Mama je vedno blizu

summer4

»Presenečenjeeee! Kopat se greva s prijatelji,« mu povem takoj, ko pridem ponj v vrtec. Rad ima presenečenja. In jaz rada vidim, kako mu ob njih poženejo iskrice v oči in nasmeh na obraz in srbečica v podplate, zaradi česar običajno začne poskakovati in poplesovati naokrog.

»Jupiii!« tudi tokrat pade v afekt in ko se ognjemet radosti poleže, odrineva.

Na ulici, kjer običajno parkirava, najdeva parkirno mesto, ki sicer uradno ni parkirno mesto, ampak ker sva tam doslej brez težav puščala najin avtič, ga začnem naprej-nazaj tlačiti v vogal. In ko si po kaki minuti poravnavanja ob Svarunovem navigiranju zadovoljno ogledam rezultat kapljic potu na mojem čelu, Svarunu vržem petko in v torbo spakiram stvari za plažo. V trenutku, ko se odpraviva proti naši najljubši pasji plaži, zaslišim: »Gospa, jaz na vašem mestu ne bi pustila tukaj avta. Mene nič ne motite, sploh ne, ampak se bojim, da boste tukaj dobila kazen, ker so zadnje čase redarji tu zelo aktivni.«

Glas je prihajal z balkona hiše, nasproti katere sva parkirala, zato sva se ozrla gor in zagledala prijetno gospo, kako se nama smehlja.

Zelo sem ji hvaležna, da me je opozorila. Resnično. Ampak hkrati se namrdnem in pomislim: »Bom mar  tvegala kazen zato, da bom pet minut prej zaplavala?«

Dekle v meni bi. Ker njej se ne more nič zgoditi. Ker tudi, če bi zares dobila kazen, bi se skušala nekako izviti: koga bi lepo pogledala, mu izpostavila svojo nemoč in če res ne bi šlo drugače, bi poklicala tatija v upanju, da jo lahko kako reši iz zagate.

Ja, dekle v meni bi. Ampak mati v meni ne bo. Ker ve, kdaj je varno tvegati in kdaj ne. In ker ve, koliko stresa bi si nakopala s tem tveganjem, se odloči, da ne.

Gospe se zahvalim in se malo nejevoljna, ker se Dekle v meni glasno kuja in manipulira, obrnem k Svarunu: »Svarunči, ti pojdi kar dol k prijateljem, jaz pa grem premaknit avto, prav?«

»Ne,« odvrne, »te bom počakal tukaj.«

In ker se mi zdi nesmiselno, da bi me čakal na soncu in ker mu privoščim, da gre čimprej uživat na plažo, poskusim ponovno: »Poglej. Jaz bom naredila samo en krog in probala najti novo parkirno mesto na tej ulici, ti pa pojdi na plažo, prav? Saj veš, kjer se običajno kopamo. Tam naj čakajo tudi danes. Do tja imaš vsega skupaj sto metrov. Jaz pa pridem čez pet minutk, prav?«

Ker ne slišim njegovega odgovora (morda zato, ker v sebi še vedno mirim protestirajoče Dekle), domnevam, da sva zmenjena. Zato se mu nasmehnem, se usedem v avto in odpeljem, brez da bi ga videla odhajati.

Seveda sem pozabila, da so v Izoli pri cerkvi same enosmerne. Zaradi tega je bil moj krog veliko daljši, kot sem bila predvidela, zato sem imela čas razmisliti in se odločiti, da se v ulici najbrž ni sprostilo nobeno parkirno mesto in da mi bo bolj udobno kot to, da se lomim z bočnim parkiranjem, če avto enostavno pustim na tistem parkirišču na začetku Izole, in se do plaže sprehodim.

Res naredim tako. Nemudoma zatem pa pokličem Uršo, da preverim, ali se jim je Svarun že pridružil. In ko mi njen najstarejši Ažbe po telefonu pove, da Svaruna še ni na plažo, začutim paniko. Ker če je otrok sam v mestu, se lahko zgodi tiiiiiiiiisoč stvari narobe, kaj?

