So pasali cajti

28366_387444169269_4534822_n
Takole je Deklica Tamara pozirala devet let tega v Queen Mary’s Gardens v Regent’s parku v Londonu. 🙂 Če pa ste kdaj v The Big Smoke, vam silno priporočam obisk tega dela mesta. 

Včasih sem veliko nosila kratka krilca. Takšna, ki se končajo najpozneje na pol poti med bokom in kolenom. Kratka krilca sem nosila vsakič, ko sem hotela biti seksi – in v obdobju Dekleta je bilo to večino časa.

Kratka krilca sem nosila, ker so bile moje noge moj adut. In ker sem se že majhna naučila, da moram kot ženska skriti tisto, kar na meni »ni lepo« in izpostaviti tisto, kar natanko ustreza nekim tujim idealom o tem, kako naj bi žensko telo izgledalo. In zato sem vse življenje nosila kratka krilca … in potrpežljivo čakala dan, ko bom lahko pokazala tudi trebuh.

Za razliko od nog namreč moj trebuh nikakor ni bil del telesa, ki bi ga lahko pokazala. Ne. Nikoli ni izgledal kot šolski primeri trebuščkov iz revij. Jaz pa sem si tako želela nositi kratke majice – in biti v njih sposobna dihati! –, ker se mi je zdel razgaljen trebuh seksi in ker sem hotela biti seksi … to se pravi zaželena … to se pravi sprejeta. Ali kako?

Dva dni nazaj mi je prijateljica prinesla malce krajšo majico, ki je sama ne bo več nosila, z besedami: »Saj ti kdaj pokažeš trebušček, kajne?«

Kar naenkrat sem se instinktivno prijela zanj, ga malce pobožala in izdavila samo: »Ma ne. So pasali cajti …«

In šele na tisti izolski plaži z belo kratko majičko na solzice v rokah sem se pričela zavedati, da si trebuha v resnici sploh ne želim več kazati. Pa ne zato, ker sem obupala, da bo kdajkoli »takšen, kot mora biti«. Zato, ker se mi to zdaj zdi preveč intimno. In v svojo intimo dandanes ne želim več spuščati naključnih mimoidočih zgolj zato, da bi se počutila zaželeno in sprejeto.

So pasali cajti, bi rekla moja nona. Je šlo mimo.

In ko danes razmišljam o tem, se smejim sami sebi. Ja, prav zares sem vse življenje čakala na trenutek samozavesti, ko si bom upala obleči kratko majico in v njej dihati! – pred tistim trenutkom pa sem dočakala dan, ko si tega sploh ne želim več. Kajti danes mi je bolj kot to, da izgledam seksi, pomembno to, da se počutim udobno. Kajti, ko se počutim udobno, se lahko čutim … v vsej svoji senzualnosti.

Deklica v meni je mislila, da je njena seksualnost njen edini adut. In sedaj jo ob misli na to gladim po laseh, nežno zibljem v naročju in šepečem: “Je že v redu, srčica. Vem, da si si sprejemanje zagotavljala tako, kot si najbolje znala. Šššš, je že v redu …”

Mama v meni ve, da se ji ni treba razgaliti zato, da bi bila sprejeta. Naš videz se vseskozi spreminja. Naša senzualnost, ki jo vzgojimo odznotraj in sije navzven, pa se dan za dnem krepi. In jaz sedaj izbiram slednjo.

O tem in še o marsičem, kar je povezano s TELESOM, bomo govorile prihodnjo nedeljo, 22.9. v Ženskem krogu ob jesenskem enakonočju. Vabljene na Kraški rob, kjer bo vreme  mislim da prizanesljivo in bomo lahko zunaj. Krog bo potekal med 10:00 in 13:30, več o njem pa izveš tukaj

In če ti je zgornji zapis spregovoril, te povabim, da se pobliže spoznaš tudi z mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, kjer pišem o temah, povezanih z iskanjem ženskosti.

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s