Sobota zvečer: včeraj sem imela prvo predstavitev knjige, jutri dopoldan, ob jesenskem enakonočju, pa prvič sama prirejam ženski krog. Oboje zelo ranljivo.

Ko ženskam pošljem sporočilo s še zadnjimi napotki glede lokacije kroga in potrebščin, Punčka v meni nemirno brca. Ker jo samo štirinajst ur ločuje do tega, da prvič sama otvori ženski krog, v njem ljubeče drži prostor in daje tisto, kar ima dajati, pa še vedno ne ve natanko, koliko žensk prisede v krog. Morda štiri. Morda nobena.

Punčka v meni nemirno brca, ker se ne počuti varno. Ob tem, da večer pred dogodkom še vedno ne ve, ali katera od šestih interesentk sploh pride, se ne počuti dobro. Ampak tako se počuti, ker ni pomislila na prijavni rok ali na akontacijo – na lastno varnost. Punčka ne bi nikoli pomislila na lastno varnost, ker misli, da se ji nič ne more zgoditi. Punčka se samo prepusti, ker želi ustvarjati in si želi svetu ponuditi vse, kar ima, da bi ja prišli, da bi jim bilo ja dovolj, in da bo kdo ja opazil, kako se ona igra in ustvarja in ob tem uživa …

Punčka rabi Mamo, da poskrbi za njeno varnost. In ta tudi živi v meni. Vedno. Ampak ko je bilo treba tokrat postaviti meje in poskrbeti za varnost, je Mama zadremala in Punčka prevzela krmilo. Podobno kot kadar mačke ni doma in miši plešejo.

Sporočila začnejo prihajati. Eno, drugo. Tretje. Da ne utegnejo.

In v istem trenutku zaslišim vreščanje žalostne, razočarane punčke: »To je gotovo zato, ker nisem dovolj dobra! Ker nisem nihče. Ker se nihče ne poistoveti z mojimi besedami. Ker nisem dovolj topla, prijazna in običajna, da bi me ljudje razumeli in vzeli za svojo. Ker si jemljem prostor, ki mi ne pripada, ker, ker … nimam nič za dati.«

In prav lahko bi podlegla skušnjavi in začela Punčki pritegovati in se z njo metati na tla, ker nekaj ni šlo točno tako, kot si je ona zamislila.

Ampak nisem. Tokrat ne. In namesto, da bi se vrgla na tla in začela kujati, ker nisem dovolj in ker nič ne gre po mojem, sem zaprla oči, globoko vdihnila in izdihnila, ter poklicala Mamo. Mamo, ki je vedno nekje v meni, ampak je včasih ne slišim, ker se Punčka tako jasno in glasno bori za svojo prevlado.

»Mama, prosim čuvaj me. Mama, vem, da me čuvaš. Hvala ti.«

In zaslišim: »Waw, občudujem tvojo željo, da bi vsem ugodila. Ampak dajva probat tole še enkrat in tokrat bova najprej poskrbeli, da se boš ti počutila udobno in ugodno in varno, prav? To je zelo pomembno, kajti ničesar, kar sama nimaš, ne moreš nikomur zares dajati.«

In ko sem odprla oči in v sebi prepoznala tisto Mamo, ki ne reagira, ampak se odziva, sem vedela, kaj moram storiti – Sari, edini, ki je svoj prihod potrdila, sem nemudoma napisala sporočilo: »Draga Sara, zelo možno je, da bova jutri sami. Ampak ne glede na to, bi jaz krog imela, če se tudi ti strinjaš.«

Kajti ko sem odprla oči in v sebi prepoznala tisto Mamo, ki ne reagira, ampak se odziva, sem vedela, da krog mora biti. Ne zato, ker sem si jaz tako zamislila. Ampak ker ga rabimo. Kajti ko živim iz tiste skrbne, ljubeče, nežne, pomirjene, zadovoljne, polnokrvne Mame v sebi, me navdih vodi in jaz točno vem, kaj mi je storiti. Kar je vedno isto. Kar je vedno tisto, kar je dobro. Dobro zame, za ljudi okrog mene in za moj planet. Mama stori vedno tisto, kar je dobro za vse skupaj. Ker lahko. In ker zmore.