BOJEVNICA ALI ŽENA? Obe ali nobena?

IMG_20181216_110127_630

Foto: Draga Iva  Ljubezniva

Več kot teden dni že čutim, da me narazen vlečeta dva pola, in danes z veseljem sporočam, da sem ju uspela razmagnetiti.

Več kot teden dni sem se nekje globoko v sebi počutila napeto; napeto in obglodano. Seveda, življenje sem še vedno furala naprej – in to sila uspešno, če lahko pripomnim, saj sem ravno v preteklem tednu preskočila ovire, ki so me leta predtem plašile in milne balončke strahu počila, da so se razblini pred mojimi očmi – ampak nekje v sebi sem čutila nemir. In ta nemir se je tudi tokrat manifestiral tako, da sem pozabila na preprosto in pristno radost, ki mi jo sicer nudi zavedanje: da živim; da živim v čudovitem, funkcionalnem telesu; da imam okrog sebe ogromno ljudi, ki me podpirajo in berejo; in nenazadnje, da sem lahko mama mojemu najljubšemu petletniku vseh časov. Preprosto pozabila sem – in pozabila sem, ker sem globoko v sebi igrala vlogo mirovnika med dvema poloma, ki ustvarjata to Tamaro, ki smo ji priča tu in zdaj.

Prvi pol suvereno zavzema bojevniška princesa. Jaz to neustrašno amazonko, ki se z neštetimi življenjskimi izzivi pogumno spopada in je pripravljena za višje dobro tvegati svoje udobje, kot tudi zaloge energije, imenujem Xena. Drugi pol v meni pa zavzema boginja romantične ljubezni, Ginevra po domače, ki se sicer še vedno zelo dobro zaveda svoje moči, zaveda pa se tudi, da ji je ni treba nikomur dokazovati. Najraje je popolnoma zleknjena v žensko esenco in iz nje bi mi z lahkoto pričarala mirno, udobno življenje (po katerem tudi hrepenim), v katerem uživam v vlogi žene svojemu moškemu in mame svojim otrokom.

Ta dva pola sta med seboj sicer zelo različna, toda oba sta moja. Oba imam rada, predvsem pa si oba želim živeti.

Uživam, ko Xena v meni nikogar ne potrebuje. Ko uživa v svoji samoti in si ne zna predstavljati, kako bi v že tako poln urnik umestila čas še za nekoga, ki si ga Ginevra v meni tako želi. V resnici se kot Xena sprašujem, ali bi si sploh želela vzeti čas in energijo za enega posameznika, saj je moje poslanstvo rešiti ves svet in to je gotovo bolj pomembno od vsakršnega odnosa, mar ne? 

Spomnim se, kako je Xena zadnjič svoji prijateljici, ki v ljubezenskem odnosu nehote pestuje ranjen ego svojega moškega, ljubeče držala prostor, nemudoma za tem, ko je odložila slušalko, pa si je oddahnila in se zahihitala: »Hvala bogu, da se meni ni treba s tem ukvarjati. V bistvu … nikoli več se nočem s tem ukvarjati. In se tudi ne bom. Če bom še kdaj s kom, bo to odrasel moški, ki ima svoje sranje pod svojo streho in ga ne tišči meni, ker mu pač ni všeč, kako smrdi. Ampak, ker takšnih moških gotovo sploh ni, lahko v miru rešim svet.«

Ginevra Xeni nasprotuje. Noče se boriti ne za svet, ne proti svetu. Noče se boriti, pa pika. Ginevra se hoče v miru predati tistemu, kar je njeno za sprejeti. In prejle, med mešanjem granole in poslušanjem pesmi Alanis Morrisette, ki sem jih poslušala pri sedemnajstih, se je povsem nenapovedano zgrudila na tla pred menoj in skrhano izdavila: »Ne morem več! Potrebujem objem.«

Preden sem uspela odgovoriti, je že vmes posegla bojevnica.

»Kako prosim?!« se namrdne. Pogleda jo zviška, kot bi bila pravkar uzrla najostudnejšo stvar, kar jih je kdaj videla – ali pač pod svojo streho zavohala sranje, ki ne pripada njej – in se oprezno dotakne svojega meča, ki počiva v nožnici njenega desnega bok. Oddahne si. Meč je še vedno tu. Ta izraz svetoskrunske ranljivosti ga ni uspel uničiti.

