju svetovala, naj trpim, se je v meni spisala pesem, katere delovno ime je še vedno Tista pesem z jajci:

Tvoje srce prekriva oklep, sveti se in res je lep,

zvarila si ga, da te ščiti pred slabim,

a kar te ščiti pred slabim, te ščiti pred dobrim, pred vsem – to vem.

 Te je strah, da bi trpela? Trpi še malo bolj.

Te je strah, da bi bolelo? Naj boli še bolj.

Potrkaj trpljenju na vrata odeta le v plašč sredi noči, naj se zgodi.

Po mojem gre res za to, da se izmojstrimo v iskanju lepega v napornem. Da uživamo, medtem ko se mečemo volkovom življenja in … povemo, kar mislimo … izrazimo svojo ljubezen njemu in vsemu … stojimo za tem, kar smo … in zaživimo življenje, ki smo ga prišli živeti. Pa če se zdi še tako težko. V bistvu … naredi, da bo vsaj toliko lepo, kolikor je težko.

EPP: Pri tem ti lahko pomaga moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco. Meni ful pomaga. In če kupiš knjigo do konca leta, ti podarim še eno stvar, ki meni ful pomaga in te bo usmerila na pot iskanja svojega užitka zunaj cone svojega udobja, kar praktično pomeni znotraj življenja: Reading in ritualčke. Piši mi za več info.