Zemljo, otvori se!

57227784_579750822435444_9063376056878104576_n.jpg

Naj ti danes povem eno zgodbico.

Na poti domov iz Sežane, kamor tedensko hodiva h prijateljem po sveže, domače kozje mleko, sva na mejnem prehodu v Krvavem Potoku pobrala dva štoparja. Iz Sežane se vedno odpravim čez Italijo, tudi če mi zdaj, ko živim na Kozini, ni več bližje – pa niti dlje. Ampak ker imam pot mimo Lipice tako rada in ker se rada obdajam stvarmi, ki jih imam rada, jo vselej izberem. In ker me je ta lepa pot tudi danes ustavila v hitenju, v katerega v življenju tako avtomatsko pademo, sem imela danes možnost na hitro odreagirati, ustaviti tema dvema fantoma in na nek način povrtniti za vsa leta mojega lastnega štopanja.

Ker je dejstvo, da Italijani *zelo* prezirajo štopanje, dobro znano, sem si rekla, da bosta  fanta najbrž imela več možnosti za prevoz do Rijeke iz Hrpelj, zato sem ju zategnila te 3 kilometre ~ 3 kilometre, ki so se zaradi precejšnje gužve na cesti razvlekli na dobrih 15 minut.

Ker je moja najljubša tema pogovorov s tujci primerjalna lingvistika, smo jo tudi s fantoma mahnili tja in primerjali med slovenske izraze s poljščino in grščino, maternima jezikoma fantov. Naučila sem se, denimo, da je “kri” po grško “emma”, saj ju je zanimala zgodba o nastanku imena vasice Krvavi Potok.

V nekem trenutku izjavim: “Uuu, I know a greek song!”
“Really? Which one?”
Ah, Feggaraki Mou.
“Well, I dont’ know it by the name. But if I heard it, maybe. How does it go?”

Ahem. Glede na to, da sem nekaj minut pred tem v prtljažnik pospravila njune inštrumente, sem vedela, da sta glasbenika. In glede na to, da sem se jaz kakih deset let tega ustrašila peti pred glasbeniki, se mi je na tej točki v grlu ustvaril masten cmok. Razlog, da sem kakih deset let tega prenehala s petjem, pa ni bil v tem, da sem se končno sprijaznila z dejstvom, da peti ne znam in sem kot odrasel človek pač rekla bobu bob. Ne. Razlog, da se mi od tedaj v grlu naredi masten cmok vsakič, ko imam kaj zapeti, je v tem, da pojem najbrž najraje na svetu; od nekdaj … in za vedno … in zato ne bi prenesla, če bi kdo skritiziral moje petje. A me razumeš? Petje je nekaj, kar držim na varnem zato, ker sem se deset let tega odločila, da ne bi preživela, če bi mi kdo uničil idejo o tem, da znam peti. To, da znam peti, je bil moj varen pristan. Moj varen pristan, moj ego. In te barke nisem bila pripravljena spustiti na odprto morje. Nikoli.

Zajamem zrak. In čutim cmok v grlu. In si rečem: “Vem, da zmorem.” Tega me je v resnici naučil Svarun, ki si to ponavlja, ko ga je česa strah (pogoltniti, ponavadi).

Pa zapojem: “Ah, Feggaraki mou fegari … ” In slišim, kako se mi zaradi cmoka lomi glas. In slišim, kako drvim mimo besed, ki jih ne znam izgovarjati in jih ne razumem. In slišim, kako komaj čakam prenehati s petjem … in končno utihnem – težja, kot sem bila, ko sem začela s petjem. Mnogo težja.

Pa se smeje vmeša Poljak: “You speak better than you sing.”

Zemljo, otvori se. 

In nadaljuje: “But I like your voice. It’s soft and I felt really good while you sang, it was a good vibe … ”

Bla, bla, bla. Vse, kar mi je odmevalo, je bilo: “You speak better than you sing.”

