Vedno sem predvidevala, da sem popolnoma drugačna od svoje mame. Ampak danes, ko je eden tistih dni, ki me urijo v uporabi orodij lastne vrednosti, vidim, da temu ni povsem tako.

Moja mama Sonja je čudovito topla oseba, katere največja nočna mora je vedno bila – izpostaviti se. Stopiti pred ljudi in spregovoriti tako, da drugi poslušajo; njo, ki meni, da nima nič poslušanja vrednega povedati. Vesolje se ni strinjalo z njo. Vesolje seveda razume, da nočemo biti vse njegove človeške manifestacije javni govorci in pevci – ker nam je na svetu še mnogo drugega početi, kaj? – toda v nos mu je šlo to njeno vztrajno, drgetajoče kljubovanje. Zato se je vesolje namuznilo in ji pri šestindvajsetih v naročje poslalo hčerko, za katero je vse odkar je prvič slišala tisti slavni istoimenski jugoslavanski hit iz leta 1986 vedela, da ji bo ime – Tamara.

Mala Tamarica je bila, tako kot vsakdo izmed nas, to in ono, predvsem pa je bila rada pevka. V nasprotju s svojo mamo je ona najraje na svetu nastopala. Stopila je pred ljudi, se izprsila in spregovorila in zapela tako, da so drugi poslušali; njo, ki je vedela, da ima svetu mnogo ponuditi. Ob tem je neskončno uživala in njen užitek je bil samo podkrepljen z zadovoljstvom tistih, ki so poslušali, prigovarjali, pripevali, ploskali.

»Zakaj se moraš ravno ti vedno izpostavljati?« je bila zmedena moja mama in s svojimi besedami svojo drago deklico, ki je najbolj od vsega na svetu – ja, tudi bolj od petja – želela njej ugoditi, nevede cukala za rokav in vlekla nazaj v vrsto.

»Ker rada pojem,« sem odgovorila. Ker sem vedela, da imam preko svojega glasu svetu veliko predati. A vedela sem tudi, da mame nočem razočarati. In to, da nisem mogla imeti obojega, me je bolelo.

Sedaj jo razumem. Ni razumela ali pa ni želela razumeti. Niti ni važno.

Sedaj jo razumem. In vidim, da je dobro, ker me je vlekla nazaj, kajti še nekaj let tega nisem imela orodja, ki bi mi pomagalo svetu dajati tisto, kar je moje za dati; še nekaj let nazaj bi manjvrednostnemu kompleksu, ki me od vedno pesti, kljubovala z izpostavljanjem javnosti in svoj ranjeni ego pitala s pohvalami drugih ljudi.

Sedaj jo razumem. In čeprav me še vedno kdaj zaskeli, sem vesela, da sem se kot deklica ohladila in oder prepustila drugim.

Toda klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. Ampak kje, ampak kako? Ne. Zamahnila z roko proti njemu kot proti roju sitnih muh in hotela pozabiti nanj; ker nisem hotela biti tista, ki se izpostavlja, tista, ki išče pozornost. In vsa ta leta, ko nisem hotela biti »tista glasna«, se je glas v meni krepil. Jaz sem bila posoda in glas je bil šefova specialiteta znotraj mene, ki je brbotala na zmernem ognju časa. Prišli so dogodki in prišli so ljudje, ki so ogenj pojačali, da je iz posode vrelo. In prišli so ljudje, ki so ogenj hoteli pogasiti, ker glas ni bil tisto, kar bi svet po njihovo rabil v tem trenutku.

In kljub vsemu, klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. In sedaj sem se odločila klicu odzvati. In sedaj, ko sem se odločila klicu odzvati, naletim na takšne dneve, kot je danes, za katere se mi zdi, da me hočejo pokončati, ker jih slišim, ko mi pravijo: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?«

Sedaj se odzivam. Sedaj že nekaj časa pišem, ker me je pisanje izbralo, in se hkrati opogumljam, da spregovorim in da zapojem. In tega ne počnem zato, da bi hranila svoj ego (četudi še vedno kdaj pa kdaj, tako kot danes, obtičim na tem tiru), ampak zato, ker sem sprejela, da je imela Tamarica prav, ko je vedela, da mora vsebino svoje izkušnje deliti z drugimi.

In veste, bolj kot se izpostavljam, bolj se odpiram življenju. In bolj kot se izpostavljam, bolj sem ranljiva.

 Kaj?

O, moj bog, a res?

A tako.

Haha.

Razumem, že razumem.

Vi ste pač mislili, da nima izpostavljanje nič skupnega z ranljivostjo.

Da imamo ljudje, ki se odločimo spregovoriti o vsebini svoje izkušnje, venomer visoko samopodobo in dobršno količino samozavesti v rokavu?

No.

Ne.

Temu ni vedno tako.

Javno spregovoriti o tistem, o čemer razpreda tvoje srce, je *zelo* ranljivo.  Kajti bolj kot se izpostavljamo, bolj se odpiramo življenju. In bolj kot se odpiramo življenju, bolj postajamo ranljivi. Ne zato, ker ne bi stali za tistim, kar sporočamo svetu, ampak ravno zato, ker stojimo. Ker ko stojimo, nas veter lažje podre kot če sedimo.  

Pa še ena zadeva, ko smo že pri ranljivosti. Javno spregovoriti o vsebini svojega srca je ranljivo tudi zato, ker je naše srce en tak resnicoljubi organ. Venomer nas nagovarja, naj kopljemo za resnico in kopati je treba, ker se ta navadno nahaja nekje na dnu starih ran. V mojem primeru je rana manjvrednostni kompleks, ampak bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da je ljudi, ki bi imeli popolnoma zdravo mnenje o sebi, zelo malo tod okoli. Nekaj okov je pridala družba, nekaj vzgoja in tu, v tem šmornu smo se ukrivljeni znašli vsi, ki smo bili tako ali drugače primorani ugajati.

A nič zato. Saj se spomnimo, da je že Rumi rekel: »Rana je kraj, skozi katerega vate vstopi svetloba.«

Svetloba! Tisto, kar omogoča življenje! In mi smo tu, da živimo. Zares živimo, kaj?

Seveda bodo prišli dnevi, ko se bo zdelo, da bi nas rad tale manjvrednostni kompleks utopil v žlici dvoma. Toda vse, kar se bo tedaj zares zgodilo, je to, da bomo ene parkrat globlje zajali sapo – in vdihnili svojo predanost lastni poti. Vse, kar se bo zares zgodilo, ko podvomimo vase in v lastno vrednost, je, da bomo potem, ko se poberemo na noge, vstali še višje in stali še trdneje. Vse, kar se bo zares zgodilo, je, da bomo še odločneje pribili: »Nikamor ne grem. Tu sem z razlogom.«

Leto in pol tega sem se zavezala, da bom preko svojih zapisov predajala vse barve življenja in danes se zavežem, da se pred barvo nevihtnega neba ne bom več v klopčič zvila, se z dekico pokrila in počakala, da name spet posije lunin sij.

In ko bom v svoji votlini, svoji tišini nekje iz nezavednega zaslišala svoj strah šepetati: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?« …

… se bom vzravnala in mu dejala: »Hecno, da me ravno o tem sprašuješ, ker veš, zadnji teden dni vsak dan zapisujem, kaj je tisto, kar dajem svetu, ko izpolnjujem svoje poslanstvo in vsak dan se spisek stvari veča; bi – bi rad slišal včerajšnji seznam?«