Dovolite mi, da sem čisto iskrena z vami (ker kakršnakoli drugačna se mi itak ne ljubi več biti): takega postpartuma pa res nisem pričakovala. In ko pravim “postpartum” seveda govorim o “času po porodu”, ki v mojem primeru ni porod fizičnega deteca, ampak dolgotrajnega projekta, da napišem knjigo.

Dva dni nazaj sem zaključila s pisanjem svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco – in dva dni se že počutim … prazno. Ne »švoh«, ne lačno in sploh nič v povezavi s fizičnim telesom, za katerega prvič po letih in letih lahko rečem, da je močan, stabilen, krepak tempelj, ampak enostavno izpraznjeno navdiha. Leto in tri mesece sem razmišljala samo o tem, kako čudovito bo, ko vendarle zaključim s pisanjem, niti enkrat samkrat pa nisem pomislila, kako bom jaz, ko zaključim s pisanjem. Presrečna, ja. Seveda. Ampak hkrati se mi zdi, da to obdobje prinaša veliko privajanja in spuščanja in zaupanja. In ranljivosti. Morda še največ ranljivosti. Ranljivosti, ker gre to delo, ki je plod moje ljubezni in strasti in predanosti počasi v svet. Ranljivosti, ker ne vem, kako ga bo ta svet sprejel. Ranljivosti, ker ne glede na to, kako ga bo ta svet sprejel, mene še vedno ne bo več tam, da bi ga ujčkala in tešila in pestovala, kot sem ga lahko, ko je bilo to delo še ideja v mojih mislih, v mojem srcu.

Nekoč je nekdo rekel, da so najbolj varne tiste ideje, ki jih pravzaprav nikoli ne spravimo v svet. Strinjam se. Gotovo je res. Ideje, ki je ne spravimo v svet, ne bo mogel nihče kritizirati ali ljubiti, ker je ta ideja pač samo naša. Varna. Na varnem v našem srcu, v svojem pristanu. Nedolgo nazaj sem Svarunu razlagala pomen reka »ladja je v pristanu sicer varna, ampak tam ji bo zgnilo dno«. In definitivno je bolj varno, če nikoli nobene svoje ideje ne spravimo v svet. Ampak jaz nisem tukaj zato, da bi bila na varnem. Ne, če to pomeni, da sem ladja v pristanu, ki je bila narejena, da obpluje morja in raziskuje nova obzorja. Navsezadnje sem tudi na potovanju v Indijo, ki je v precejšnji meri zaznamovalo moje prebujanje v žensko esenco, kolebala med varnostjo in izkušnjo, ko sem se pri Mojci in Anupu (čigar gostoljubja nikoli ne pozabim) pričela zavedati, da sem »iz varnega gnezda v Sloveniji priletela v varno gnezdo v Indiji. To mi je sprva resda godilo, saj mi je prihranilo mnogokateri šok, napor, ustroj, toda na potovanje nenazadnje nisem šla po varnost. Na potovanje sem šla po brezpogojni stik s svojo žensko dušo, svojo attho. Tega se tedaj še nisem zavedala, vedela pa sem, da moram naprej. Sama. In tako sem se nekega toplega večera najprej za nekaj dni sama podala v indijsko prestolnico čajev, Darjeeling, kmalu zatem pa še v zelo sončno in še bolj sočno Goo …« (Attha: Prebujanje v žensko esenco).

Nekoč je nekdo drug rekel, da mu je dovolj, če lahko na daleč čuti, kako dišijo moji lasje, kako mehka je moja koža, kakšnega okusa je moja menstrualna kri. In jaz to sprejmem. Ker razumem, da je tako bolj varno. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jim srce odpreti. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jih živeti. Kajti če svoje ideje zaživimo, jim moramo dovoliti, da nas spremenijo, da pronicajo do samega bistva nas samih in tam pustijo svoj pečat. In to je ranljivo. In v tem je naša največja moč.

Prej, ko sem mojega malega pirata – ki mi je dovolil, da mu v čast Piratov s Karibov spletem eno celo kitko! – odložila v vrtcu, sem šla na sprehod v moj najljubši gozdiček. Hodila sem in razmišljala o vsem zgoraj naštetem, ko sem pod svojimi nogami nenadoma zagledala črno-rumeno premikajočo se stvarco. Močerad. Čudovit, velik, mesnat močerad, ki bi ga skorajda pohodila. Oba presenečena drug nad drugim sva postala in zamrznila.

Nisem mogla odtrgati pogleda z njega – tako prezenten je bil. Njegovi lepoti in divjosti sem dovolila, da me očarata. In sta me. Potlej pa me je začelo zanimati, kaj mi tale močerad sporoča, zato sem vzela telefon in poguglala duhovni pomen močeradov. In kajpada. Močerad, ki je simbol za transformacijo (saj jih da v svojem kratkem življenju kar nekaj skozi), nam sporoča, naj uživamo v vsakem obdobju transformacije. Pravi, da je vsako obdobje minljivo in se je zato z njim nesmiselno boriti. Namesto, da se z njim borimo, ga sprejmimo, izkusimo in potem, ko mu odklenka, izpustimo iz prijema.

Ta močerad mi je danes povedal vse, kar sem rabila slišati. Za vas sicer ne vem, ampak glede na to, da smo vsi skupaj v tem velikem prehodu v pomlad, ki nas vabi, da se po zimskem spanju spet odpremo svetu, si je morda simboliko močerada smiselno zapisati za uho: »Tudi to bo minilo. Zato sprejmi, kar imaš sprejeti, izživi, kar imaš izživeti in potem spusti in pojdi naprej.«

Hm. In vsi mi z nešteto idejami na varnem v rokavu? No. Jaz mislim tako: tudi vse tiste ideje v našem rokavu imajo pravico do tega, da obplujejo morja in raziskujejo nova obzorja. In če jim življenja ne bomo dali me, bodo pač našle drugo maternico, drugo mamo, drugo pipo, da privrejo na svet. To nikakor ne pomeni, da moramo biti me ta pipa. Ne. No, ne vsem. Tistim, ki nas zbujajo ponoči in nima ne dajo miru, pa morda ja. Morda. Ti že veš.

Hvala za čas, ki si si ga vzel/a, da si prebral/a ta zapis. Vem, da je dragocen.

Tamara M.

Knjigo lahko prednaročiš že tukaj: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, če te pa zanima še kak odlomek iz moje knjige (preden se odločiš, da je to nekaj, kar si pa želiš imeti), ti spodaj pripenjam en video, hkrati pa te povabim, da se mi ta teden pridružiš v TEDNU DNI ŽENSKOSTI: en teden vsak dan ob 14h preberem 2 odlomka iz moje knjige in zadnji dan, na moj rojstni dan, v nedeljo, nekomu podarim darilce! Pridružiš se nam lahko tukaj: https://www.facebook.com/Attha-2509467879069955/.