Za trenutek obsedim. Mami me tisti vlak misli, na katerega bi običajno sedla. Misli, kot so: “Morda pa res ne znam peti. Še dobro, da nisem nikoli zares poskušala. Ok, če ne znam peti, potem ne zmorem prav ničesar v življenju, sedaj je uradno, sedaj je potrjeno in lahko se za vekomaj poslovim od svojih sanj … ” Za trenutek zares pomislim, da bi sedla na ta vlak in se odpeljala in se zjokala. Zjokala, ker se je zgodilo nekaj, česar sem se bala vse živlejnje. Nekdo mi je pravkar rekel,  da ne znam peti, to se pravi, da ne znam početi nečesa, kar sem VEDNO mislila, da znam.

Ampak tik preden stopim na ta vlak, postanem. In zaslišim: “To ni res.”

Potihnem. In prisluhnem še: “Ni res, da ne znaš peti. Res pa je, da ne znaš verjeti v svoje petje.”

Ja, to je tisti del mene, ki sem se ga oklepala, ampak vanj nikoli zares verjela. Jaz ne. Že res, da sem celo živlejnje druge poslušala, kako hvalijo moje petje in se z njihovo hvalo hranila, ampak ta … ta te nikoli ne nasiti prav za dolgo, se mi zdi.

A veste tisto, ko pravijo, da je lastna hvala cena mala?

No, jaz mislim, da je ravno obratno. Tuja hvala je cena mala, če v lastno ne verjameš  najprej sam.  

In kako to vem?

Ker sem zadnjih deset let preždela v prepričanju, da bo en sam negativen komentar na račun mojega petja izničil celo živlejnje hvale.

Ampak kot se je danes izkazalo – temu ni bilo tako. Ta negativen komentar je v meni sprožil samo vedenje, da znam, da zmorem, da sem vedno zmogla. In to vedenje ne izhaja iz mojega žugajočega uporništva, češ “mu bom že pokazala, kdo ne zna peti”. Ne. To vedenje izhaja iz moje najgloblje resnice, ki me od nekdaj vabi, da svoj glas uporabljam za petje. To vedenje izhaja iz tiste najgloblje resnice, ki me neprestano uči, da je UŽITEK ključnega pomena v življenju. 

Jaz prejle v avtu med petjem niti slučajno nisem uživala. Ah, kje. Komaj sem čakala, da zaključim, ker mi je bilo tako neudobno peti ob misli, da pojem zanič. Tako je: peti mi je bilo neudobno, ker sem mislila, da pojem zanič. Bingo! Uganka rešena. Sedi, pet. 

Užitek … je tisto, kar osmišlja vse, kar počnemo. Kar pomeni, da je vse, kar počnemo brez njega, brez smisla. Ampak dobra novica je, da užitek ni nekaj, kar nam je dano, marveč nekaj, za kar se ODLOČIMO. Nekaj, kar IZBEREMO. Nekaj, kar PRIORITIZIRAMO. Zato, ker vemo, da nam pripada. Zato, ker vemo, da je tisto, kar daje življenje. Zato, ker se imamo radi. Preprosto.

50% off enrollment fee.png

Užitek se bomo učile prioritizirati v programu SAJ CVETIŠ, na katerega se lahko prijaviš tukaj: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis.

Advertisements

Zgodba iz Rajskega vrta

adameve1.jpg

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke … in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam.

Ah, zgodbe.

Zgodbe so čudovita stvar, kajne? V zgodbah se prepoznavamo: prepoznavamo delčke sebe, ki smo jih že pozabili ali jih še nismo niti spoznali. Na tak način nas zgodbe povezujejo: s samimi seboj in tudi z ljudmi, ki so jih živeli in pripovedovali pred nami in tistimi, ki bodo morda to še počeli. Zaradi zgodb se počutimo manj same: ko spoznamo, da naša izkušnja ni tako zelo ločena od izkušenj vseh ostalih. Predvsem pa nas zgodbe učijo, da ni nič narobe in nič prav, ampak vse samo je.

