U, moram kakat!

69205434_478817789338425_2912798192527474688_n

Včeraj sem na enem izmed socialnih omrežij objavila zgornjo fotografijo ledenega Masala chai-ja, mojega trenutno najljubšega napitka, pospremljenega s sledečim zapisom:

Vsakič, ko moj sine reče “U, moram kakat”, vzamem to za povabilo. Povabilo za mojih 5 minut, za mini ritualcek, ki me poveze s sabo in življenjem nasploh.

In ker je spet tisti čas v letu, ko poletje dnevno pridobiva zlati jesenski podton (mmmm!), je moj današnji ritualcek Masala chai ob goreči svečki.

Včeraj sem prvič letos naredila moj najljubši čaj za hladne mesece, Masala chai (recept na blogu, tukaj: https://al-iksir.net/2018/08/19/masala-chai/). In ker moram po sredini operaciji modrostnega zoba rano še vedno hladiti, sem vanj vrgla še par kock ledu in ugotovila, da je naravnost fantastičen tudi leden.

Ste ga že probali? Za tegale pa vam res polagam na srce: dajte, tako je njami!

Sedaj pa grem, v mir, preden se s kopalnice razleže: “Seeeem žeeee pokakaaaal!” 😉

*

Moja objava je nekoga očitno dregnila med rebra, saj sem pod njo našla sledeč komentar:

»Fak no, kera egoistična mtka! Zakaj sploh maš otroka, če se mu nočeš posvečat? Marš u kurac.«

Natančnih besed se ne spominjam, ker sem jih izbrisala …

Toda najprej sem jih prebrala. Večkrat zaporedoma. In jim dovolila, da me prizadenejo; da prizadenejo tisti del mene, ki še hrani nekaj prostora za materinsko krivdo. Besedam sem dovolila tudi, da me razjezijo. In zajezijo. To se pravi, da sprožijo v meni reakcijo; da me naredijo reaktivno in impulzivno, četudi samo za trenutek. Besedam sem nadalje dovolila tudi, da me spomnijo na vse ljudi, ki so mi že kdaj – naravnost ali pač med vrsticami – dali vedeti, da so podobnega mnenja kot avtorica zgoraj omenjenega komentarja: če si drzneš vzeti čas zase, nisi predana in ljubeča mama. Besedam sem dovolila, da se me dotaknejo. In tudi, da vame zasejejo tisti zdravi dvom: »Ali sem se res obnašala kot egoistična mtka?«

To, da ob kritiki prej ali slej vedno, vedno, vedno podvomim vase, je zapuščina mojih dekliških let, ko sem lastno vrednost iskala v tujih ocenah. In za to zapuščino sem neizmerno hvaležna! Pri zdravem dvomu vase namreč ne gre za samosabotažo. Ne gre za to, da bi se krivila za vse in še svet. Gre za to, da se usedem s seboj in pogovorim na štiri oči; da prežvečim vse, kar sem rekla in storila in čutila in tudi, kako je to vplivalo na ljudi okrog mene; gre za to, da sem iskrena s seboj in s svetom.

Ne, natančnih besed se ne spominjam, ker sem jih izbrisala …

Kajti ne glede na to, da lahko z gospodično, ki mi je postregla z zgornjim komentarjem, sedaj (po nekoliko globokih vdihih v nekoliko dolgih minutah, ki sem si jih namenila, preden se odzovem) sočustvujem, to še ne pomeni, da moram njeno mnenje zadržati. Ne. Darja je na neki delavnici izrekla čarobne besede, ki se jih spomnim vsakič, ko je pred menoj postavljanje meja: »Sprejemam vse, a ne držim ničesar.« In tako tudi jaz. Sprejemam vsakršno mnenje, ki ga ima kdo o meni, a ga ne držim v sebi. Ne nosim ga s seboj. Ne dovolim, da postane moja prtljaga.

Ampak pri tej zadevi se mi zdi pomembno izpostaviti še nekaj. Nekaj mnogo bolj pomembnega od tega, kako sem se ob zgornjem komentarju počutila jaz in kaj sem se potem z njim odločila narediti ali ne narediti.

Gre za to, ali smo v tem skupaj ali ne.

V svetu. Držimo skupaj? Ali je res vsak človek otok?

V moderni družbi se z lahkoto počutimo kot otočki. Po večini živimo sami, se zanašamo bolj ko ne samo nase, sami vzgajamo otroke in se sami vozimo v službo. S pomočjo moderne tehnologije se sami zabavamo (na svojih telefonih, računalnikih ali televizijah), sami se družimo (velik del današnje komunikacije se odvija preko spleta) in sami lahko celo seksamo. In čeravno se mi dobršen del te samozadostnosti zdi dobrodošel, pa ne moremo mimo dejstva, da smo ljudje družbena bitja. Ne samo, da se v družbi soljudi bolje počutimo in da družba z naših pleč sname nekoliko bremena – samo skupaj lahko zares rastemo in se razvijamo. Tako, da zadevamo drug ob drugega in tako brusimo svoje ostre robove; tako, da zadevamo drug ob drugega in si kažemo ogledala, da se lažje vidimo in sprevidimo, kako naprej … če vemo, da hočemo naprej skupaj.

Ali smo v tem skupaj ali ne? Ali delujemo samo zase ali za vse?

Če nas nekaj, kar nekdo stori, razburi, se mar sovražno spravimo na tega človeka, ali se zazremo vase in vprašamo, zakaj se nas je to dotaknilo? Se mar odzivamo ali reagiramo?

Jaz mislim, da vsi potrebujemo samo malce več zaupanja.

Najprej zaupanja vase. Tega dobimo tako, da se redno obračamo vase. In zaradi tega sploh govorim o času zase, pa o ritualčkih (https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki) in zato sem napisala knjigo o ženski esenci. Ti nas obrnejo navznoter in navzdol, kjer ni več bežanja pred seboj in nam preostane le še to, da se sprejmemo. Kajti ko se sprejmemo, si pričnemo zaupati.

In šele ko zmoremo zaupati sebi, lahko zares zaupamo tudi drugim. Lahko zaupamo, da ostali ljudje niso naši sovražniki ali tekmeci ali rablji, ampak prijatelji, ki nam ponujajo novo priložnost, da stopimo bližje k sebi, od koder lahko bolje služimo svetu.

*

Če ti je všeč, kar bereš tukaj, stavim, da ti bo všeč tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki je pravkar izšla. V njej je veliiiiiiko govora o zgoraj omenjenem obračanju navznoter in navzdol. Več o knjigi lahko prebereš tukaj, kjer jo lahko tudi naročiš in prejmeš v roku 5 delovnih dni. Hvala vnaprej!

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s