Po spirali navzdol

spiral

Včeraj zvečer, na spomladansko enakonočje, sem tik pred spanjem dobila navdih, da napišem pismo o vsem, za kar si želim, da se prerodi ali porodi v bližnji prihodnosti. Iz enega svojih zvestih Moleskinovih dnevnikov sem strgala rumeneli list in začela sanjati.

Pisala sem o navdihu, ki mi je po žilah pognal kri, srcu pa pomagal, da se je razširilo in objelo ves svet, in kaj kmalu sem se vživela v radostne predstave resničnosti, ki sem jo slikala s peresom.

Nato po mi je nek grižljajček pustil slab okus v ustih: »To, da si želim še otrok in da si želim zanje očeta, zase pa partnerja, mi vzbuja slabo vest, ker sem Svaruna prikrajšala za to izkušnjo.« Res je. Prikrajšala sem ga za očeta, ki ga nisem želela ob nama še dolgo preden se je enako lahko odločil tudi sam. Seveda se nisem zavedala, kaj vse to prinaša in pomeni, ko sem tam in tedaj izbirala, ampak če se kaj poznam, bi enako izbrala tudi, če bi imela moč vpogleda v prihodnost. Tamara ima pač rada dober izziv, ker – kaj pa je življenje brez pustolovščine?

In če je to, zaradi česar se v meni zbujajo občutki krivde, res, ali je to sploh tako zelo slabo?

No. Ne verjamem, da je kaj zares dobro ali slabo. Vse samo je, kar je. Je najboljše, kar lahko v tem trenutku ponudim. In to je vedno vse, kar lahko storim, mar ne?

In kaj mi ti občutki krivde povedo, oziroma kaj ti občutki krivde povedo o meni?

Slaba vest in občutki krivde ob življenju, ki ga – velikokrat nehote – ponujam Svarunu, mi povedo, da ne vedno sprejemam življenja, ki ga ustvarjam. To dvigne tančico mojemu nezavednemu delovanju. In to dvigovanje tančice me je včeraj na široko odprlo, da sem izjokala solze spoznanja, kajti šele tedaj sem se pričela zares zavedati dometa materinske krivde, ki jo čutim do Svaruna. Ampak ne glede na to, kako krvavo so solze skelele, so mi hkrati tudi dobro dele, saj so prinašale mir zavedanja o tem, kaj vse je v meni. Z vsako skrivnostjo, ki jo odkrijem znotraj, sem namreč jaz bolj jaz.  

Se mi pa zgodi, da ko sem enkrat na tisti spirali navzdol, me navadno povleče v vedno iste, dobro znane zanikrne betule, kjer strežejo zgolj samopomilovanje. Svoj ples lahko začnem kjerkoli, a ko se začnem počutiti slabo, ko začnem vihati nos in gubati čelo in prepoznavati nelagodje, me glasba običajno zbije na kolena, kjer ne rabim niti polena, da se začnem smiliti sama sebi. Ko se smilim sama sebi v svojo izkušnjo privabim le še več trpljenja; in si vrtim zgodbice, v katerih sem lahko »uboga jaz« – recimo tisto izpred dveh dni, ko mi je sine (nič kaj obtožujoče, marveč zgolj pobešene glave in nekoliko žalostno) rekel, da mu nikoli nič ne kupim. Da vse mame svojim otrokom kupujejo igrače, jaz pa ne.

Ha?

Na dobre dneve mu ob takšni opazki razmršila že tako razkuštrane lase in se mu priskutno nasmehnila: »Dragi moj Svarun, nisi zastonj ravno moj sin, veš. Tvoja mami pač ne more v službo, ker se ob tem počuti, da svoje sanje splakuje v kanalizacijo. Saj sem probala, pa ne gre. Vem, da trenutno malo bolj tanko piskava, ampak zaupaj mi in verjemi z mano: samo še malo, pa bo drugače, zelo drugače.« aj takega mu lahko dostavim samo na dneve, ko sem polna in ko sama zaupam. Ko pa iščem stvari, da se zasmilim sama sebi, pa se zrušim in zjočem … in spet zaupam šele, ko se poberem.

E, ja. Vsak ima svojo spiralo navzdol in denar je že nekaj časa moja. To ne pomeni, da ga sovražim. To pomeni samo, da še nimam odnosa do njega. To pomeni samo, da se premalokrat opomnim na vse, kar že imam (in ja, tukaj namenoma raziskujem, kar imam namesto tega, kar sem, ki širše gledano itak najbolj šteje). In ker vaja dela mojstra, se bom sedaj, v tem trenutku opomnila na vse, kar imam in mi veliko pomeni:

Imam sebe, to se pravi – imam pot do sebe, do svoje ženske duše, ki jo včasih še vedno zamete, ampak tudi, če jo, vedno vem, kje kidati. Imam sina, ki me dnevno uči brezpogojne ljubezni. Imam krvno in nekrvno družino, ki me podpira na moji poti (hvala vsem). Imam možnost, da s svojim sinom živim v stanovanju, ki je sicer brez banje, ampak hkrati imam možnost, da smuknem v kopel praktično kadarkoli se mi zahoče (kar nameravam storiti takoj, ko zaključim ta dopis). Imam možnost, da s svetom delim ves svoj navdih in vse, kar ljubim, in se ga na tak način dotikam in objemam. Imam zdravje in krepost in sok in navdih, ki mi pomagajo udejanjati vse, kar čutim, da me kliče.

