Kako senzualno!

cc61e25fa3a93d9e17eee3ef07fc8145
Foto: Mercuro B. Cotto

Nemudoma zatem, ko sem zjutraj vstala, sem začutila, da se nadme plazi neka nepojasljiva otožnost, ki je nisem želela čutiti. Zato sem pobrskala po spominu za kakšno eureko in si kaj kmalu zmagoslavno oddahnila: »Aha! Danes grem vendar v Sežano!«

S prijateljem, ki je hkrati moj najljubši kitarist, Jogijem, sem bila namreč dogovorjena za vaje, na katerih besedilom mojih pesmi skupaj iščeva melodije. In ker se mi je zdel izlet v Sežano lažji kot soočenje s težkimi čustvi, sem se brez obotavljanja podala na pot.

Ko sem prispela v Sežano, sva šla z Jogijem tako kot vedno za predigro, na kavo. Predigra pravim tistemu uvodnemu in tako zelo pomembnemu delu soustvarjanja, ko se s človekom dobiš in si daš nekaj časa, da prideš na isto valovno dolžino. Začetnemu delu soustvarjanja pravim predigra, saj ima prav tako esencialno vlogo kot predigra v spolnosti: več časa kot si vzameš zanjo, bolj te pripravi na sladkosti, ki sledijo. Saj, tako je: več kot seješ, več boš žel, a ne? Z Jogijem greva za predigro običajno kar na kavo (ki jo včasih spremlja rogljič) in ob njej se pogovoriva o smislu življenja in smrti, se dodobra nareživa, in se tako uglasiva na skupno frekvenco, kar nama pozneje omogoča plodno soustvarjanje.

No, ampak ko sva po današnji kavi prispela k Jogiju domov in naju je bil pravkar pozdravil njegov zaščitnik bizon (trofeja, ki jo je iz daljne Afrike nekoč privlekel njegov dedek), sem opazila, da sem nemirna, zato sem razglasila: »Jogi, jaz bom šla kar domov. Mislim, da moram biti malo sama.«

Zadnjih nekaj dni je bilo pestrih, polnih druženja z ljudmi, otroci in malo, ljubko dojenčico Dijo, zato sem pomislila, da je morda urica ali dve brezdelne samote tisto, kar potrebujem.

»Ma ne bi niti čajčka, Tamarica?«

»Ma ne vem.«

Neodločnost in zmedenost sta zvesti spremljevalki mojega nemira – ampak jaz sem se v tistem trenutku v bistvu brez pomišljanja odločila: pogreznila sem se v mehak naslanjač in zvila v klobčič. In ko sem tako kot kak polhec ždela v klobčiču, v svoji zasebni jamici miru, se je nadme ponovno začela plaziti tista nepojasljiva otožnost od zjutraj, ki je nisem želela čutiti. Ampak tokrat se mi ni ljubilo pred njo zbežati, zato sem posmrkala in pomislila: »Ne dam si dovoljenja, da bi bila potrta.«

A res?

Res. Ne dovolim si biti žalostna.

S kakšno lahkoto sprejmem radost! In prav brez naprezanja sprejmem tudi evforijo, pa dneve, ko se počutim lahkotno, sijočo, cvetočo, spogledljivo, marljivo, ko prekipevam z energijo.

Kaj pa nemir, neodločnost, zmedenost, žalost?

Uh, tega pa raje ne bi. Vsaj ne zdaj (in ko rečem »zdaj« v resnici mislim »vekomaj«).

»Zdaj ne morem biti žalostna, ko pa imam še to pa to za postoriti; zdaj ne morem biti žalostna, ko pa moram svoje sanje v resničnost spremeniti!«

Za žalost ni nikoli pravi čas, kaj? Vedno se mi zdi kot kak nepovabljen gost, ki ne pozna tistega reka »svakog gosta tri dana dosta«, zaradi česar se ne da in ne da domov. In potem sama obtičiš z njo in ji točim in polnim kozarec, ker je pač nočem nagnati, ni se mi uspelo pa – tako kot vsem ostalim – izmazati in izgovoriti, da imam sedaj nekaj drugega početi …

Koliko lažje je biti bojevnik, ki bije svoje bitke kot pa človek, ki čuti svoja čustva, kaj?