Potem pa zaslišimo. V daljavi strahotno buči. Zloglasno šumi. In moje vesolje se trese.

Plaz.

Kamni neizrečenih molitev padajo vsevprek. Kamni nepolaščenih hrepenenj iščejo svojo svobodo.

Plaz resnice.

Si mar upam priznati, da sem lahko hkrati neodvisna amazonka, ki za svojo srečo ne potrebuje nikogar, in mama in žena, ki potrebuje objem večkrat na dan in se tega ne boji izraziti?

To, da potrebujem objem, ne pomeni, da nisem srečna; sploh ne. Četudi se še vedno kdaj pa kdaj ujamem v lastne drame, ki mi življenje naslikujejo tako smrtno resno, da mi nemir zleze v kosti, svoje življenje naravnost obožujem: dala bi mu pet zvezdic in pol od petih možnih, pri čemer bi tisto polovičko natkale moje že uhojene sanje. To, da potrebujem objem, ne pomeni, da potrebujem tolažbo; sploh ne. Bila je kar konkretna lekcija, ampak potolažiti se znam zdaj sama – kakor se znam tudi sama sebi prikloniti za pogum, da sem si drznila izbrati takšno življenje in v njem vztrajati.

In s tem, ko povem, da potrebujem objem, svetu še ne dajem zeleno luč, da me pomiluje. Ni me treba pomilovati, ker nisem izbrala življenja, ki bi si ga zame želela moja mama.

Zadnjič sem nekomu povedala, da sem mama samohranilka od drugega meseca nosečnosti, pa mi je rekel: »Ti pa si bojevnica!«.

Sebe nisem nikoli imela za bojevnico, čeprav vem, da me drugi imajo. In vem tudi zakaj. Saj ne rečem, najbrž imajo prav. Xena včasih kar bruha iz mene kot nabrit vulkan, kar pomeni, da sem nedvomno tudi bojevnica. Ampak to še zdaleč ni vse, kar sem. Da sem bojevnica, še ne pomeni, da pod kožo nisem več krvava – četudi je res in prav rada priznam, da se še meni kdaj zazdi, da prav čutim, kako mi izpod kože rastejo bodice in mi iz ust pričenja štrleti oster jezik, ki ozračje bogati s samimi pikantnimi. Ampak tudi če so ta teden zares začele poganjati, bodic danes več ni in oster jezik se je tudi skril nazaj za zobe; danes sem spet samo človek. Človek, ki rabi objem, ne tolažbe. Človek, ki rabi objem samo zato, da se med dajanjem in prejemanjem ponovno vzpostavi ravnovesje.

»Pa saj imaš Svaruna! On ti ja srce polni štiriindvajset ur na dan!« slišim večkrat.

In res mi ga. Blagoslovljena sem s tem otrokom. Obožujem biti mama. Ampak odnos starša do otroka je še vselej zelo pogojen z mojim dajanjem, ker bi bila sila neodgovorna mati, če bi od svojega otroka pričakovala, da mi drži prostor kot jaz to počnem zanj. Kar pravim, je samo, da bi mi navkljub tej ljubezni, ki je v mojem srcu ne manjka, včasih zares prav prišla še prisotnost nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez da bi pri tem še brcal z desno nogo po zraku, žvenketal z vilico v levici in si v usta tlačil velik kos kruha z avokadom, medtem ko me prosi za kakav. Kar pravim, je samo, da sedaj sprejemam, da si želim prisotnosti nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez občutka, da mi mora še karkoli drugega dati, kot le ta čas, ki mi ga že posveča. Kar pravim, je samo, da vnovič ozaveščam vse, kar si še želim zase. In ko se tako potihem, nalahno odpiram medeni tišini sprejemanja vseh dobrih stvari, Xenin glas votlo prestreli moj mir: »Ni šans, #%&$! Kaj si pa ti misliš?! Pravkar si se sveto zavezala, da boš šest mesecev krepila disciplino, zdaj pa sanjariš »o nekom, ki ti bo lahko držal prostor«. Mislim, kakšen bulšit je zdaj to?! V teh šestih mesecih te čaka mali milijon stvari in ljupček te bo od vseh samo odvračal – saj sama veš, kako si vsakič znova na lepe oči pripravljena skočiti na glavo!«

Tedaj Ginevra zgroženo vzklikne: »Sabotaža! To je vendar sabotaža … «

»Sedaj ni čas za nesmiselnosti. Sedaj ni čas za nič drugega kot delo na projektu, o katerem sanjamo zadnje leto. Čas je za akcijo!« odločno prekine Xena in v desnici zavihti meč visoko nad glavo.