Vsa pretresena prosim Ažbeta, naj gre Svarunu naproti. Ker poznam svojega sina, vem, da se je najbrž odločil, da me počaka. Vem pa tudi, da ga bo postalo strah, če me kaj kmalu ne zagleda spet na ulici. Zato pospešim svoj korak in zaslišim, kako glasno mi utripa srce. Ima me, da bi stekla. In tik preden se zares poženem v dir, me neka nevidna roka nežno zaustavi. In mi pove, da imam izbiro.

Lahko udarim galop do vrha hriba in do obljubljene ulice in vmes še naprej razmišljam o tem, kaj vse bi se že lahko zgodilo Svarunu v tem času. Ja, čisto zares se lahko odločim za paniko in histerijo in dramo in stres. Dekle v meni bi se v vsaki od teh počutilo izjemno domače, kajti navajeno je tvegati svoje dobro počutje, svoj mir in užitek za čustvene nevihte, ki ji dajejo občutek živosti.

Lahko pa se odločim zaupati Mami, ki vedno poskrbi za vse svoje otroke.

In navkljub ječanju Dekleta v meni, se odločim, da se bom tokrat obrnila k Mami. Zato upočasnim svoj korak tako, da še vedno hodim hitro, vendar ne več nalahno tečem, ker čutim, da mi tek v tako strm klanec pri 30⁰ Celzija in z dvema težkima in nerodnima torbama na ramah povzroča stres. Nato globoko vdihnem ter izdihnem, da se moje telo sprosti. In zaslišim, kako se iz mene povsem nepričakovano izvije … molitev.

Mama, prosim, pazi nanj. Mama, prosim, čuvaj ga.

To preseneča tudi mene, a se ne ustavljam.

Mama, prosim, pazi nanj. Mama, prosim, čuvaj ga.

Moje molitve običajno niso takšne. Doslej še nisem molila k njej. A očitno je v zadnjih dveh mesecih, odkar duh arhetipske Matere temeljito preučujem, ga raziskujem in ga nagovarjam v svojih jutranjih meditacijah, le-ta postal zame dovolj resničen in dovolj prisoten. Kajti ko sem se včeraj v stiski obrnila k njemu, sem čutila, da me pomirja. Čutila sem, da je moj sin v varnih rokah. In ko sem zares vdihnila vedenje, da ga »vse ljubi in čuva« – tako kot je nekoč dejala naša ljuba Ana –, kajti Mama vedno poskrbi za svoje otroke, se je moja molitev spremenila.

Mama, vem, da paziš nanj. Mama, vem, da ga čuvaš. Hvala ti. Hvala ti. Hvala ti.

Še vedno v molitvi pogledam gor, da bi prečkala cesto in kakšnih deset metrov stran od sebe zagledam Svaruna, ki tava po pločniku s spačenim obrazom in povešeno glavo. Hkrati mi gre na jok in na smeh.

Stečem k njemu, pokleknem in ga močno, močno objamem. Tudi on ovije svoje mehke ročice okrog mojega vratu in me ne spusti. Ko se odvozlava in ga pogledam, vidim v očeh še malce nesigurnosti, zato se pošalim: »Ja miško, ti se pa klatiš po Izoli kot kak izgubljen kuža, kaj?«

»Oh, kako sem vesela, da sta se našla!« zaslišim ženski glas in šele sedaj zagledam mlado družinico, ki stoji nedaleč stran od naju.

»Smo ga opazili, da je sam in videli, da je v stiski, pa smo mu sledili,« mi pove mlada mamica dveh otrok in se mi nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem in zahvalim njej, a najraje bi jo objela! No, saj v bistvu sem jo. Samo ne fizično. Kajti bila je odgovor na moje molitve.

Mamo sem prosila, naj pazi na Svaruna in ona mu je poslala fizično Mamo, da bdi nad njim, dokler se jaz ne vrnem. Mamo sem prosila, ona pa mi je zagotovila, da je vedno kje kakšna Mama, ki poskrbi za svoje otroke.