Vdih – izdih. Jogi mi prinese čaj, ga odloži predme na tla, v roke vzame mojo malo kitaro in se usede v naslanjač poleg mojega.

Vdih – izdih. Nosnici mi napolni čaroben vonj čaja, ki me popelje nekam daleč, daleč – vase. Mižim in voham, kako me današnja mešanica zelišč in začimb carta, kako me Jogi s svojim zvestim Yogi Tea boža in veseli. Ne mislim in ne govorim, samo diham in uživam v prijetnem vonju. Kako senzualno! Življenje je počasno. In sila preprosto. In ravno to počasnost in preprostost sem potrebovala.

Vdih – izdih. Jogi se začne igrati s strunami. In sprva se mi zdi, da bo to življenje zakompliciralo, ker, mislim, vseeno je treba glasbo poslušati, voh in dihanje ne bosta dovolj. Ampak ok, ne zganem se, dam priložnost še ušesom in dobim pravo malo zvočno terapijo. Kako senzualno! Diham, voham in poslušam – in čutim, kako se me glasba dotika, kako me ljubkuje, kako me boža in sprošča in zdravi. Čutim jo povsod.

Vdih – izdih. Odprem oči, vzamem čaj v roke in ga začnem počasi srebati. Okušam, voham, čutim, poslušam, gledam … in sem. Sem z vsemi svojimi čutili. Kako senzualno! Čutim, kako se me življenje dotika. Dotik življenja čutim povsod. In to mi zelo, zelo godi.

Jogi odloži kitaro, me počoha po hrbtu, da zapredem, potem pa zamiživa, se umiriva.

Tišina. Mmm.

Čez minutko zašepetam: »Mmm, kako sem pogrešala tišino!«

Potihem odvrne: »Tako me ni še nihče pohvalil, ko sem igral.«

Smeh.

Tišina! Mmm.

Skupaj miživa in sva tiho in samo dihava. Mmm, kako lepo je, ko ti tišina napolni glavo z ničem. Tišina ti glavo napolni tako, da je še vedno prazna! Fenomenalno, mar ne?

Pomislim: »Kako paše biti tiho z ljudmi.«

Pa pravi: »Lepo se je še z nekom umiriti.«

Pokimam: »Ja.«

Odcedim čajno vrečko med prsti. Všeč mi je, kako mokra je. In kako diši. Pa jo potežkam v dlani in jo pomečkam in v tistem me »prime pet« (kot bi temu, da “me zgrabi” rekla moja nona), da bi si jo položila na obraz. Pa se nagnem nazaj in si čajno vrečko posedem na sredino čela. Mmm, prijetno mokra in hladna je. Paše.

Jogi zmoti moj mir: »Vedel sem, da boš to naredila.«

»Ampak tega nisem po mojem še nikoli v življenju naredila.«

»Ja, ampak jaz sem vedel, da boš to storila. Veš zakaj?«

»Ne …«

»Ker sem še preden si si vrečko na čelo položila, na svojem čelu čutil mokroto vrečke.«

“Hihi. Paše, veš? Večkrat bi morala to narediti …”

“Ja? Ti od sedaj naprej šparam rabljene čajne vrečke?”

Nasmehnem se mu in počutim se – tukaj. Tukaj, kjer je življenje tako preprosto. Tudi zato, ker sem si na čelo pravkar prilepila čajno vrečko samo in izključno zato, ker sem tako želela. Ker sem želela čutiti, kako je. Ker sem želela čutiti vse.

Ampak še prej sem razmišljala, da mi je lažje biti bojevnica in se boriti zase in za svet, v katerem si želim živeti, kot pa biti ženska in čutiti … čutiti vse!

In včasih se res zdi tako. Ampak. Odložiti orožje in oklep, ko se to zdi najbolj težko, je zdravilno. Zviti se v klobčič, se zjokati in si priznati, da smo potrte, da smo žalostne, da ne vemo, kaj bi? Tudi v tem je moč. Moč, ki je na razpolago vsem, a do katere imajo dostop le tisti izmed nas, ki si dovolijo čutiti VSE; tisti ki si dovolijo tako plesati kot klecati, tako leteti kot padati, tako najti kot izgubiti.

Moč ranljivosti nas odpre življenju. Šele nato se nas lahko življenje dotika. In ti dotiki odpirajo vrata neskončnemu užitku … če le dovolimo življenju, da je preprosto.

