Kamenček v mozaiku življenja

71149519_495192811258962_197593934707294208_n

Danes je moj tata kupil mojo knjigo z besedami: »Kaj, a jaz pa ne morem brati?«

Ne spomnim se, da bi ga kdaj videla s knjigo v roki – če seveda ne štejem tistega debelega starega francoskega slovarja rožnate barve, ki ga je preučeval na vsakem poletnem dopustu in ob tem grulil in s tem tudi mene čisto navdušil nad tem romanskim, romantičnim jezikom, kar nama je prišlo še kako prav osem let tega, ko sva se v Champagni z ženo nekega vinarja pogovarjala o drugi svetovni vojni, v francoščini, kajpada.

Danes je moj tata kupil mojo knjigo. A še včeraj sem ponovno stala na razpotju; na tistem, na katerega me redno naplavlja že vse življenje, še bolj konkretno pa odkar sem avgusta letos izdala knjigo. To je bilo razpotje lastne vrednosti, ki je tako tesno povezano s finančnim stanjem, da je joj.

Punčka v meni je spet paničarila okrog denarja. In ta panika jo je krčila in dušila vse dokler se ni prikazala Mama v meni in Punčko vzela v naročje z besedami: »Slišim te. Strah te je, ker očetu dolguješ denar in ker moraš prihodnji mesec peljati avto na tehnični. Predvsem pa te je strah zato, ker se ti kdaj zdi, da ne bo nikoli drugače, nikoli bolje.«

V konstantnih finančnih skrbeh sem že dobro utečena, saj v njih živim že vse odkar sem rodila in se ponovno rodila – v zavedanje, da je življenje prekratko, da bi ga zabila v neki službi, ki me ne veseli, ko pa imam toooooliko dati. Ampak po drugi strani je življenje prekratko tudi za to, da bi me venomer skrbelo, ali mi bo uspelo plačati položnice in kupiti hrano ali ne. Življenje je prekratko tudi za to, da bi ta trma, zaradi katere ne grem v službo in ki mi vsekakor ne koristi izigrala mojo lahkotnost in mojo radost.

Nekaj je bilo potrebno spremeniti.

»Strah te je, ker ne veš, kako bosta s sinom sploh kdaj prenehala životariti. Slišim te. In razumem te. Ampak skrbi ti še nikoli niso prinesle tistega, kar si želiš. Skrbi ti niso nikoli prinesle finančne svobode. V bistvu ti nikoli niso prinesle ničesar razen še več skrbi.«

Mama je vstala in je Punčki v meni rekla: »Naj te nič več ne skrbi. Sedaj sem tukaj jaz in jaz bom poskrbela, da bo vedno vsega dovolj. Kajti dokler bo v meni vsega dovolj, bo dovolj.«

Mama je lahko vstala, ker verjame v svoje sanje – v tiste, ki jih je natkala zase in za svoj svet. Mama je lahko vstala, ker verjame v to, kar ima dati svetu. In odkar je Mama vstala, čutim, da se dotikam nečesa globljega. Ti pogovori s seboj o vrednosti postajajo drugačni. Kajti ne glede na to, kako močno na trenutke podvomim v prihodnost, v sedanjost ne dvomim več. Vase ne dvomim več, kajti jaz sem sedanjost. In v istem trenutku, ko me zapopade tisto večno retorično Punčkino vprašanje: »Kaj se sploh grem?!«, zaslišim odgovor, ki preglasi glasove opozicije v meni: »Sledim temu, kar imam dati. Ker vem, da ima nekdo sprejeti točno to, kar imam jaz dati.«

Po vseh pogovorih s seboj in ljudmi v mojem življenju o tem, kakšni so moji načrti, da bi prišla na zeleno vejo, greva s Svarunom v knjižnico. In ko tudi z njo zaključiva debato o denarju in lastni vrednosti, mi Patricija, knjižničarka, za katero sem neskončno hvaležna, zakliče: »Ooo, bog ne daj, da bi na to pozabila!«

Izroči mi rdečo kuverto. Rdečo, kot je rdeča prva, korenska čakra, ki jo tradicionalno povezujemo z denarjem in žgečkljivimi vprašanji, kot je na primer: »Kaj se sploh grem?!«

V kuverti me čaka sporočilce, ki pravi: »Kamenček v mozaiku življenja. Irena.«

Irena je zelo prijetna gospa, ki se je pred dobrim tednom dni udeležila moje prve predstavitve knjige v knjižnici Kozina. In Irena se je v knjižnico Kozina ponovno pripeljala, da bi Patriciji zame pustila rdečo kuverto s sporočilom in bankovcem za 20€.

»Denar …« dahnem in se obrnem k Patriciji, »kako je vedela, da me ravno ta žuli?«

»Ona ve,« neomajno odgovori.

Pa res.

To simbolično rdečo kuverto z bankovcem za 20€ sem dobila na dan, ko sem brodila po razpotju. Dobila sem jo v podporo. Iz hvaležnosti. In iz srca, ki daje.

Pravijo, da če sam nimaš, ne moreš dajati. In kako je to res! Ampak danes razmišljam, da tisti občutek, da imam, morda le ni odvisen od številke na bančnem računu ali števila prodanih knjig ali števila všečkov in komentarjev in pohval in priznanj? Kaj, če je tisti občutek, da imam, odvisen samo od tega, koliko sama sebi dam?

Ne, ne moreš dajati, če sam nimaš. Ampak Mama v meni ve, da ima. Ima podporo soljudi, ima sebe in orodja, da na svoj »zakaj« nikoli ne pozabi. In ima željo, ki rodi potrebo, ki rodi odgovornost, da daje. Daje, ne prodaja. Daje svetu svoje darove in gleda, kako jo to polni. In vsak dan znova in vsak dan sproti in vsak dan posebej izbere sebe. Sebe in svoje življenje. Tisto, ki si ga zares želi živeti. Tisto, o katerem sanja. Tisto, ob katerem se ji pocedijo sline in navlažijo sluznice in usta raztegnejo v nasmeh in srce potone v vzhajajoči radosti. Tisto življenje, ki mu lahko res reče »moje«.

*

Več informacij o moji knjigi lahko dobiš na tej strani, kjer jo lahko tudi naročiš.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s