Ko sva se dodobra pogovorila o vsem, kar se je zgodilo, sva ravno hodila mimo hiše, v kateri prebiva prijazna gospa, ki naju je opozorila, da bom dobila kazen, če pustim avto, kjer sem ga sprva nameravala.

Pa me vpraša Svarun, ki je še vedno v fazi velikih stvari, zaradi česar ga fascinirajo vile: »Mami, a je to vila?«

»Hmmm, ne bi rekla. Ampak notri pa živi dobra vila,« mu pomežiknem. Dobra vila, zaradi katere sva se oba naučila, da Mama vedno poskrbi za vse svoje otroke.

***

O prebujanju arhetipske matere govori tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri si lahko preb ereš več in jo tudi naročiš na tej povezavi.

Vabim te pa tudi na Ženski krog ob jesenskem enakonočju, na katerem bomo govorile o materinskem odnosu do svojega telesa in ta naš tempelj tudi popraznovale.

67794007_330642810977327_7689121886642372608_n

Advertisements

Zakaj ravno tebe rabimo v krogu

69705655_2456604671093364_5667039897727270912_n.jpg

Ljuba ženska,

24.8. sem na čudovitem festivalu, ki ga je organiziral dolgoletni znanec, že drugič vodila ženski krog. Kak mesec dni pred tem me je poklical in rekel: “Tamara, to, kar deliš, je zlato. Bi prišla na festival, ki ga organiziram za družine z otroci, in tam vodila ženski krog za mamice?” Ker mi je bilo vabilo v čast, sem pristala, hkrati pa nisem mogla, da se ne bi začela spraševati, ali je res že čas, da začnem prioritizirati sanje in ne strahove ~ to vabilo je bilo namreč že drugo iste sorte v nekaj mesecih: “Prosim, pridi in vodi ženski krog na našem dogodku. Vem, da si prava oseba za to.”

Odkar sem se leta 2016 prvič usedla v ženski krog, sem vedela, da je to nekaj, kar si želim tudi sama početi ~ nekoč in nekje, ko bom dovolj stara in modra, da si bom lahko zaupala. Če bi ta nekoč kdaj zares prišel sam od sebe, ne vem. Kar pa vem, je, da ni moje delo, da posedam in ga čakam.

Sarah Durham Wilson, ki je moja vodnia na prehodu iz Mladenke v Mater pravi, da je Mladenkino darilo to, da misli, da ima ves čas na svetu, medtem ko je darilo Matere zavedanje, da ga nima. Ko govorim o Mladenki in Materi se seveda nanašam na dva arhetipa ženskosti, na dve obdobji, ki krojita naša življenja: o obdobju Mladenke, ko se dekliško razposajene bohotimo in nastavljamo življenju ter smo pripravljene tvegati vse za tisto malo ljubezni, po kateri hrepenimo ~ in o obdobju Matere, ki ve, kdo je in kam gre, in ve, da je ravno danes pravi čas, da se razcveti in ponudi svetu vse, kar je doslej dosledno skrivala globoko v svoji duši, svoji atthi.

Ja, skoraj štiri leta tega sem si prvič zaželela voditi ženski krog. Ampak dokler sem si to samo želela, nisem imela ne volje ne energije, da bi to zares izpeljala. To je bila pač še ena izmed mojih površinskih, egoističnih želja, ki je pravzaprav precej podobna tisti, da bi imela ozek pas in večje prsi in drobna, ženstvena ramena; včasih sem se namreč težko sprijaznila z gradnjo Amazonke širokih ramen in bolj ko ne ploskih prsi. In na isti način, kot se zavedam, da mi v tem življenju pač ni namenjeno prebivati v mahjnem, drobnem teleščku, se zavedam tudi, da mi v tem življenju pač ni namenjeno ustvarjati – če ne vem, zakaj ustvarjam. Če v vsaki svoji celici ne čutim, da je točno to, kar si želim, točno to, kar svet trenutno rabi.