🐍

Če si v tem zapisu našel/a kak pozabljen delček sebe in ga uspel/a pospremiti domov – če ti je bilo všeč, kar si prebral/a, te povabim, da več takšnih zapisov najdeš v mojem knjižnem prvencu, ki je izšel avgusta letos in o katerem izveš več na tej povezavi.

Hvala!

attha_naslovnica

Lepo in naporno gresta skupaj

ff099410df3842819b7d9be3e8c0377a

»Muci …«

»Ne, no. Kaj ne vidiš, da spim?«

»Muci …«

»Sredi noči je. Samo lulat sem šla. A ne bi raje zjutraj? Obljubim, da bom zjutraj za …«

»Muci …«

»Kako se že običajno obnese, če se pretvarjam, da te ne slišim? Da ne čutim tvojih dotikov?«

»Muci …«

»Ne je ne.«

»Muci …«

»Mislim resno!«

»Muci …«

»No, prav, no. Spati zdaj itak ne morem več. Saj … če prav pomislim, mi je ta tvoja vztrajnost kar seksi, veš?« zapredem in nazadnje le odprem oči, a previdno, da se iz njih ne usujejo iskrice strasti, moje kreativnosti.

Maca sprejme povabilo, z njim odšla bo  na kosilo. Ali pa na nočni sprehod z lučkami po notranjih pokrajinah, da bi osvobodila uboge zmaje iz kletk. Da bi izpustila vsa overižena čustva in misli, ki so se mi še pred pol ure, ko sem se premetavala po postelji, da bi nazaj zaspala, zdela kot težek kamen v želodcu, ki noče ne dol, ne gor. Ampak pred pol ure se še nisem zavedala, da lahko tem ujetim mislim in čustvom napišem krila, s katerimi lahko odletijo stran, pri tem pa sebi napišem še eno Odlično v redovalnico življenja, saj mi je ponovno uspelo najti ugodje in udobje in užitek v nečem, kar se je še pred nekaj urami zdelo skrajno boleče. Pa ne samo udobje in ugodje in užitek, pisanje – in v resnici vsakršna oblika kreativnosti – je tisti požar, ki požge vso robido, ki se je razrasla po poti do izvira moje moči.

Maca sprejme povabilo, se usede za računalnik, roke pa položi na tipkovnico in  svoji kreativnosti pomežikne:”Where to, miss?”

In tako nekako izgleda običajen zmenek z mojo kreativnostjo. Običajno me dobi nekje na samem ko jo najmanj pričakujem in iz mene zvabi sladki orgazem spominjanja na to, da je življenje lahko lepo, tudi ko je naporno.

Hm, kaj pa če je čudovito ravno zato, ker je naporno?

Prejšnji teden sem v nekem sporočilu napisala: »Lepo je imeti Svarunčija doma na počitnicah, čeprav je na trenutke naporno.«

V odgovor sem  dobila: »Lepo in naporno gresta velikokrat skupaj.«

In je res, se ti ne zdi? Mislim, navsezadnje je mnogo ljudi, ki trdijo, da se življenje prične onstran naše cone udobja, kajne?

Zadnje dni veliko razmišljam o tem. O tem, kaj mi pomeni cona udobja, predvsem pa o tem, kako sem nehote pristala in obstala – ali bolje, obtičala – v njej, ne da bi se tega sploh zavedala.

Ko sem nekaj dni tega prvič pomislila, ali je slučajno (»najbrž ne«) mogoče (»skoraj zagotovo ne«), da mi je v resnici malce preveč udobno (»phhh, pa kaj še«), sem nemudoma zatem zaslišala: »Kako prosim? Udobno mi pa res ni! Mislim, saj je okej, ampak če si zares dovolim sanjati, to ni ravno življenje, po katerem bi hrepenela moja duša …«

»Po čem pa hrepeni tvoja duša?«

»Želi si malo potovati s Svarunom. Spoznavati svet in zgodbe ljudi in o njih pisati in peti in se čuditi.«

»Okej, ampak zakaj potem že štiri leta živiš v stanovanju, v katerem si odraščala?«