»Nesmiselnosti?!« zajema sapo Ginevra, »kako si lahko tako okrutna?! Vse, kar si želimo, je samo malo ljubezni in nežnosti – in ta nam bo kvečjemu dala krila za polet iznad odgovornosti in skrbi.«

»Poleg tega pa se prihodnje leto odpravljamo na pot. Zadnja stvar, ki si jo želimo, je, da bi nas kdo vlekel nazaj.«

»Ah, kje je še to. Do tedaj se lahko še trikrat obrne ta svet. Menda nas ne misliš stradati bližine še nadaljnjih šest mesecev, da bi tvoj siloviti načrt uspel?«

Ju gledam. In razmišljam. Ja, obe sta jaz. Hkrati si zares želim ljubezni in hkrati se bojim, da bi mi, tako kot vsakič doslej, posrkala vso življenjsko energijo in fokus. Hkrati se želim predati in hkrati se bojim, da ni takšnega, kakršnemu bi se želela predati.

Ju gledam. In razmišljam. Medtem me ščipa v levem jajčniku. Hja, gospa ovulacija. Gospa, čigar najljubše opravilo je ukrasti tisto skrivnostno škatlico na dnu morja, iz nje stresti vse pobožne želje, ki jih Ginevra čez mesec notri spravlja, in gledati, kako gospodični tekmujeta, katera bo nabrala več želja. Ginevra nabira, ker bi rada verjela v ljubezen, Xena pa zato, ker bi rada upanje v kali zatrla.

Ju pokličem predse in pokleknem k tema dvema malima deklicama: »Punci, mislim, da je čas, da postaneta vedve prijateljici. Jaz sem prijateljica z obema, a glede na to, da si ta dom delimo vse tri, je čas, da tudi vedve pričneta med seboj sodelovati, se vama ne zdi?«

Xena pogleda vstran. Ginevra se namršči, ampak ne umakne pogleda.

»Ne glede na to, kako se vedve vidita med seboj, pa vama jaz povem, da si v resnici niti nista tako zelo različni med seboj. Če nič drugega, imamo skupno to, da si želimo vse najboljše zame, je tako?«

Fantastičen dan za zakopavanje bojne sekire med tema dvema sem izbrala, ni kaj. Moje telo je izmučeno, ker ga je Xena včeraj do enih ponoči gnala, in to je odlična novica, saj tako bojevnica nima moči, da bi se upirala tistemu, kar sledi.

Usedemo se v krog. In pokadimo pipo miru: jaz, Xena in Ginevra. In v tistem čutim, kako moj levi jajčnik čisto novi potencial v življenje izstreli. Sedaj ni več vprašanje: “Bojevnica ali žena?” Kajti ena ni nobena in tri smo ves svet in hkrati samo – ena.

*

Pripis: V zadnjem času sva s Svarunom popolnoma padla v starodavne legende o Merlinu in kralju Arturju in zato je v mojih tekstih trenutno moč najti malce več srednjeveške, starinske retorike; kaj naj rečem, očitno mi trenutno dogajajo stvari, povezane z meči – in njihovimi nožnicami.

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Rana je kraj, kjer vate vstopi … no, kaj?

Tamara_web_size_68

Vedno sem predvidevala, da sem popolnoma drugačna od svoje mame. Ampak danes, ko je eden tistih dni, ki me urijo v uporabi orodij lastne vrednosti, vidim, da temu ni povsem tako.

Moja mama Sonja je čudovito topla oseba, katere največja nočna mora je vedno bila – izpostaviti se. Stopiti pred ljudi in spregovoriti tako, da drugi poslušajo; njo, ki meni, da nima nič poslušanja vrednega povedati. Vesolje se ni strinjalo z njo. Vesolje seveda razume, da nočemo biti vse njegove človeške manifestacije javni govorci in pevci – ker nam je na svetu še mnogo drugega početi, kaj? – toda v nos mu je šlo to njeno vztrajno, drgetajoče kljubovanje. Zato se je vesolje namuznilo in ji pri šestindvajsetih v naročje poslalo hčerko, za katero je vse odkar je prvič slišala tisti slavni istoimenski jugoslavanski hit iz leta 1986 vedela, da ji bo ime – Tamara.

