Odloži kitaro.

Spogledava se in pokimava: »Nәrjeno.«

Sklonim se in se mu med tlačenjem zelene mape z besedili v torbo nasmehnem: »Hvala, ku ste gwәdli.«

Prasneva v smeh, nakar hihitaje dodam: »Dobesedno!«

Hvala, ku ste gwәdli je fraza, ki jo na Krasu uporabimo, ko se želimo nekomu zahvaliti za družbo in/ali za sodelovanje. V smeh pa sva prasnila, ker mi je Jogi delal družbo s svojo kitaro in je dobesedno igral, gwәdu, me spremljal na kitaro, medtem ko sem jaz pela svoji pesmi, ki ju bom premierno odpela v petek, na premierni predstavitvi moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco v mojem domačem kraju, na Kozini.

Preden se povsem posloviva, še zaječim: »Aaaaaaa!«

Trenutka, ko uradno pospremim svojo knjigo v svet, se namreč veselim in obenem bojim. Veselim se ga, ker stojim za vsem, kar sem pisala in obožujem vse, kar me je knjiga naučila in čutim, da boljšega časa in boljše mene za to delo še ni bilo. Hkrati pa me ta knjiga popolnoma slači in misel na to, da bi s srcem na dlani in brez vseh tančic stala pred svetom, me še venomer plaši. No, vsaj del mene. No, vsaj tisti del mene, ki se je rad skril ali spremenil zato, da bi ugajal.

Ja, da bi se odprla svetu tako kot se roža toplemu dnevu, še vedno plaši Punčko v meni. In potem stoka. In paničari. Dramatizira. In drugi ji prigovarjajo: »Ma saj bo šlo!« ali »Ne skrbi!« ali »Tamarica, prosim, ne se sekirat.«

In prisežem, Punčka v meni vsega tega ne počne zato, da bi jo vsi ti zlati ljudje tolažili. Ne. Punčka to počne zato, ker sama ne zna začutiti tega, kar ji vsi pravijo. Punčka to počne zato, ker rabi, da jo Mama objame, poboža po laseh in jo začne počasi zibati in prepevati, da se pomiri. Punčka to počne, ker rabi svojo Mamo …

Včeraj sem poslušala tretjo lekcijo Ma-mmune, dvanajstmesečnega tečaja, v katerem bom s skupino žensk iz celega sveta prehodila pot iz arhetipske Punčke v arhetipsko Mamo, in Sarah Durham Wilson, ki nas na tem prehodu vodi, je rekla nekaj, ob čemer sem se zamislila: »Če ranjeni Punčki v nas dovolimo reagirati, namesto, da se kot Mame odzivamo, je tako, kot če bi mali Punčki dovolile, da sedi za volanom in »fura« naše življenje.«

In res! V določenih ozirih sem pri svojih dvaintridesetih še vedno majhna Punčka, ki rabi tolažbo drugih vsakič, ko podvomi vase. Punčka, ki bi se rada skrila Mami pod krilo vsakič, ko podvomi vase.

No, dobra novica je, da Punčki ne bo potrebno daleč, da bi našla kakšno krilo. Kajti ta Mama, ki nosi krilo in ta mama, ki jo lahko objame, poboža po laseh in jo začne počasi zibati in prepevati, da se pomiri – je v bistvu njena cimra. Jap, tudi ta Mama živi v meni. In trenutno je moje delo to, da se učim, kako lahko kot Mama vzamem v naročje in potolažim tisto dvomljivo in prestrašeno in dramatično Punčko vsakič, preden naredim nov korak v svet, v smeri svojih sanj.

Punčka bi namreč rada še naprej ostala Pepelka; naučila se je, da jo imajo drugi radi le, če je zamazana in zakrita s pepelom, da ne more zares zasijati v vsej svoji lepoti. In Punčka bi, če bi imela kaj besede, za dogodek ob predstavitvi knjige izbrala intervju, tako kot vsi ostali avtorji, in ne bi izstopala. Ampak Mama, ki ve, kdo je in ve, da je vredno živeti samo s srcem na dlani in s svetom deliti vse svoje darove in dušna hrepenenja, mi je naprtila predavanje z branjem odlomkov iz moje knjige, pripovedovanjem zgodbic in petjem avtorskih pesmi!

Hja, nedvomno je prav mojstrsko na kupček zbrala venček mojih strasti, stvari, ob katerih se prižgem in zasijem. Ampak da ne bi ob vsaki pomisli na petek pridušeno zaječala, se moram vzravnati in vprašati: »No, ali bom še naprej Punčka, katere častni vzdevek je »gospa drama« – ali bom tokrat njena Mama?«

In, veste, mislim, da sta se Punčka in Mama presedli.

Trenutno je za volanom Mama, kajti ko me je prejle Patricija, naša draga knjižničarka, vprašala, kako sem glede petka, nisem čisto nič zaječala ali zastokala ali obraz spremenila v za opazovalca mukotrpno gmoto. Namesto tega sem začutila tla pod nogami in življenje v telesu in ji odgovorila: »Ej … dobro. Dobro sem. In dobro bo. Vem, da bo.«

In res.

Ne vem, kako bo. (Ker ženska esenca je padanje v neznano.)

Ampak vem, da bo dobro. (Ker ženska esenca je sprejemanje vsega, kar pride.)

»Komaj čakam,« mi zakliče, preden me Svarun odvleče iz knjižnice.

»No, jaz malo manj čakam … ampak vem, da pride dan,« odvrnem.

Naj pride.

Naj pride dan, ko dam Pepelko v sebi spančkat. Princeska je že zelo utrujena.

In naj pride dan, ko vse Ženske sveta s sebe stresemo pepel izgorjene majhnosti in si dovolimo zasijati v vsem, kar smo. Mmm, kako bo to en dober dan. En, a šele prvi v vrsti.

***

Povezava, kjer lahko več prebereš o moji knjigi in jo tudi naročiš, je tukaj.

In povezava do ženskega kroga, ki ga bomo imele to nedeljo, 22.9., med 10:00 in 13:30, je tukaj.