To zame počne pričujoča zgodba, ki je na nek način zrcalna verzija zgodbe o stvarjenju, kot jo je začela pripovedovati in zapisovati skupina moških dolgo, dolgo let tega. Kar se mene tiče, je lahko ravno tako resnična kot tista, ki jo preberemo v Mojzesovi knjigi iz Biblije, saj pri zgodbah ne gre toliko za to, kar se je v resnici zgodilo ~ marveč za to, kdo jih pripoveduje.

Hm. Ampak če je verodostojnost zgodb tisto, kar morda zbudi skeptika v nas, pa je ena stvar, na katero se lahko pri vsaki zgodbi zanesemo, njeno povabilo. Čisto vsaka zgodba, vključno s to, nas namreč k branju povabi natanko tako: Vzemi, kar rabiš in pusti ostalo. Odločitev je vedno tvoja. 

“Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Nato še svetlobo, morja, živali in rastline. Ker mu je manjkalo še nekaj posebno lepega in modrega, nekaj mogočnega in nadrejenega, je iz rodovitne zemlje in krvi ustvaril žensko in jo poimenoval Eva. Predstavljala je simbol rodovitnosti celotne narave, ki jo je bil do takrat ustvaril. Živali in rastline so postale njene najboljše prijateljice. Da pa bi ji ne bilo treba životariti med njimi in ji sami večno opravljati vsa dela, ji je Bog dodelil še moškega. Ustvaril ga je iz krvi, ki je preostala po stvaritvi Eve in dejal: “Na svetu si zato, da boš Evi v veselje in ji boš odslej podložen. Glej, da ji boš pomagal, kjer boš le mogel!” 

Eva se je svojega tovariša razveselila in mu obljubila, da bo z njim lepo ravnala in nanj dobro pazila. In je res. Imenovala ga je Adam, ženskovnjak, ker je bil ustvarjen iz ostankov nje same. 

Bog jima je podaril čudoviti vrt, ki jima je nudil hrano in osvežitev. V vrtu sta rasli dve posebni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in slabega. Obe drevesi sta bili po božji bolji za človeka tabu. Nekaj časa sta živela srečna in zadovolja. Eva je določala, kaj je treba storiti in pazila, da ženskovnjaka ni preobremenjevala, ker je bil videti telesno sicer nadvse krepak, psihično in duševno pa bolj ubožen. 

Zgodilo pa se je, da je ženskovnjak nekoč postal objesten in predrzen in je menil, da lahko svet obvladuje enako dobro kot Eva. Hotela je splezati na prepovedani drevesi in ukazovati živalim. Planil je kar brez razmisleka. Nič več ni hotel upoštevati prepovedi, ki je veljala za prepovedani drevesi. “Prava reč, če Eva misli, da morava upoštevati božje zakone,” si je govoril. “Zadosti dedca sem, da si lahko postavim svoje lastne. Tako ali tako mi gre to bolje od rok kot Evi in Bogi skupaj. In tudi večno hočem živeti.” Tako ravnanje ga je pripeljalo na pot pogubljenja.

Medtem se je Eva v mesečini pretegovala pod velikim drevesom spoznanja in imela dvogovore z luno. Njena prijateljica, modra kača, ji je zašepetala v uho: “Čuj, Eva, ženskovnjak se hoče sladkati na prepovedanih drevesih in si prigrabiti ženskost. Našo čudovito naravo, lastno samo ženskemu spolu, želi spraviti iz ravnotežja in oskruniti Boga.” In Eva je nenadoma spoznala razliko med dobrim in zlim, ne da bi ji bilo treba okušati sadežev z drevesa spoznanja. Drevo je bilo namreč njen prijatelj in ji je samo razodelo svoje skrivnosti. Rekla je: “Kar počne ženskovnjak, ni dobro. Moram ga rešiti, ker mi je bil zaupan v varstvo.” 

