Ne čaka – pričakuje me!

67825693_564521383952034_1738720774237192192_n

Včasih sem tako rada tekla.

No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo.

Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala.

Bežala sem pred tistimi kilogrami in maščobnimi blazinicami na trebuhu in stegnih, ki so mi od sedemnajstega leta jemali vso pozornost. Bežala sem pred čustvi in dogodki, ki jih nisem želela žvečiti. Predvsem pa sem bežala pred svojimi sanjami.

To morda zveni čudno, saj sem vendarle vselej sanjala, ampak to je bilo tudi vse, kar sem počela: sanjala. Na mehkem puhastem oblačku sem se brezglavo podila sem ter tja in nikoli zares pomislila, da bi v smeri svojih sanj karkoli naredila.

Mlada sem bila. Mlada in prepričana, da mi bo sanje nekdo prinesel na pladnju. Nekdo na belem konju. Nekdo, ki zmore vse, česar jaz ne. In jaz bi lahko (p)ostala nemočna princeska na vrhu stolpa.

Hja, mlada sem bila. Mlada in prepričana, da imam ves čas na svetu … in bržkone sem ga tudi imela. Ampak danes ga nimam več.

Danes vem, da ne bom večno živela in zato:

Praviš, da si želiš napisati knjigo?

No, pa daj.

Praviš, da si želiš peti?

Alo, poj!

Praviš, da se želiš preseliti v malo hiško ob robu gozda?

Kdaj, če ne zdaj?

 

Prej sem čakala.

Zdaj pa vem, da vse, kar me kliče, vse, kar moram početi na tem svetu, čaka mene. In ne samo, da me čaka – nestrpno me pričakuje!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s