Mama je vedno blizu

summer4

»Presenečenjeeee! Kopat se greva s prijatelji,« mu povem takoj, ko pridem ponj v vrtec. Rad ima presenečenja. In jaz rada vidim, kako mu ob njih poženejo iskrice v oči in nasmeh na obraz in srbečica v podplate, zaradi česar običajno začne poskakovati in poplesovati naokrog.

»Jupiii!« tudi tokrat pade v afekt in ko se ognjemet radosti poleže, odrineva.

Na ulici, kjer običajno parkirava, najdeva parkirno mesto, ki sicer uradno ni parkirno mesto, ampak ker sva tam doslej brez težav puščala najin avtič, ga začnem naprej-nazaj tlačiti v vogal. In ko si po kaki minuti poravnavanja ob Svarunovem navigiranju zadovoljno ogledam rezultat kapljic potu na mojem čelu, Svarunu vržem petko in v torbo spakiram stvari za plažo. V trenutku, ko se odpraviva proti naši najljubši pasji plaži, zaslišim: »Gospa, jaz na vašem mestu ne bi pustila tukaj avta. Mene nič ne motite, sploh ne, ampak se bojim, da boste tukaj dobila kazen, ker so zadnje čase redarji tu zelo aktivni.«

Glas je prihajal z balkona hiše, nasproti katere sva parkirala, zato sva se ozrla gor in zagledala prijetno gospo, kako se nama smehlja.

Zelo sem ji hvaležna, da me je opozorila. Resnično. Ampak hkrati se namrdnem in pomislim: »Bom mar  tvegala kazen zato, da bom pet minut prej zaplavala?«

Dekle v meni bi. Ker njej se ne more nič zgoditi. Ker tudi, če bi zares dobila kazen, bi se skušala nekako izviti: koga bi lepo pogledala, mu izpostavila svojo nemoč in če res ne bi šlo drugače, bi poklicala tatija v upanju, da jo lahko kako reši iz zagate.

Ja, dekle v meni bi. Ampak mati v meni ne bo. Ker ve, kdaj je varno tvegati in kdaj ne. In ker ve, koliko stresa bi si nakopala s tem tveganjem, se odloči, da ne.

Gospe se zahvalim in se malo nejevoljna, ker se Dekle v meni glasno kuja in manipulira, obrnem k Svarunu: »Svarunči, ti pojdi kar dol k prijateljem, jaz pa grem premaknit avto, prav?«

»Ne,« odvrne, »te bom počakal tukaj.«

In ker se mi zdi nesmiselno, da bi me čakal na soncu in ker mu privoščim, da gre čimprej uživat na plažo, poskusim ponovno: »Poglej. Jaz bom naredila samo en krog in probala najti novo parkirno mesto na tej ulici, ti pa pojdi na plažo, prav? Saj veš, kjer se običajno kopamo. Tam naj čakajo tudi danes. Do tja imaš vsega skupaj sto metrov. Jaz pa pridem čez pet minutk, prav?«

Ker ne slišim njegovega odgovora (morda zato, ker v sebi še vedno mirim protestirajoče Dekle), domnevam, da sva zmenjena. Zato se mu nasmehnem, se usedem v avto in odpeljem, brez da bi ga videla odhajati.

Seveda sem pozabila, da so v Izoli pri cerkvi same enosmerne. Zaradi tega je bil moj krog veliko daljši, kot sem bila predvidela, zato sem imela čas razmisliti in se odločiti, da se v ulici najbrž ni sprostilo nobeno parkirno mesto in da mi bo bolj udobno kot to, da se lomim z bočnim parkiranjem, če avto enostavno pustim na tistem parkirišču na začetku Izole, in se do plaže sprehodim.

Res naredim tako. Nemudoma zatem pa pokličem Uršo, da preverim, ali se jim je Svarun že pridružil. In ko mi njen najstarejši Ažbe po telefonu pove, da Svaruna še ni na plažo, začutim paniko. Ker če je otrok sam v mestu, se lahko zgodi tiiiiiiiiisoč stvari narobe, kaj?

Vsa pretresena prosim Ažbeta, naj gre Svarunu naproti. Ker poznam svojega sina, vem, da se je najbrž odločil, da me počaka. Vem pa tudi, da ga bo postalo strah, če me kaj kmalu ne zagleda spet na ulici. Zato pospešim svoj korak in zaslišim, kako glasno mi utripa srce. Ima me, da bi stekla. In tik preden se zares poženem v dir, me neka nevidna roka nežno zaustavi. In mi pove, da imam izbiro.

