Zadnji dve leti, odkar sem na tem prehodu med Punčko in Mamo, in še posebej zadnji mesec dni, ko skozi ta prehod stopam z ženskami s celega sveta v skupnosti Ma-mmune, ki jo vodi Sarah Durham Wilson, se prebujam v tisti del ženske esence, ki je arhetip Mame. To se pravi: učim se biti varna in zanesljiva oseba najprej sebi in potem še drugim. Tako rekoč se učim biti zaupnica – po sskj-ju »zaupen prijatelj« ali »zaupna oseba koga« – in ta moja varnost in zanesljivost se širi in penetrira že vse aspekte mojega življenja, vključno z delom.

Moje delo je kreativne narave in to pomeni, da ga podžiga tveganje. Na primer tveganje, da sem izdala svoj knjižni prvenec v samozaložbi, ker mi pravna politika založništva v Sloveniji nič kaj ne diši, vedela pa sem, da ta knjiga preprosto mora v svet. Ali tveganje, da dnevno ponujam svojo dušo na pladnju, s tem ko se izpostavljam in objavljam svoje zapise. Že res, lahko bi zadržala zase vse, kar vre iz mene, ampak ker vem, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in ker vem, koliko lažje je pri srcu meni, ko kje preberem, da nisem edina, ki se tako počuti, čutim, da moram vztrajati. No, pa saj sem ravnokar zatrdila, da moje delo podžiga tveganje, mar ne? Tveganje, pri katerem ne tvegam svoje glave, ampak del mene, ki je še bolj občutljiv od slednje –  svoje srce. In zato, da lahko še naprej delam, to se pravi ustvarjam, to se pravi tvegam, potrebujem varen prostor, ki ga bom kot Mama, kot varna in zanesljiva oseba, kot zaupnica, ustvarila.

Počutim se tako: moja lupina je sicer že popokala, ampak še vedno tičim v jajcu, še vedno sem na toplem in skrita pred svetom, ki ga ne poznam in me ne pozna. Še vedno sem v istem gnezdu, v katero sem se rodila, v katero me je Mama nekoč davno odložila. Pri tem gnezdu ne gre za vprašanje tega, ali živim pri starših ali ne, ampak za to, ali živim tako, kot bi si oni želeli, ali pa živim življenje, ki mu lahko resnično rečem »moje«. Gnezdo je prostor, ki ga Mama ustvari zato, da bi se v njem vse njene kreacije počutile varno, preden se podajo v širni svet.

Tako: počutim se kot mala dinozavrica (zahvala za to prispodobo gre seveda mojemu dinozaverčku Svarunu, zaradi katerega je moja prva asociacija na jajce »dinozaver« in ne »piščanček«), ki mora splezati iz maminega gnezda in ustvariti prostor, kjer se bodo vse njene kreacije počutile varno, preden se podajo v širni svet.

In v bistvu se mi vedno bolj zdi, da je ta prostor ta skupina.

Ta skupina mi nudi varnost, ki je na tem prehodu zame absolutno nujna. Varnost, da lahko še naprej ustvarjam, se igram, kreiram, delam – in skozi svoje delo živim. Morda se sliši la-la in čeprav sem to doslej pripisovala dejstvu, da je moje sonce v deseti hiši, sedaj mislim, da je to res za vsakega človeka, ki sledi svojim sanjam in dela tisto, kar čuti, da mora početi: moje Delo je moje Življenje. To se pravi: delam tisto, kar živim. Moje Delo je to, da govorim tisto, kar delam in torej tudi tisto, kar živim. In zakaj ravno pišem? Ker tisti občutljivi ribici v meni rabita izražati vso paleto čustev, ki prihajajo na površje, tista filozofska dvojčka pa rabita razumeti, kaj se v meni dogaja. S tem, ko pišem, lažje razumem. In s tem, ko delim, lažje živim, ker vem, da delam tisto, kar moram.

A vseeno – vsakič, ko karkoli objavim, tudi v tej skupini, tvegam. Tvegam, ker je vse iz srca in iskreno. Ampak ker je tveganje v tej skupini bistveno manjše, pravim, da se učim varno tvegati: učim se izbirati, kaj s kom delim. Prej, ko sem živela izključno kot Punčka, sem vsem pokazala vse. Brez cenzure sem se razgalila, ker me je gnala potreba po tem, da sem videna in sprejeta. Zdaj, ko pa prebujam v Mamo, me še vedno kdaj boli, če se mi zdi, da nisem videna, ampak zdaj se zavedam, da mi je bolj pomembno to, da me ljudje čutijo. Mene, moje zapise in vse, kar ponujam.

Zjutraj sem se pogovarjala s sosedo, ki mi je že pred mesecem dni ponudila, naj za občinsko glasilo napišem članek, v katerem bi svojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco predstavila domači publiki. Članka še vedno nisem napisala, ker me zvije že ob sami misli na to, da bi se spet pred vsemi razgalila. Prav tako me zvije, ko pomislim, da bi klicarila naokrog in se z ljudmi dogovarjala za predstavitve moje knjige po knjižnicah in knjigarnah in kulturnih domovih po Sloveniji. Enostavno ne morem. Nočem. Zaenkrat še ne. Bom, ko bom lahko.

Pridejo dnevi, ko sem Mama, in tedaj lahko. In pridejo dnevi, ko Mamo tista Punčkasta nesigurnost preglasi in ne more več biti moja zaupnica, in tedaj ne zmorem deliti svojega srca.

Ampak v tej skupini, se počutim, kot da vedno lahko. Tu se počutim dobro in tu si želim še naprej deliti svoje darove. Tu se mi zdi, da mi ni potrebno čakati na »tisti trenutek«, ko bom lahko, ko pridem »tja«, kjer bom lahko, kajti tukaj vedno lahko. In tukaj si vedno želim. Želim si deliti potovanje, ne cilja.

Zakaj sploh to govorim?

Zato, ker se učim biti Mama. Varna in zanesljiva oseba, zaupnica. Namreč, kot Punčka bi enostavno izginila, poniknila, se skrila. Popravek: kot Punčka sem se enostavno skrila. Premnogokrat. Odvihrala sem brez besede slovesa, se vrnila čez kakšen mesec dni, polna novih moči, ki sem jih načrpala navznoter in navzdol, in se pretvarjala, da se pravkar ni čisto nič zgodilo. Ker sem od sebe zahtevala nemogoče, sem si vselej prej ali slej skrušeno priznala, da tega tempa ne zmorem več držati, da ne zmorem več tako delovati – in se umaknila. Se ohladila. Vrgla slušalko dol. In prerezala vse linije. In ker sedaj tega ne želim več, ti povem, da v kolikor bi bila rada dnevno v stiku s tem, kar počnem in živim,  lahko moje Delo vsak dan najdeš v facebook skupini Attha sestrstvo – v krogu žensk, kjer se počutim varno. Skupina je zaprta v smislu, da nečlanice ne morejo prebirati objav, a odprta v smislu sprejemanja novih članic. Takšna je, ker si želim v njej ustvariti varno, podporno in intimno ozračje, sploh sedaj, odkar v njej potega trajnostna praksa, v kateri vsak dan skupaj ritualčkamo, se obračamo navznoter in navzdol in delimo o tem, kje trenutno stojimo. Skupina je seveda brezplačna, zato vabljena, če še nisi notri.

Pozdrav v čudovito jesen,

Tamara