Bien. To se pravi – dobro.

bodytemple

Šest let tega sem bila visoko noseča in zatrdno odločena, da bom zdrava. Še leto pred tem sem bila ujeta v vrtincih post-anoreksičnega obdobja življenja, nosečnost pa me je streznila in me postavila pred dejstvo: »Če se ne moreš zase skulirat, se boš pa za to malo bitjece, ki raste v tebi!« In sem se. Kar čez noč – tako kot sem v obdobju dekleta počela čisto vse: čez noč, impulzivno, zelo tvegano – sem se iz dekleta, ki riža v Indiji ni jedla, ker je verjela, da ogljikovi hidrati redijo, prelevila v bodočo mamico, ki ji je bilo zdravje na prvem mestu.

In tako sem počela stvari, za katere sem brala, da so dobre zame, in ne tistih, o katerih mi je šepetalo moje telo. Da bi lahko slišala, kaj mi govori telo, bi morala poslušati. In tega nisem znala.

Spomnim se, kako sem z noninega podstrešja zvlekla star sokovnik, ki ga je bila kupila ko je bil nono že zelo bolan, in si začela pripravljati sveže iztisnjene sadno-zelenjavne sokove. Zelene, v večini primerov. Spomnim pa se tudi tega, kako sem se po njih počutila. Vsa navdušena in ponosna, ker delam to, kar naj bi bilo zame najboljše, sem kar stoje nagnila zvrhan kozarec (tedaj še nisem znala prisluhniti svojemu ugodju, ki me sedaj pokliče, da se s hrano ali pijačo usedem na sonce) … in se zvila od mogočne bolečine. Moj želodec je grmel, mene pa je peklo in stiskalo. Peklo me je od bolečin v prebavilih, ki jim toliko sveže zelenjave in sadja očitno ni pasalo. In stiskala me je zmedenost, ker nisem razumela, kaj bi lahko bilo narobe.

Pa sem naslednjega dne spila manj in po požirkih. Ampak reakcija mojega telesa je bila enaka: »Ne, pa ne, pa ne!« Moj želodec je grmel, mene pa je peklo in stiskalo.

Dolgo je trajalo, da sem prenehala; prenehala stiskati sadno-zelenjavne sokove in prenehala prebirati, kaj naj bi bilo zame najbolje. Namesto tega sem začela poslušati. Koga? Tisto, ki ve: telo samo.

Včasih me kdo še vedno vpraša, zakaj sem prenehala izdelovati lešnikove ploščice. In zadnjič, na prvem ženskem krogu, ki sem ga kdajkoli vodila, mi je vendarle uspelo naglas povedati, da sem prerasla to, da bi jaz nekomu govorila, kaj je zanje dobro. Jaz ne živim z njimi, da bi vedela, kdo so in kam gredo. Jaz ne živim z njimi, da bi vedela, kakšni so. Vem pa, da obstaja nekdo, ki živi z njimi in ve vse to. O, ja. Njihovo telo.

Telo se z nami rodi, z nami živi in naposled z nami umre. Je najbolj zvest od najbolj zvestih prijateljev, ki jih bomo kdaj imeli. Je naš zaveznik – zelo, zelo vztrajen in optimističen zaveznik. Se mi pa zdi, da mu mi velikokrat ne vračamo uslug. No, zase vem, da svojemu nisem. Dolgo mu na primer nisem dajala hrane, ki mu odgovarja, samo zato, ker nisem verjela njegovemu šepetu. Ni in ni mi šlo v račun, da res rabi kalorično in mastno hrano, da se počuti veselo in sproščeno in nahranjeno – hrano, ki bi jo sama pripisala samo koscem, samo fizičnim delavcem. Morala sem samo nehati jesti z glavo in začeti jesti s telesom. To je vse.

Ja, prerasla sem tisto, da bi zatrjevala, kako so moje energijske ploščice ali zeleni sokovi ali pač pršut za vse dobri ali slabi. Verjamem pa, da obstaja ena stvar, ki je dobra za čisto vse: bien dans se peau. To, da gradimo ljubeč odnos do telesa, našega templja; to, da telo sprejemamo takšno, kakršno je v tem trenutku; to, da ga imamo rade in zaradi tega lepo skrbimo zanj – karkoli nam že to pomeni.

Bien dans se peau.

To, da se dobro počutimo v svoji koži.

Če je bien dans se peau nekaj, kar ti zavibrira in te pokliče, bi se najbrž zelo dobro počutila na Ženskem krogu ob septembrskem enakonočju, kjer bomo govorile (in čutile) o telesu. O TEMPLJU.

67794007_330642810977327_7689121886642372608_n

2 razmišljanji o “Bien. To se pravi – dobro.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s