»Ker se ne morem premaknit. Obtičala sem, ker nisem finančno stabilna …«

In zato živim na Kozini, kjer plačujem nizko najemnino, kjer imam blizu starša in nono, ki mi lahko kadarkoli popazijo na Svaruna in pogledajo skozi prste ter posodijo denar, če mi slučajno »zagusti« – nekaj, kar se mi kot novopečeni pisateljici in ženski, ki si želi živeti od svoje umetnosti, zaenkrat neprestano dogaja. Vem, imeti to, kar imam, je privilegij. Tega se zavedam. In sprejemati vso podporo, ki jo dobivam, je znotraj moje cone udobja. Tega sem se pravkar začela zavedati. Resda ni življenje, ki si ga želim živeti, je pa udobno. Ni mi treba početi stvari, ob katerih mi je neprijetno. Stvari, kot so … oh, ne vem … STATI ZA TEM, KAR SEM, morda?

Ampak. Čakaj, čakaj, čakaj. Ali sem prišla sem, da bi mi bilo udobno, ali zato, da bi živela življenje, ki mu lahko rečem »resnično moje«? 

To me spominja na tisti trenutek v Harryju Potterju (ki ga s Svarunom tako rada prebirava), ko ravnatelj Bradavičarske akademije za čarovnike in čarovnice, profesor Albus Dumbledore, svojim študentom, potem ko se coprnik Mrlakenstein vrne med žive, položi na srce: »Vedno izbiramo med tem, kar je prav in tem, kar je lažje.«

Lažje je živeti v svoji coni udobja. (No, v resnici je hkrati tudi težje, ker te to, da ne živiš svojega življenja, vseeno venomer grize – in sčasoma pregrize.) Prav pa je slediti svojim sanjam. In zato, da sledimo svojim sanjam, moramo stopiti iz svoje cone udobja, se vreči volkovom – in se vedno znova učiti najti udobje in ugodje in užitek znotraj bolečine. Najti lepo znotraj napornega. Uravnovesiti moško esenco, ki bi se preizkušala, dokazovala, metala volkovom, z žensko esenco, ki uspe tudi znotraj tega najti – užitek.

In ko smo že pri uravnovešanju moške in ženske esence, s tabo podelim še ponedeljkovo anekdoto, ki govori točno o tem.

Na vajah z Jogijem, mojim dragim prijateljem in kitaristom, sem šla lulat in ko sem prišla nazaj, me je pričakal s pesmijo, kakršnih nisem več vajena. Na tako surove, direktne, odločne rockovske kompozicije, ki jim tudi jeza ni tuja, sem po navdihu zjalaste* Anouk pela v srednji šoli, nekoč davno preden sem izbrala mehkobo Elle Fitzgerald.

Me pogleda in pravi: »Rabimo en tak komad. Ti moraš malo pokazat jajca.«

Ker imam tako rada izzive, mi je dal s tem misliti in v roku dveh dni in po pogovoru z Ano, ki mi je prva v življenju svetovala, naj trpim, se je v meni spisala pesem, katere delovno ime je še vedno Tista pesem z jajci:

Tvoje srce prekriva oklep, sveti se in res je lep,

zvarila si ga, da te ščiti pred slabim,

a kar te ščiti pred slabim, te ščiti pred dobrim, pred vsem – to vem.

 Te je strah, da bi trpela? Trpi še malo bolj.

Te je strah, da bi bolelo? Naj boli še bolj.

Potrkaj trpljenju na vrata odeta le v plašč sredi noči, naj se zgodi.

Po mojem gre res za to, da se izmojstrimo v iskanju lepega v napornem. Da uživamo, medtem ko se mečemo volkovom življenja in … povemo, kar mislimo … izrazimo svojo ljubezen njemu in vsemu … stojimo za tem, kar smo … in zaživimo življenje, ki smo ga prišli živeti. Pa če se zdi še tako težko. V bistvu … naredi, da bo vsaj toliko lepo, kolikor je težko.

EPP: Pri tem ti lahko pomaga moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco. Meni ful pomaga. In če kupiš knjigo do konca leta, ti podarim še eno stvar, ki meni ful pomaga in te bo usmerila na pot iskanja svojega užitka zunaj cone svojega udobja, kar praktično pomeni znotraj življenja: Reading in ritualčke. Piši mi za več info.

