Ljuba ženska,

24.8. sem na čudovitem festivalu, ki ga je organiziral dolgoletni znanec, že drugič vodila ženski krog. Kak mesec dni pred tem me je poklical in rekel: “Tamara, to, kar deliš, je zlato. Bi prišla na festival, ki ga organiziram za družine z otroci, in tam vodila ženski krog za mamice?” Ker mi je bilo vabilo v čast, sem pristala, hkrati pa nisem mogla, da se ne bi začela spraševati, ali je res že čas, da začnem prioritizirati sanje in ne strahove ~ to vabilo je bilo namreč že drugo iste sorte v nekaj mesecih: “Prosim, pridi in vodi ženski krog na našem dogodku. Vem, da si prava oseba za to.”

Odkar sem se leta 2016 prvič usedla v ženski krog, sem vedela, da je to nekaj, kar si želim tudi sama početi ~ nekoč in nekje, ko bom dovolj stara in modra, da si bom lahko zaupala. Če bi ta nekoč kdaj zares prišel sam od sebe, ne vem. Kar pa vem, je, da ni moje delo, da posedam in ga čakam.

Sarah Durham Wilson, ki je moja vodnia na prehodu iz Mladenke v Mater pravi, da je Mladenkino darilo to, da misli, da ima ves čas na svetu, medtem ko je darilo Matere zavedanje, da ga nima. Ko govorim o Mladenki in Materi se seveda nanašam na dva arhetipa ženskosti, na dve obdobji, ki krojita naša življenja: o obdobju Mladenke, ko se dekliško razposajene bohotimo in nastavljamo življenju ter smo pripravljene tvegati vse za tisto malo ljubezni, po kateri hrepenimo ~ in o obdobju Matere, ki ve, kdo je in kam gre, in ve, da je ravno danes pravi čas, da se razcveti in ponudi svetu vse, kar je doslej dosledno skrivala globoko v svoji duši, svoji atthi.

Ja, skoraj štiri leta tega sem si prvič zaželela voditi ženski krog. Ampak dokler sem si to samo želela, nisem imela ne volje ne energije, da bi to zares izpeljala. To je bila pač še ena izmed mojih površinskih, egoističnih želja, ki je pravzaprav precej podobna tisti, da bi imela ozek pas in večje prsi in drobna, ženstvena ramena; včasih sem se namreč težko sprijaznila z gradnjo Amazonke širokih ramen in bolj ko ne ploskih prsi. In na isti način, kot se zavedam, da mi v tem življenju pač ni namenjeno prebivati v mahjnem, drobnem teleščku, se zavedam tudi, da mi v tem življenju pač ni namenjeno ustvarjati – če ne vem, zakaj ustvarjam. Če v vsaki svoji celici ne čutim, da je točno to, kar si želim, točno to, kar svet trenutno rabi.

Nekoč sem rekla svoji mami: “Jaz skrbim za svoje telo, ker vem, da moram živeti dolgo zato, ker vse počnem tako počasi …” Pustim, da se želje umedijo počasi. In sedaj, po štirih letih, odkar sem začutila, da so ženski krogi nekaj, kar bi rada tudi sama vodila, lahko rečem, da sem *počasi* pripravljena.

Vem, da svet za zdravljenje potrebuje več ženske esence, ker trenutno v svetu prevladuje moška esenca. Vem pa tudi, da lahko ženska esenca zdravi samo, če smo ženske med seboj povezane, če ne tekmujemo, če se ne primerjamo in če si ne mečemo polena pod noge, ker verjamemo, da lahko samo ena izmed nas zacveti. Ne samo, da lahko vse zacvetimo, celemu svetu samo koristimo, ko vse zacvetimo – ko se zares odpremo življenju in delimo svoje darove, ker vemo, da jih lahko in ker vemo, da smo zato tukaj.

Ko sem Žana poklicala, da bi se mu zahvalila za vabilo na festival in za priložnost, ki me je iniciirala v pripravljenost, mi je rekel: “Hvala tebi. Kajti kot vidim in se pogovarjam, je tvoj krog ustvaril velike premike v ženskah. Hvala.”

“Mhm,” se medeno nasmejim. Res jih je ustvaril. Kajti to se pač zgodi, ko se ženske zberemo na kup.

Ko se s skupno namero usedemo v krog, ustvarimo alkemični prostor, ki ponuja preporod vsem zbranim. V krogu ugotovimo, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in to zdravi na več nivojih in zdravi tudi tisto rano ločenosti, izolironasti, osamljenosti, ki nas velikokrat zaskeli in govori, da smo čudne, da smo preveč in da nismo ok v svojem čustvovanju. Zato se moramo usesti v krog, da slišimo, da smo normalne, da smo ok točno takšne kot smo in da smo nujno potrebne za dobrobit vseh okrog nas in celega sveta nasploh.

In veš, kaj je smešno? Da sploh ne pretiravam.

Vem. Zgornje besede lahko zvenijo pompozno in napihnjeno. Ampak niso. Niti najmanj. Kajti ko se ženska poveže z žensko esenco in s svojo žensko dušo, svojo attho, zavzame svoj prostor na svetu. Zavzame ves prostor, ki ga potrebuje za vse svoje blagoslove, darove in odgovornosti. Nekaj, kar lahko stori samo, če ima podporo.

Naš ženski krog je namenjen temu, da vsaka od nas začuti to podporo in jo odnese s seboj domov. Tako se lahko nanjo spomni naslednjič, ko se bo počutila samo in osamljeno in čudno s svojimi čustvi.

V upanju, da se nam na dan jesenskega enakonočja, 22.9. ob 10:00 pridružiš na Kraškem robu, te pozdravljam in ti zaželim čudovit začetek jeseni.

Z ljubeznijo,

Tamara

*

Če so ti všeč teme, o katerih pišem, ti bo zagotovo všeč tudi knjiga, ki sem jo letos izdala. Naslov je Attha: Prebujanje v žensko esenco, o njej pa lahko več izveš na tej povezavi.