Hop čez prag

e9f4cdac8119242035d0ba8aec8dd25a

Letošnje leto kar dogaja, kaj?

Spet se počutim, kot bi me nekdo pital. In ne samo pital – tako pital, da mi usta napolni z novim svežnjem spoznanj vsakič, ko jih odprem, da bi sporočila, da sem sita.

»Joj, no,« polnih ust vzdihnem, »a lahko prosim vsaj prežvečim, pogoltnem in po možnosti prebavim, preden dobim še?«

No. Ampak v resnici sem jaz tista, ki narekuje tempo hranjenja (beri: spoznavanja in prebujanja v vse svoje potenciale). In očitno sem bolj lačna, kot se mi zdi. Lačna tega, da končno zares zacvetim. Da se kot nanoška sivka voljno odprem jutranjemu soncu v poletju svojega življenja. Da končno pokažem vse svoje barve in ponosno stojim in dišim. A veš o čem govorim?

»Tale ubogi zob vam je v ustih gnil kaki dve leti,« mi je rekel kirurg po dolgem in mučnem posegu, polnem opazk, kot so kej tazga in »tako zavitih korenin nisem še nikoli videl, prisežem«, v katerem je košček po košček izrezljal modrostni zob iz moje čeljusti.

Dve leti? V bistvu bo dve leti šele septembra. Dve leti, odkar vlečem tole slovo.

… saj veš, kako rada na življenje gledam s simbolne plati, kaj?

No. Jaz mislim, da umiranje zoba v ustih govori o umiranju dela mene, ki me več ne podpira. In jaz mislim, da gre tu za slovo od dekleta – mladičke, mladenke –, ki daje prostor zdravi, zreli ženskosti.

Septembra bo namreč dve leti, odkar sem zaključila odnos s Petrom Panom, ob katerem ni bilo prostora za zorenje, in začela s pisanjem svoje prve knjige. Ta proces je od mene terjal, da se spomnim preteklih šestih let svojega življenja in jih nato spustim. Ja, ta proces je od mene terjal, da dam celotni paleti spominov čas in prostor za integracijo … in jih nato zažgem ter s tem naredim prostor novi Tamari, ki se rojeva iz pepela, močnejša in pristnejša.

Knjigo sem pisala na prehodu iz naivnega, nemočnega, nesigurnega (pa tudi luštnega, zapeljivega in všečnega) dekleta, v zrelo, zadovoljno, samozavestno (pa tudi jasno, odločno, jekleno) mamo. Ja, pisala sem jo na prepihu. Tik pred pragom. In samo dan za tem, ko je knjiga prispela iz tiskarne in je moj sine prišel z dopusta, sem se zvila od bolečine, ki se je z vsakim novim dnem samo še okrepila in mi s tem jasno sporočala, da je čas. Čas, da gre gnil zob ven. Čas, da se poslovim od vsega, kar me več ne podpira.

Čas, da stopim čez prag in začnem živeti, polnokrvno živeti, svoje življenje. Tukaj. Zdaj. Četudi trenutno izgledam kot hrček, ki v svojem skrivnem internem žepku skriva žogico za tenis, kajti mamo manj kot to, kako nekaj izgleda, zanima, kako nekaj čuti.

No, ampak ker se tudi počutim bolj zanič in dobesedno že ves dan ležim in držim hladni obkladek na ličnici, je morda bolje, da tisto polnokrvnost prihranim za drug teden, ko se zacelim. Ko bom lahko spet tudi žvečila in požirala.

In ravno to je to. Mama ve, kdaj ja in kdaj ne; ve, kaj ja in kaj ne. Živi pa v skladu s tem vedenjem.

In ta mama, ki to piše (in komaj čaka, da se iz tega pol sedečega položaja ponovno stegne), ve, da veš, o čem govori.

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

Več o moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco tukaj.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s