A bilo je že prepozno: Adam je že okusil prepovedane sadeže. Na drevesu spoznanja se je zgodila sprememba: čez in čez so ga prekrila ogledala, tako da je ženskovnjak videl le še sebe. Zdaj je hotel zapeljati še Evo, da bi tudi ona storila tako. Toda branila se je in vse živali so ji pri tem pomagale: “Ni dobro, če vidiš le sebe in če živiš v nasprotju z naravo. Morava živeti drug za drugega in za najine otroke,” mu je rekla. Vendar Adam ni želel ničesar slišati. 

Bog je z gromom pokazal svojo jezo. Želel je Adama pozvati k redu. Njemu pa ni bilo do tega, kajti odslej se je imel za največjega in zlagal se je Bogu: “Ženska je kriva. Ona me je nagovorila, naj jem z drevesa! in nesrečna kača jo je k temu še spodbujala! Sam pri vsem nisem nič kriv!” Bog je poklical Evo na zagovor. Ta pa ni zmogla Adama spraviti v prekletstvo in ga zatožiti, čeprav je bil zloben. “Ženskovnjak po naravi ni slab, samo zaslepljen je,” je poskušala razložiti Bogu. Ta pa je nejevoljno odvrnil: “Za kazen, ker imaš tako mehko srce, boš morala do konca svojih dni osvobajati tega moškega, porojenega iz kapelj tvoje krvi, njegove zaslepljenosti.” Eva je bridko zajokla, kajti spoznala je bila dobro in slabo, vedela je za brezizhodnost tega početja. Pa je imel Bog s svojo človekinjo sočutje in je govoril: “Ker pa tvoje srce ni le mehko, temveč tudi odgovorno, ti bom podaril še nekaj: odslej boš vsake štiri tedne med nogami zakrvavela. In iz tvoje krvi bodo nastajali novi ljudje. Tvoja kri bo svet ščitila in ga hranila. Naj bo ves tvoj ponos, saj te spominja na tvojo lastno moč, tvojo lepoto in tvojo modrost! Spoštuj jo! Kajti ta kri je kri dobrih dni. Kri ženskovnjaka pa bodi slaba in nerodovitna. Zavist zaradi tvoje krvi naj ga razžira do konca njegovih dni!” 

~ Zgodba o stvarjenju, kot jo vidi ženska (Sylvia Schneider: Tisti dnevi)

Tako, to je ta zgodba, ob kateri sem se včeraj … namuznila in nasmehnila in goreče pritrjevala … sem ji pa tudi ugovarjala in nasprotovala in na koncu prišla do tega, da sploh ni važno, kaj je in kaj ne ~ marveč kaj to sproža v meni. 😉

Kako si jo pa ti doživela?

Ljuba ženska, povabim te tudi, da si pogledaš program SAJ CVETIŠ!, v katerem se bomo urile v skrbi zase, zaradi katere bomo lahko cvetele skozi vse letne čase, okronale pa ga bomo s praznovanjem majske polne lune v ženskem krogu. O programu lahko več izveš na tej povezavi: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis. Medtem pa toplo vabljena v  naš krog Attha sestrstvo na fb.

Attha sestrstvo (6)

Zakaj ne cvetimo (in kje naj začnemo)

ef7209c90bff3005157f357d11d2236d

*Zakaj si ne dovolimo zacveteti?

*Zakaj si ne dovolimo zavzeti prostora in časa, ki ju potrebujemo, da se odpremo svetu kot čudoviti rožni popek prvemu majskemu soncu?

*Zakaj si ne dovolimo biti vse, kar si želimo, če je že golo dejstvo, da smo sedaj tukaj, dovoljšen razlog, da nam to pripada?