Mala Tamarica je bila, tako kot vsakdo izmed nas, to in ono, predvsem pa je bila rada pevka. V nasprotju s svojo mamo je ona najraje na svetu nastopala. Stopila je pred ljudi, se izprsila in spregovorila in zapela tako, da so drugi poslušali; njo, ki je vedela, da ima svetu mnogo ponuditi. Ob tem je neskončno uživala in njen užitek je bil samo podkrepljen z zadovoljstvom tistih, ki so poslušali, prigovarjali, pripevali, ploskali.

»Zakaj se moraš ravno ti vedno izpostavljati?« je bila zmedena moja mama in s svojimi besedami svojo drago deklico, ki je najbolj od vsega na svetu – ja, tudi bolj od petja – želela njej ugoditi, nevede cukala za rokav in vlekla nazaj v vrsto.

»Ker rada pojem,« sem odgovorila. Ker sem vedela, da imam preko svojega glasu svetu veliko predati. A vedela sem tudi, da mame nočem razočarati. In to, da nisem mogla imeti obojega, me je bolelo.

Sedaj jo razumem. Ni razumela ali pa ni želela razumeti. Niti ni važno.

Sedaj jo razumem. In vidim, da je dobro, ker me je vlekla nazaj, kajti še nekaj let tega nisem imela orodja, ki bi mi pomagalo svetu dajati tisto, kar je moje za dati; še nekaj let nazaj bi manjvrednostnemu kompleksu, ki me od vedno pesti, kljubovala z izpostavljanjem javnosti in svoj ranjeni ego pitala s pohvalami drugih ljudi.

Sedaj jo razumem. In čeprav me še vedno kdaj zaskeli, sem vesela, da sem se kot deklica ohladila in oder prepustila drugim.

Toda klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. Ampak kje, ampak kako? Ne. Zamahnila z roko proti njemu kot proti roju sitnih muh in hotela pozabiti nanj; ker nisem hotela biti tista, ki se izpostavlja, tista, ki išče pozornost. In vsa ta leta, ko nisem hotela biti »tista glasna«, se je glas v meni krepil. Jaz sem bila posoda in glas je bil šefova specialiteta znotraj mene, ki je brbotala na zmernem ognju časa. Prišli so dogodki in prišli so ljudje, ki so ogenj pojačali, da je iz posode vrelo. In prišli so ljudje, ki so ogenj hoteli pogasiti, ker glas ni bil tisto, kar bi svet po njihovo rabil v tem trenutku.

In kljub vsemu, klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. In sedaj sem se odločila klicu odzvati. In sedaj, ko sem se odločila klicu odzvati, naletim na takšne dneve, kot je danes, za katere se mi zdi, da me hočejo pokončati, ker jih slišim, ko mi pravijo: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?«

Sedaj se odzivam. Sedaj že nekaj časa pišem, ker me je pisanje izbralo, in se hkrati opogumljam, da spregovorim in da zapojem. In tega ne počnem zato, da bi hranila svoj ego (četudi še vedno kdaj pa kdaj, tako kot danes, obtičim na tem tiru), ampak zato, ker sem sprejela, da je imela Tamarica prav, ko je vedela, da mora vsebino svoje izkušnje deliti z drugimi.

In veste, bolj kot se izpostavljam, bolj se odpiram življenju. In bolj kot se izpostavljam, bolj sem ranljiva.

 Kaj?

O, moj bog, a res?

A tako.

Haha.

Razumem, že razumem.

Vi ste pač mislili, da nima izpostavljanje nič skupnega z ranljivostjo.

Da imamo ljudje, ki se odločimo spregovoriti o vsebini svoje izkušnje, venomer visoko samopodobo in dobršno količino samozavesti v rokavu?

No.

Ne.

Temu ni vedno tako.