Imam svobodo … samo poglejte, kje zaključujem današnji dopis:

54524733_277885656438667_4127282736152969216_n.jpg

Kjerkoli si zaželim. In ta svoboda je prvi korak naproti vsemu, česar si še želim. In ta svoboda bo kot babica ljubeče držala prostor, ko se bo rojevalo vse materialno, česar si želim. Ta svoboda je prvi korak. Kajti svobodo brez finančne podpore lahko sprejmem. Denar brez svobode pa nikoli in nikdar.

Ja. Denar je zame trenutno ultimativna spirala navzdol. Vsakič, ko bi se rada počutila slabše, mnogo slabše, kot se počutim, pomislim na denar, pa je problem rešen (ali bolje rečeno – se problemi lahko začnejo). Denar mi vzbuja frustracije zato, ker svojemu sinu in sebi ne zmorem privoščiti življenja, ki si ga želim. In ko sem o tem zvečer premlevala in ko sem to zvečer izjokavala, sem se spomnila čudovitega predavanja Lise Citore na temo ženske seksualnosti, kjer pravi, da je naša lastna vrednost in zmožnost sprejemanja obilja v naša življenja povezana z zmožnostjo sprejemanja užitka. Denar, da je povezan z užitkom? No, kot kaže nam na koncu prav zares ostane eno samo vprašanje, kaj? Ali je življenje zame kaj več kot trpljenje?

Nagonsko bomo najbrž vsi odgovorili, da je: »Seveda! Brez dvoma! Vsekakor!«.

Ampak koliko svojega časa zqres posvetimo užitku? Koliko svojega časa namenimo ugodju, udobju, blagostanju, ki je navsezadnje izvir vsega, česar si v življenju še želimo?

Jaz? Premalo. Kljub temu, da že leta raziskujem žensko esenco. Kljub temu, da že leta zagovarjam užitkarsko revolucijo. Zanimivo je, da sem ta uvid dobila ravno v tednu, ko sem si vsak dan čestitala za količine užitka in lahkotnosti, ki sem ju uspela privabiti v delovnike poleg produktivnosti. In zanimivo, kako se mi ob koncu tega zapisa razpira nebo in mi skozi razpoko sije polna luna, ki pozna vse moje skrivnosti in tudi tisto, kar hrani moje spirale.

Moje spirale, ja.

Veste, nekaj vam moram priznati. Kadarkoli se lotim pisanja zapisa po Proustovo, tako »stream-of-consciousness way«, ko samo dovolim, da se vsebina mojega čustvenega telesa razlije po listu papirja ali ekranu, nikoli ne vem natanko, kam me bo odneslo. To je zdravljenje. In to je zdravilo: prepustiti se, spustiti čustvovanje in dovoliti, da epilog pride sam od sebe, brez mojega leporečenja. A kljub temu, da se popolnoma prepustim toku reke besed se mi včasih zgodi, da dobim idejo, kako se bo nek zapis zaključil. Tako je bilo s pričujočim zapisom. Mislila sem, da o spiralah navzdol pišem zato, da bi ugotovila, kako se jim v bodoče lahko izognem, ampak sedaj mi je jasno, da to še zdaleč ni bil namen. Ne, ne. To, da se spiralam ognem ali ne, sploh ni bistveno. Bistveno je samo to, da postajam bolj drzna in si upam pogledati v oči tudi svoji temi; vsemu, kar me še žalosti in boli in plaši in krči in otopi. Kajti če si res želim biti ženska, ki mi je namenjeno biti, moram biti doma tako v svoji temi, kot v svoji svetlobi.

Zato ne – te spirale navzdol niso nekaj, čemu se moramo naučiti ogniti. Te spirale niso nekaj, kar bi nas uklonilo ali ošibilo. Te spirale so namenjene samo temu, da nas počasi in preudarno spustijo v skrivnostno temo lastne resnice, ki je doslej smo upali slišati. Te spirale so namenjene samo temu, da nas soočijo z vsem, kar še moramo sprejeti in ljubiti. Te spirale nas spoznavajo z lastno temo, pred katero pokleknem samo zato, da sem bližje tlom, kjer lahko opazim, da iz njenih plodnih zemlja poganja kalček zaupanja v življenje, ki ga je bil spočel – UŽITEK.

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s