Lahko udarim galop do vrha hriba in do obljubljene ulice in vmes še naprej razmišljam o tem, kaj vse bi se že lahko zgodilo Svarunu v tem času. Ja, čisto zares se lahko odločim za paniko in histerijo in dramo in stres. Dekle v meni bi se v vsaki od teh počutilo izjemno domače, kajti navajeno je tvegati svoje dobro počutje, svoj mir in užitek za čustvene nevihte, ki ji dajejo občutek živosti.

Lahko pa se odločim zaupati Mami, ki vedno poskrbi za vse svoje otroke.

In navkljub ječanju Dekleta v meni, se odločim, da se bom tokrat obrnila k Mami. Zato upočasnim svoj korak tako, da še vedno hodim hitro, vendar ne več nalahno tečem, ker čutim, da mi tek v tako strm klanec pri 30⁰ Celzija in z dvema težkima in nerodnima torbama na ramah povzroča stres. Nato globoko vdihnem ter izdihnem, da se moje telo sprosti. In zaslišim, kako se iz mene povsem nepričakovano izvije … molitev.

Mama, prosim, pazi nanj. Mama, prosim, čuvaj ga.

To preseneča tudi mene, a se ne ustavljam.

Mama, prosim, pazi nanj. Mama, prosim, čuvaj ga.

Moje molitve običajno niso takšne. Doslej še nisem molila k njej. A očitno je v zadnjih dveh mesecih, odkar duh arhetipske Matere temeljito preučujem, ga raziskujem in ga nagovarjam v svojih jutranjih meditacijah, le-ta postal zame dovolj resničen in dovolj prisoten. Kajti ko sem se včeraj v stiski obrnila k njemu, sem čutila, da me pomirja. Čutila sem, da je moj sin v varnih rokah. In ko sem zares vdihnila vedenje, da ga »vse ljubi in čuva« – tako kot je nekoč dejala naša ljuba Ana –, kajti Mama vedno poskrbi za svoje otroke, se je moja molitev spremenila.

Mama, vem, da paziš nanj. Mama, vem, da ga čuvaš. Hvala ti. Hvala ti. Hvala ti.

Še vedno v molitvi pogledam gor, da bi prečkala cesto in kakšnih deset metrov stran od sebe zagledam Svaruna, ki tava po pločniku s spačenim obrazom in povešeno glavo. Hkrati mi gre na jok in na smeh.

Stečem k njemu, pokleknem in ga močno, močno objamem. Tudi on ovije svoje mehke ročice okrog mojega vratu in me ne spusti. Ko se odvozlava in ga pogledam, vidim v očeh še malce nesigurnosti, zato se pošalim: »Ja miško, ti se pa klatiš po Izoli kot kak izgubljen kuža, kaj?«

»Oh, kako sem vesela, da sta se našla!« zaslišim ženski glas in šele sedaj zagledam mlado družinico, ki stoji nedaleč stran od naju.

»Smo ga opazili, da je sam in videli, da je v stiski, pa smo mu sledili,« mi pove mlada mamica dveh otrok in se mi nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem in zahvalim njej, a najraje bi jo objela! No, saj v bistvu sem jo. Samo ne fizično. Kajti bila je odgovor na moje molitve.

Mamo sem prosila, naj pazi na Svaruna in ona mu je poslala fizično Mamo, da bdi nad njim, dokler se jaz ne vrnem. Mamo sem prosila, ona pa mi je zagotovila, da je vedno kje kakšna Mama, ki poskrbi za svoje otroke.

Ko sva se dodobra pogovorila o vsem, kar se je zgodilo, sva ravno hodila mimo hiše, v kateri prebiva prijazna gospa, ki naju je opozorila, da bom dobila kazen, če pustim avto, kjer sem ga sprva nameravala.

Pa me vpraša Svarun, ki je še vedno v fazi velikih stvari, zaradi česar ga fascinirajo vile: »Mami, a je to vila?«

»Hmmm, ne bi rekla. Ampak notri pa živi dobra vila,« mu pomežiknem. Dobra vila, zaradi katere sva se oba naučila, da Mama vedno poskrbi za vse svoje otroke.

***

O prebujanju arhetipske matere govori tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri si lahko preb ereš več in jo tudi naročiš na tej povezavi.

Vabim te pa tudi na Ženski krog ob jesenskem enakonočju, na katerem bomo govorile o materinskem odnosu do svojega telesa in ta naš tempelj tudi popraznovale.

67794007_330642810977327_7689121886642372608_n

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s