Ko sem se okrog poldneva že tretji dan zapored vozila proti Ljubljani, je v meni odmevalo: »Umrla bom!«

Ne.

Ne danes. Ne jutri. In definitivno ne zaradi kirurške ekstrakcije modrostnega zoba, na katero sem bila namenjena. Ne, ne še kmalu. Ampak nekoč pa.

Zadnjih nekaj dni je bilo resnično bolečih. To potrjuje tudi dejstvo, da sem preklinjala kot kak furman. In takšna huda fizična bolečina, ki tako zgovorno priča o nekem neravnovesju v meni, me vedno spravi v paniko, zaradi česar začnem razmišljati o vsem možnem … in prej ali slej pomislim tudi na ultimativno neravnovesje. Mhm. Na smrt. In torej povabilo k preporodu.

In ko sem (brez razbolelih čeljusti) prežvekovala to misel – to dejstvo! –, da bom nekoč umrla, sem v sebi začutila nek nov ogenj. Ta ni bil nič kaj podoben tisti dobro znani tesnobi, ki me je ovila vsakič, ko sem se kot Tamarica pogovarjala z mamo in mi je ta rekla, da bomo vsi nekoč umrli. Ne, ta ni bil nič kaj podoben frustraciji. Ali grenkobi. Ali sprijaznjenju.

Ta novi ogenj me greje. Tako, da na prste prešteva vse, kar še moram, moram, moram početi v življenju. Tako, da ponavlja in me spominja na vse, ob čemer se mi zaiskrijo oči. Tako, da mi zagotavlja, da boljšega časa kot je sedaj, ne bo nikoli.

Boljšega časa, kot je sedaj, ne bo niti za to, da te povabim:

* da si zagotoviš svoj izvod moje pravkar izdane knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco in ob nakupu do 19.10.2019 zraven prejmeš še darilo: 3-tedenski online program SAJ CVETIŠ! v vrednosti 67€, ki služi kot praksa za vse, kar izveš v knjigi

* da se udeležiš dogodkov, ki bodo to jesen pospremili izid moje knjige (zaenkrat znani datumi: 20.9. na Kozini, 28.9. v Lokavcu pri Ajdovščini, 28.10. v Šoštanju). Klasično »predstavitev knjige« sem po svoje obarvala in začinila in pretvorila v pravi event za sladokusce, pospremljen z avtorsko glasbo, zgodbicami in odlomki iz knjige. Mimogrede, če veš za kak fajn prostor, lokal ali knjižnico, kjer radi gostujejo slovenske avtorje, te prosim, da se mi javiš v zs; zelo ti bom hvaležna!

…

“Umrla bom.”

Ja. Ampak boginja s koso, oblečena v belo, je v resnici moja prijateljica. Moja mama. Bodri me, da postem, kar sem prišla biti; bodri me, da počnem tisto, kar sem prišla početi. Kaj to je, izvem samo tako, da se obrnem in obračam navznoter in navzdol. (Navodila, kako to počnem, so v moji knjigi.)

“Umrla bom.”

Ja. Ampak sedaj živim. In dokler živim, bom živela … polnokrvno.

* La Dame Blanche, or the White Lady, is a figure featured in the mythologies of various Celtic countries. She is often identified with Macha of ancient Irish mythology, and is variously known as the Dryad of Death, Queen of the Dead, and the Crone form of the Goddess. She is associated with death, destruction, and annihilation. (Source)