Javno spregovoriti o tistem, o čemer razpreda tvoje srce, je *zelo* ranljivo.  Kajti bolj kot se izpostavljamo, bolj se odpiramo življenju. In bolj kot se odpiramo življenju, bolj postajamo ranljivi. Ne zato, ker ne bi stali za tistim, kar sporočamo svetu, ampak ravno zato, ker stojimo. Ker ko stojimo, nas veter lažje podre kot če sedimo.  

Pa še ena zadeva, ko smo že pri ranljivosti. Javno spregovoriti o vsebini svojega srca je ranljivo tudi zato, ker je naše srce en tak resnicoljubi organ. Venomer nas nagovarja, naj kopljemo za resnico in kopati je treba, ker se ta navadno nahaja nekje na dnu starih ran. V mojem primeru je rana manjvrednostni kompleks, ampak bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da je ljudi, ki bi imeli popolnoma zdravo mnenje o sebi, zelo malo tod okoli. Nekaj okov je pridala družba, nekaj vzgoja in tu, v tem šmornu smo se ukrivljeni znašli vsi, ki smo bili tako ali drugače primorani ugajati.

A nič zato. Saj se spomnimo, da je že Rumi rekel: »Rana je kraj, skozi katerega vate vstopi svetloba.«

Svetloba! Tisto, kar omogoča življenje! In mi smo tu, da živimo. Zares živimo, kaj?

Seveda bodo prišli dnevi, ko se bo zdelo, da bi nas rad tale manjvrednostni kompleks utopil v žlici dvoma. Toda vse, kar se bo tedaj zares zgodilo, je to, da bomo ene parkrat globlje zajali sapo – in vdihnili svojo predanost lastni poti. Vse, kar se bo zares zgodilo, ko podvomimo vase in v lastno vrednost, je, da bomo potem, ko se poberemo na noge, vstali še višje in stali še trdneje. Vse, kar se bo zares zgodilo, je, da bomo še odločneje pribili: »Nikamor ne grem. Tu sem z razlogom.«

Leto in pol tega sem se zavezala, da bom preko svojih zapisov predajala vse barve življenja in danes se zavežem, da se pred barvo nevihtnega neba ne bom več v klopčič zvila, se z dekico pokrila in počakala, da name spet posije lunin sij.

In ko bom v svoji votlini, svoji tišini nekje iz nezavednega zaslišala svoj strah šepetati: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?« …

… se bom vzravnala in mu dejala: »Hecno, da me ravno o tem sprašuješ, ker veš, zadnji teden dni vsak dan zapisujem, kaj je tisto, kar dajem svetu, ko izpolnjujem svoje poslanstvo in vsak dan se spisek stvari veča; bi – bi rad slišal včerajšnji seznam?«

mi že slediš na instagramu

Obilje, ki si ga želimo vsi

20181111_112558_7910

Najbrž ste že slišale. Pravijo nekako takole: iz občutkov pomanjkanja v sebi ne boš nikoli dosegla obilja, ker ne moreš pridet iz A do B brez občutkov, ki pritičejo B-ju, ok? In tukaj je kot prvo smiselno govoriti o naši človeški navezanosti na formo, ki POTREBUJE otipljiv, viden, jasen, glasen dokaz, da živimo v obilju, sicer tega ne bomo verjeli.

*Kaj je tisto v nas, kar rabi dokaz?

*Kaj je tisto v nas, kar ve, da temu še ni tako?

Fanfare: naš um. Naš um je tisti, ki ne verjame, da je nekaj (beri: vse) mogoče. Naš um, ki ima približno isto funkcijo kot naša draga, zaščitniška nona: ljubi nas neskončno in zato bi nas rada zavarovala pred vsem – in za povrh še svetom. Jaz sem moji noni vedno zavijala z očmi, ker njeno zaviranje čudovito špila na strune moje upornosti, in ja, še vedno se kdaj zalotim, ko skušam ta starega psa učiti novih trikov. Ampak vedno bolj se mi zdi, da nona ne potrebuje mojih pridig, ampak zgolj preprosto, sočutno, iskreno zagotovilo, da: »Ja, vsepovsod na svetu bom šla, ker pač – ne, meni ni najlepše doma. Obljubim pa, da bom vedno pazila nase, kot si to doslej ti počela”.