Nekoč sem rekla svoji mami: “Jaz skrbim za svoje telo, ker vem, da moram živeti dolgo zato, ker vse počnem tako počasi …” Pustim, da se želje umedijo počasi. In sedaj, po štirih letih, odkar sem začutila, da so ženski krogi nekaj, kar bi rada tudi sama vodila, lahko rečem, da sem *počasi* pripravljena.

Vem, da svet za zdravljenje potrebuje več ženske esence, ker trenutno v svetu prevladuje moška esenca. Vem pa tudi, da lahko ženska esenca zdravi samo, če smo ženske med seboj povezane, če ne tekmujemo, če se ne primerjamo in če si ne mečemo polena pod noge, ker verjamemo, da lahko samo ena izmed nas zacveti. Ne samo, da lahko vse zacvetimo, celemu svetu samo koristimo, ko vse zacvetimo – ko se zares odpremo življenju in delimo svoje darove, ker vemo, da jih lahko in ker vemo, da smo zato tukaj.

Ko sem Žana poklicala, da bi se mu zahvalila za vabilo na festival in za priložnost, ki me je iniciirala v pripravljenost, mi je rekel: “Hvala tebi. Kajti kot vidim in se pogovarjam, je tvoj krog ustvaril velike premike v ženskah. Hvala.”

“Mhm,” se medeno nasmejim. Res jih je ustvaril. Kajti to se pač zgodi, ko se ženske zberemo na kup.

Ko se s skupno namero usedemo v krog, ustvarimo alkemični prostor, ki ponuja preporod vsem zbranim. V krogu ugotovimo, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in to zdravi na več nivojih in zdravi tudi tisto rano ločenosti, izolironasti, osamljenosti, ki nas velikokrat zaskeli in govori, da smo čudne, da smo preveč in da nismo ok v svojem čustvovanju. Zato se moramo usesti v krog, da slišimo, da smo normalne, da smo ok točno takšne kot smo in da smo nujno potrebne za dobrobit vseh okrog nas in celega sveta nasploh.

In veš, kaj je smešno? Da sploh ne pretiravam.

Vem. Zgornje besede lahko zvenijo pompozno in napihnjeno. Ampak niso. Niti najmanj. Kajti ko se ženska poveže z žensko esenco in s svojo žensko dušo, svojo attho, zavzame svoj prostor na svetu. Zavzame ves prostor, ki ga potrebuje za vse svoje blagoslove, darove in odgovornosti. Nekaj, kar lahko stori samo, če ima podporo.

Naš ženski krog je namenjen temu, da vsaka od nas začuti to podporo in jo odnese s seboj domov. Tako se lahko nanjo spomni naslednjič, ko se bo počutila samo in osamljeno in čudno s svojimi čustvi.

V upanju, da se nam na dan jesenskega enakonočja, 22.9. ob 10:00 pridružiš na Kraškem robu, te pozdravljam in ti zaželim čudovit začetek jeseni.

Z ljubeznijo,

Tamara

*

Če so ti všeč teme, o katerih pišem, ti bo zagotovo všeč tudi knjiga, ki sem jo letos izdala. Naslov je Attha: Prebujanje v žensko esenco, o njej pa lahko več izveš na tej povezavi.

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

 

Bien. To se pravi – dobro.

bodytemple

Šest let tega sem bila visoko noseča in zatrdno odločena, da bom zdrava. Še leto pred tem sem bila ujeta v vrtincih post-anoreksičnega obdobja življenja, nosečnost pa me je streznila in me postavila pred dejstvo: »Če se ne moreš zase skulirat, se boš pa za to malo bitjece, ki raste v tebi!« In sem se. Kar čez noč – tako kot sem v obdobju dekleta počela čisto vse: čez noč, impulzivno, zelo tvegano – sem se iz dekleta, ki riža v Indiji ni jedla, ker je verjela, da ogljikovi hidrati redijo, prelevila v bodočo mamico, ki ji je bilo zdravje na prvem mestu.