Mislim, da sem v današnjih sanjah dobila odgovor na vprašanje, zakaj ta vprašanja ponovno terjajo mojo pozornost ravno sedaj, tik pred začetkom svojega prvega programa za resnične ženske (iz mesa in krvi in še mnogih drugih čarobnih snovi), ki si želijo in ki vedo, da lahko ~ cvetijo. Mislim pa tudi, da ta izkušnja ni samo moja in da lahko v njej prepozna sebe še marsikatera ženska – in najbrž tudi moški.

*

Danes ponoči sem imela mnogo razburljivih sanj, ampak tiste, ki so me potegnile iz spanca, so bile sanje o mojem življenju. Natančneje, o mojem življenju iz srednješolskih let, ko sem si najbolj od vsega želela biti všečna in sem bila v tej smeri pripravljena storiti marsikaj. Ampak ne glede na to, kako sem se trudila ugajati in biti »kul« in zaželena, nisem nikoli zares verjela, da bom vse to kdaj postala. Kajti če sem se ozrla okrog sebe, je bilo naokrog toliko boljših in lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših punc, da je bil vsak moj poskus že v štartu obsojen na propad.

Zbudila sem se torej s priokusom teh sanj v ustih in prva misel, ki mi je šinila, ko sem se še zaprtih oči  usedla, je bila: »No, saj vse to je še vedno res.«

Ja. V teh petnajstih letih se na tem področju ni veliko spremenilo. Toliko let kasneje se še vedno – večinoma povsem nezavedno – trudim ugajati. Danes mi sicer ni kaj dosti mar zato, da bi bila »kul« in zaželena, si pa po drugi strani želim biti … brana in slišana. Ja, želim si, da bi to, kar (tako neskončno rada) dajem v svet, padlo na plodna tla, ampak zapuščina srednješolskih dni mi veleva, da moram vedno stremeti k višjemu saldu, saj je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in koliko pomembnejši od kako.

»Oprosti, ampak nisem po župi priplavala, da bi v to verjela!« jo zaslišim, mojo žensko dušo, mojo attho. In se strinjam z njo. Toda ne glede na to, da se strinjam, se še vedno primerjam. In ne glede na to, da se strinjam, je vsak moj poskus biti vse, kar si želim, že v štartu obsojen na propad, kajti okrog sebe lahko še vedno opazim veliko lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših Žensk.

No. To, kar opažam, je na mnogo načinov lahko zelo resnično. Itak. Vedno bodo okoli mene takšni in drugačni ljudje, ampak nihče izmed njih ne more biti jaz … in ravno to je tisto, na kar se moramo osredotočati, če si želimo cveteti, torej biti vse, kar si želimo.

Vem, da smo bile ženske tekom zgodovine primorane ugajati (in ne pričakujem, da se bo to samo od sebe čez noč spremenilo). Vem, da smo bile primorane tekmovati med seboj, kajti v svetu, iz katerega poganjamo, je bilo vedno prostora samo za eno – za najboljšo in najlepšo in najbolj suho izmed nas (in ne me vprašat, kaj ima suhost s tem, ampak ta se na nek nepojasnjen način vedno prikrade na seznam stvari, ki nam preprečujejo, da bi, kajne?). Vem, da se je zgodovina, ki še zdaleč ni bila pisana na žensko dušo, globoko usedla v kolektivno ženskost, zaradi česar še vedno čutimo vzgib k tekmovalnosti in primerjanju in izključevanju.

Ampak dajmo se raje začeti pogovarjati o drugih stvareh.

Na primer o navdihu, ki nas zakuri, ko katera izmed nas zares zacveti.

Pa o hvaležnosti, s katero smo blagoslovljene, ko nam je dano opaziti razlike in podobnosti med nami.

In nenazadnje o blagodejnosti, ki jo čutimo, ko se nekam vključimo in nas zatorej nekdo sprejme.