In, veste kaj? Zdi se mi, da rabi ego podobne besede. Ne potrebuje našega upora in obsojanja, kot uči dandanes marsikdo, ki verjame, da je ego naš najhujši sovražnik in na splošno pač največje zlo. Kako le? Če je ego del nas, kar tudi je, je tu z namenom. In boljšega časa kot sedaj še ni bilo, da se z njim prenehamo boriti in namesto tega naučimo sodelovati. Zdi se mi naravnost krivično, da naš um vsi duhovne iskalci in iskalke prej ko slej okličemo za »zloglasnega« preprosto zato, ker ne verjame. Tudi jaz sem ga. Ampak potem mi je šinilo … Kaj pa, če s tem, ko ne verjame, naš um zgolj opravlja svoje delo? Kaj, če nam s svojo nezaupljivostjo samo venomer ponuja nove priložnosti, da okrepimo svojo lastno vero? Kaj, če sploh ni tako trd pogajalec, za kakršnega ga imamo, ampak si – nasprotno – v resnici na smrt (replika tistim, ki bi radi um razvrednotili) želi, da bi ga me prepričale v to, da je v življenju vse prav in vse lepo in – pazi to! – da je v življenju mogoče čisto vse?

Ena mojih najljubših misli gre tako: »Those who are certain of the outcome can afford to wait and wait without the anxiety.« Torej: tisti, ki jasno vidijo svoj cilj, si lahko privoščijo čakati in čakati, preden ta cilj dosežejo.

Vem, vem, kaj boste rekle: »Če je pa čakanje včasih takooooo f*king doooooolgo! Mater, ej!«

Ampak, hm … saj nikoli zares ne čakamo, kaj?

Vedno nekaj počnemo.

Vedno nekaj počnemo.

Vprašanji sta le: kaj počnemo namesto tistega, kar si želimo početi in zakaj ne počnemo raje tistega, po čemer hrepenimo?

Jaz sem odličen zgled ženske, ki je počela nekaj drugega kot tisto, kar si je v resnici želela početi.

Od nekdaj sem sicer vedela, da si želim stopati po svoji poti in biti sama svoja šefica, toda šele Svarun mi je dal zares moč, da se odločim: »V tem svetu bom počela vse, kar mi je ljubo in od tega ne samo preživela, ampak tudi živela – polno, sočno, slastno življenje, kakršnega si želim (in torej tudi zaslužim).« In ker nisem vedela, kam, sem šla tja, kjer sem znala biti šefica – v kuhinjo. Odraščala sem ob mami in baki in teti in kumi iz Međimurja, ki so v kuhinji velike, velike mojstrice, zato sem se od malega učila veščin in ljubezni do kuhe in naposled zrasla v nekoga, ki je vedel, da se v kuhinji pač znajde. Po tistem, ko mi je v nosečnosti polnovredna prehrana pomagala zares zaključiti vojno do svojega telesa v obliki motenj hranjenja, pa sem želela zdrave grižljaje deliti z vsemi in ob tem tudi preživeti sebe in svojega sina. Pa sem. Delila in preživela. Zadnja tri leta ste imeli veliko srečo, če me niste našli v kuhinji ali pa na kakem štantu, kjer sem prodajala svoje energijske ploščice in ostale al-Iksirjeve dobrote. Dobila sem tisto, kar sem želela: da bi s svojim kuhinjskim ustvarjanjem preživela.

No, kmalu sem ugotovila, da golo preživetje ni zame. Ni zame, ker ni dovolj zabavno. V resnici sploh ni zabavno, da moraš ob vsakem odhodu v trgovino pomniti stanje na računu in na poti do blagajne seštevati artikle v košarici, da se ne bi bilo treba ob previsoki cifri smešiti in kaj »tornirati«; da ne govorim, kako ne-zabavno je šele to, da moraš svojemu otroku pred vrati trgovine vsakič dopovedati, da »si v tem trenutku (beri: vedno!) ne moreva privoščiti« kupovanja legic, kokosove vode in na splošno ničesar, kar ne nujno potrebujeva.