In tako sem počela stvari, za katere sem brala, da so dobre zame, in ne tistih, o katerih mi je šepetalo moje telo. Da bi lahko slišala, kaj mi govori telo, bi morala poslušati. In tega nisem znala.

Spomnim se, kako sem z noninega podstrešja zvlekla star sokovnik, ki ga je bila kupila ko je bil nono že zelo bolan, in si začela pripravljati sveže iztisnjene sadno-zelenjavne sokove. Zelene, v večini primerov. Spomnim pa se tudi tega, kako sem se po njih počutila. Vsa navdušena in ponosna, ker delam to, kar naj bi bilo zame najboljše, sem kar stoje nagnila zvrhan kozarec (tedaj še nisem znala prisluhniti svojemu ugodju, ki me sedaj pokliče, da se s hrano ali pijačo usedem na sonce) … in se zvila od mogočne bolečine. Moj želodec je grmel, mene pa je peklo in stiskalo. Peklo me je od bolečin v prebavilih, ki jim toliko sveže zelenjave in sadja očitno ni pasalo. In stiskala me je zmedenost, ker nisem razumela, kaj bi lahko bilo narobe.

Pa sem naslednjega dne spila manj in po požirkih. Ampak reakcija mojega telesa je bila enaka: »Ne, pa ne, pa ne!« Moj želodec je grmel, mene pa je peklo in stiskalo.

Dolgo je trajalo, da sem prenehala; prenehala stiskati sadno-zelenjavne sokove in prenehala prebirati, kaj naj bi bilo zame najbolje. Namesto tega sem začela poslušati. Koga? Tisto, ki ve: telo samo.

Včasih me kdo še vedno vpraša, zakaj sem prenehala izdelovati lešnikove ploščice. In zadnjič, na prvem ženskem krogu, ki sem ga kdajkoli vodila, mi je vendarle uspelo naglas povedati, da sem prerasla to, da bi jaz nekomu govorila, kaj je zanje dobro. Jaz ne živim z njimi, da bi vedela, kdo so in kam gredo. Jaz ne živim z njimi, da bi vedela, kakšni so. Vem pa, da obstaja nekdo, ki živi z njimi in ve vse to. O, ja. Njihovo telo.

Telo se z nami rodi, z nami živi in naposled z nami umre. Je najbolj zvest od najbolj zvestih prijateljev, ki jih bomo kdaj imeli. Je naš zaveznik – zelo, zelo vztrajen in optimističen zaveznik. Se mi pa zdi, da mu mi velikokrat ne vračamo uslug. No, zase vem, da svojemu nisem. Dolgo mu na primer nisem dajala hrane, ki mu odgovarja, samo zato, ker nisem verjela njegovemu šepetu. Ni in ni mi šlo v račun, da res rabi kalorično in mastno hrano, da se počuti veselo in sproščeno in nahranjeno – hrano, ki bi jo sama pripisala samo koscem, samo fizičnim delavcem. Morala sem samo nehati jesti z glavo in začeti jesti s telesom. To je vse.

Ja, prerasla sem tisto, da bi zatrjevala, kako so moje energijske ploščice ali zeleni sokovi ali pač pršut za vse dobri ali slabi. Verjamem pa, da obstaja ena stvar, ki je dobra za čisto vse: bien dans se peau. To, da gradimo ljubeč odnos do telesa, našega templja; to, da telo sprejemamo takšno, kakršno je v tem trenutku; to, da ga imamo rade in zaradi tega lepo skrbimo zanj – karkoli nam že to pomeni.

Bien dans se peau.

To, da se dobro počutimo v svoji koži.

Če je bien dans se peau nekaj, kar ti zavibrira in te pokliče, bi se najbrž zelo dobro počutila na Ženskem krogu ob septembrskem enakonočju, kjer bomo govorile (in čutile) o telesu. O TEMPLJU.

67794007_330642810977327_7689121886642372608_n