Če bodo to stvari, ki oblikujejo in odslikujejo naše dneve, imamo mnogo večjo možnost, da zacvetimo. In kljub temu, da nam cvetenje pripada, nam ga nihče ne bo metal v hrbet. Kako ti tudi ga? Za cvetenje sta namreč potrebna čas in prostor, ki si ju lahko vzameš samo ti … zase … ker veš, da je tako prav. 

Da bi skupaj zacvetele v vsem, kar si želimo biti, sem za vse nas ustvarila program SAJ CVETIŠ!, ki ponuja 22 dni ženske esence za izkušnjo pomladi v sebi, h kateremu te toplo vabim. Več o programu lahko izveš na tej strani: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis, kjer se lahko tudi prijaviš in zagotoviš svoje mesto v ženskem krogu.

Hvala!

mi že slediš na instagramu

Iz vode sem

sping

»Ah, ti Tamarica!« me včasih še vedno ima, da bi se pokarala, »vedno vse tako drastično vzameš! Pri tebi gre vedno za življenje ali smrt in nič vmes …« To, da bi se pokarala, me ima tudi zdaj, ko gledam preko leve rame in se spominjam, kako sem malo prej odreagirala …

Danes dopoldan sem bila priča scenariju, ki je najbrž poznan mnogim izmed nas. A poznaš tisto, ko slišiš nekaj, kar se ti težko usede in se trudiš, da ne bi čustveno odreagirala? Po eni strani ti odmev pesmi Rupi Kaur iz spomina nasprotuje: »Kako naj ne bom čustvena, če sem pa iz vode«?«, po drugi strani pa si res ne želiš spet neke drame.

Jaz sem se potem v določenem trenutku sesedla na kopalnična tla (ker sva s Svarunom pripravljala inhalacijo) in zajokala. Vmes sem se malo tudi malo smejala, ker me je Svarun skušal nasmejati s svojo opazko o mojem joku (»Pol joka, pol smeha, pol kurjega dreka, a mami?«), ampak predvsem sem se spraševala, kje je meja med sledenjem sebi in egom. In za dobrih petnajst minut so se nadme zgrnili najtemnejši oblaki, ki so prerokovali, da je moja usoda prepuščena na milost in nemilost … na milost in nemilost MENI, v bistvu.

V trenutku, ko sem se zavedala, da še vedno sama režiram svoj show, sem se – meni nič, tebi nič – pobrala in iskreno videla samo še blagoslov. Dobesedno preklopila sem. Iz tiste razpoke na nebu, ki je bila pred tem spustila vso mojo težo na tla, je sedaj posvetilo sonce. Sedaj sem spet jasno videla. In sedaj se mi je zdel tisti impulzivni odziv odveč. Če bi ga lahko, bi ga takoj zatem zradirala. Če bi lahko potovala v preteklost, pa bi ga preskočila ali ukrotila.

Ampak zakaj?

Zakaj bi se nečemu upirala? Zakaj bi se osredotočala na nekaj, česar ne želim, namesto na to, kar želim? Seveda je zelo zavestno od nas, da gojimo vpogled v lastna dejanja in v to, kako bi se na nekaj lahko odzvali bolj v skladu s sabo. To se mi zdi super. Ampak to ni niti slučajno enako temu, da se lastnim odzivom upiramo, da jih želimo zradirati, da zaradi njih bentimo in se sabotiramo. V bistvu je ravno nasprotno, saj na to na poti vase ovira; pot vase je namreč vedno pot sprejemanja. In jaz zase vem, da bi rada sprejemala.

Kaj pa ti? Ali si pripravljena sprejemati vse, kar pride iz tebe, kot tudi zunaj tebe, in tako z življenjem zaplesati svoj večni … tango, čačača, freestyle, flamenco, salso, makareno?

Če si, se vidiva JUTRI, 5.4. ob 9:00 zjutraj na fb page-u Attha, kjer ti bom povedala, kaj ti bo takšno sprejemanje prineslo (poleg tanga ali makarene, seveda) in kako ti lahko jaz pri tem pomagam. 

Vabljene na (2)