Kako obrnem list

newmoon

Zadnjih nekaj dni je bilo precej težkih. Počutila sem se, kot da je prišel en val in pokopal vse moje gradove iz peska ravno v trenutku, ko sem vzravnano, ponosno, pocukala svet za rokav s povabilom, da si ogleda mojo mojstrovino. Gradovi, ki so nekoč tooooliko obetali, so ostali zravnani z zemljo. In nikjer ni bilo niti najmanjšega sledu več o tem, da sem jaz nekoč nekje vložila ogromne količine časa in energije in predanosti in ljubezni, da bi nekaj zgradila; nikjer ni bilo niti najmanjšega sledu več o tem, da sem nekoč že živela. Nikjer, razen v meni.

Bili so trenutki, ko sem čutila vsa klasično »negativna« čustva naenkrat. Strah, da moj grad res pobere val; jezo, ker mi ni nihče pomagal in zajezil morja; skrb, da bom brez gradu obsojena na večno postopanje po obali in prizadevanje, da nekaj vendarle spravim skupaj; žalost, ker me vsa ta čustva utrujajo. Ja, v zadnjih dneh sem na prsih čutila težo, v prsih pa trepet. Nisem bila sproščena. In nisem bila najbolj srečna in pomirjena in lahkotna verzija sebe, kar sem jih kdaj spoznala. V ozadju je bila neka skrb. V bistvu je bila v ozadju tista točno določena, dobro poznana, vedno ista skrb, ki priplava na površje vsakič, ko ji dam priložnost. (Temu bi neki profesor iz srednje šole dejal tako: »Imena niso važna, ma je b’la …« finančna varnost.)

A ne glede na vse, kar se je v meni te dni dogajalo, in ne glede na to, koliko solz sem pretočila in kolikokrat sem se ustavila v koraku in se opomnila, da moram dihati – globlje in počasneje, vedno globlje in počasneje –, se sedaj počutim drugače kot vsakič doslej, ko mi je zagustilo. Resno. Včeraj ob 21:17 je bila navsezadnje prazna luna in ta otvori vsak lunin cikel, s tem pa tudi označuje čas, ko nas čisto vse podpira, da obrnemo nov list.

Res, običajno na takšne viharne dni zaradi goste megle skrbi sploh nisem videla dlje od svojega nosu. Videla nisem niti te poti, na kateri stojim – poti, za katero vem, da je prava zame. In stanje je bilo silno podobno brezupu. Poznaš tisto bojazen, da se ne boš nikoli več počutil/a bolje, kot se počutiš sedaj? Da je to – to, in da ne bo nikoli več drugače? (Ljubitelji/ce Harry-ja Potterja si lahko ob tem predstavljamo občutek, ko se ti naglo, groteskno približuje morakvar – bitje, ki bi ti, če bi le imelo možnost, spilo vso srečo, vso strast, vso veselje do življenja.)

Ampak tokrat je drugače. Res drugače. Drugače pa je to, da tokrat sprejemam. Sprejemam vse. Predam se; ne zato, ker bi obupovala, ampak zato, ker se ne bom več bojevala. Ne bom več govorila svojemu strahu, naj me ne trese. Strah pač trese in ko trese, trese zato, da z mene strese vse, ki mi ne služijo več. Ne bom več govorila svoji jezi, naj me ne kuri. Jeza pač kuri in ko zakuri, je to zato, da lažje prepoznam tisto, kar mora zgoreti. In ne bom več govorila svoji skrbi, naj me ne krči. Skrb pač krči in ko zakrči, zakrči zato, da sem bolj hvaležna za sprostitev, ki sledi. Ne, ne bom več govorila, ne bom se več borila. To pa zato, ker sedaj razumem, resnično razumem, da za krčem vedno pride sprostitev, za ognjem pepel in za strahom sprejemanje. Za minusom plus. Za viharjem mir. Za koncem … nov začetek. Za zadnjim krajcem … mlaj. Nov začetek.

Letos spomladi mi je moja ženska duša, moja attha, zaklicala: »Hej, če že ni mogoče, da se s Svarunom v tem trenutku preseliva v neko hišico ob robu gozda, lahko v stiku z naravo ostajaš na drugačne načine, veš.« Vsakodnevni sprehodi v naravo, seveda. Življenje v skladu z letnimi časi, seveda. Ampak letos me je po dolgih sedmih letih občudovanja z daljave, spet poklicala luna. Luna s svojimi ritmi in njih čarovnijo! In rekla je: »Moje valovanje je lahko tvoje orodje, veš.«

In sedaj postaja.

*

Če te zanima, kaj mislim, ko govorim o življenju v skladu z luninimi cikli, ti srčno priporočam, da se pridružiš naši zaprti faceboo skupini Attha sestrstvo, kjer delim o tem potovanju, na katerega sem se pravkar vkrcala: včeraj sem v skupini posnela video, zvečer pa sem tudi objavila prasko, ritualček, ki ga lahko narediš ob mlaju, da te lahko energija te lunine mene podpre pri usmerjanju svoje energije tja, kamor si želiš.

Sicer pa o ritmih in ciklih veliko govorim tudi v svoji prvi knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš tukaj ali v videih na facebook strani Attha.

65933336_1178527455661855_8511923632123936768_n

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Tamara

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s