LEŠNIKI (3).png

Srce si želi samo ljubiti

kiss

Danes je prišel na obisk nekdo, ki sem ga že dvakrat imela rada … tako, kot bi moje srce zdaj želelo imeti nekoga rado. In vsakič, ko pride na obisk, me spomni, kako zelo si v resnici moje srce želi … imeti nekoga rado.

Najprej sem mislila, da je on »kriv« … ker je njega pač tako preprosto imeti rad.

Ampak sedaj vem, da ni hakeljc samo v njem. Kajti četudi je res, da je njega zelo preprosto imeti rad, je res tudi to, da je meni zelo preprosto imeti rad.

Ja. Moje srce si želi imeti rado.

Ravno ta teden sva se z drago prijateljico pogovarjali o tem, da naju še vedno včasih preseneti, kako močna je v resnici tista srčna želja po tem, da bi nekoga imeli radi. Človek pač živi in uživa v svojem življenju in se ne vsakodnevno ukvarja s to željo; morda jo celo ignorira, saj zna biti včasih precej nadležna ali boleča ali oboje. Ampak vsake toliko časa … vsake toliko časa se zgodi nekaj, kar srce dregne in spomni, česa si v resnici želi in potem …

BUUUM!

»Aua, no!« dahnem miže, »to boli!«

Sploh nisem vedela, da si srce v resnici tako želi; nisem vedela, ali pa nisem želela vedeti.

Jaz, ti in moj sin smo igrali spomin. Bilo je lepo. A ko si odšel, sem pomislila: »Kaj sploh počnem?« V resnici pa sem pomislila na tisto pesem Sarah Durham Wilson, za katero sedaj vem, da je bila napisana tudi malo zame: »Kako naj se pretvarjam, da mi je ok ta povsem oblečen pogovor o vremenu ob bazenu, potem ko sem s tabo gola zaplavala v oceanu pod polno luno?«

Mislim … saj se je lepo pogovarjati s teboj. In igrati spomin. Ampak to ni vse, kar si želim. Če prisluhnem, slišim, da si moje srce želi s tebe strgati vsa oblačila vljudnosti in se vrniti na tisti majski travnik, obsijan z mesečino, kjer bova za vedno … molila. Se ga spomniš? Počutila sem se kot v kakšni keltski zgodbici o Beltane-u in potem si mi podržal jakno, da se oblečem in meni so klecnila kolena, ker ne pomnim, da bi mi kdo kdaj pred tem tako po gentlemansko podržal jakno, in potem sem se zazrla v galaksije tvojih oči in rekel si natanko tisto, o čemer sem jaz v tistem trenutku premišljevala: »Tole je bilo za bogove in boginje.«

Danes sem si te spet želela srečati na tistem travniku … ampak kaj, ko se ravno od tebe učim, da od ljudi ne gre zahtevati tistega, kar mislimo, da potrebujemo, ampak jim je bolje dovoliti, da nam dajo, karkoli pač imajo.

Ja, ne? Dovoliti ljudem, da nam dajo, karkoli pač imajo … mi pa lahko to potem vedno ali sprejmemo ali pač spustimo, ne?

Že dvakrat sem se odločila, da te bom spustila. Drugič je bilo tedaj, ko sem na kavču v dnevni sobi pisala pesem in si ti odmaševal odtok v moji kuhinji. Se spomniš? Se spomniš tiste pesmi, ki sem jo napisala, ko sva se zadnjikrat ljubila?

Vem, nikoli ti je nisem zares prebrala, ker za svojimi besedami takrat še nisem stala, ampak takole gre:

Še včeraj je bila dilema: naj vzamem, kar lahko mi daš?

Ta trenutek ljubezni ni vse, kar želim,

no, očitno bom pač vse iskala drugje.

Jaz bi vse. Ti pa pač ne. Ker je tvoj vse drugačen kot moj. In to je ok.

A ne glede na vse … ali nič … hvala, da sem se lahko spomnila, kako si moje srce v resnici želi imeti nekoga rado. In tole pišem, da se z mojim srcem pogovorim in da mu obljubim, da ne glede na to, kaj naredim, prisežem, da se ne bom spet trudila tega čimprej pozabiti. Četudi me bo ne vem kako zamikalo.

*

Če se te je ta zapis dotaknil, sem prepričana, da ti bo tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, zelo všeč. Najdeš jo na tej povezavi.