Na enem takem pohodu v trgovino letos, sem se ugriznila v spodnjo ustnico in pomislila: »Ampak … ampak … jaz nisem tukaj, da bi živela iz roke v usta, porko svet! Ne spomnim se, da bi to kdajkoli podpisala.«

V kuhinjo sem šla, ker se nisem ukvarjala s prepričevanjem svojega uma, da zmorem početi tudi tisto, po čemer hrepenim že odkar vem zase in teh nekaj let sem potrebovala, da sem začela ceniti udobje – in ceniti svoje zmožnosti, kako priti do tega udobja.  Vseeno. Ne glede na to, kako kontradiktorno se to sliši, mi je življenje v pomanjkanju veliko dalo.

Okrepilo me je v veri, da si pomanjkanja preprosto ne želim več. Saj sem pisala o tem, da smo kraljice, tako ali drugače, mar ne? In kraljice si zaslužimo udobje. In ne samo, da si udobje zaslužimo – kraljice vemo, da nam udobje pripada. In če tega udobja tukaj še ni, nam ženska esenca, kolektivno morje ženskosti, vedno nudi orodja, kako do vsega, kar si zares želimo. Poleg tega me je življenje iz pomanjkanja učilo o tem, da mojo izkušnjo obarvajo moja čustva glede te izkušnje in dokler čustva ločujem na dobra in slaba iz moje moke pač ne bo tistega kruha, ki si ga želim – iz mojega vsakdana pa ne življenja. Ne glede na to, kako v kuhinjskem ustvarjanju uživam, mi je začela kuhinja kaj kmalu rezati peruti. Jaz sem ptica, ki ljubi svobodo prostranosti neba, cel svet je moj dom! Želim si slediti klicu iz globin, ki me snubi, da ustvarim zase in za svojega sina življenje, o kakršnem si za štedilnikom, ki je bil moja prva postojanka, nisem upala več niti sanjati – za sanjami, ki pa so od nekdaj živele v meni, pa je ostajal samo srce parajoč krik.

Zdaj vem: obilje me čaka tu, kjer je moje srce. Tu, v mojem poslanstvu, o katerem sem ljubeznivi fotografinji Ivi, avtorici zgornje fotografije, na njeno priprošnjo danes poslala teh nekaj stavkov:

Sem Tamara Mihalič, mama, ženska, ljubimka in, kot vsaka izmed nas, še mnogo, mnogo več. Od nekdaj sem vedela, da želim hoditi po svoji poti, toda šele ko se je rodil moj sin, sem v sebi začutila moč, da se odločim: v tem svetu bom počela vse, kar mi je ljubo in od tega ne samo preživela, ampak živela – polno, sočno, slastno življenje, kakršnega si želim (in torej tudi zaslužim). Moje poslanstvo je GLAS in v tem trenutku ga najbolj usmerjam v blog al-Iksir, kjer pišem o zelo osebnih temah, skupnim vsem ženskam, in v moj književni prvenec Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide spomladi prihodnje leto. Povod, da sem se začela na svojem blogu tako razgaljati, je bil klik, ki se je zgodil lani poleti nekje na Dragonji in me iz moje drame predramil z odločnimi, jasnimi besedami: med seboj smo si lahko sicer navidezno zelo različne, toda tisto, kar doživljamo v sebi, je bolj podobno kot pa različno. Tisto, kar doživljamo navznoter, nas povezuje – in v upanju, da se ob branju mojih zapisov vsaka ženska počuti malo manj samo (ali čudno!) v svojem notranjem svetu, se moje poslanstvo razvija in nadaljuje. Hvala vsem, ki me berete; s tem mi dajete blagoslov, da nadaljujem na poti, ki me osrečuje.

P.S. Hvala, Sara, za večno obilen navdih pri usvajanju svoje moči. Ah!

Just a reminder_ (2).png

O Kushpu, ki pomeni “srečna”

Svečano prisegam, da ne pozabim več vsakodnevno preštevati svojih blagoslovov. Sploh danes, ko me je facebook opomnil, da mi je točno sedem let tega oči odprla zgodba o Kushpu, ki jo danes delim z vami (in sama s sabo, ponovno). Zgodbe ne delim z namenom, da bi se vam (mi) Kushpu smilila, ampak zato, da bi se sami nehali smiliti sebi (tebe gledam, draga Tamara v ogledalu), ker smo tako močni in mogočni s toooliko čarovnije pod našimi prsti. 
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
“Tole je sličica mene z devetmesečno deklico po imenu Kushpu, ali ljubkovalno Kushie, kar v Hindi pomeni »srečen«. Za tole malo srečico pa tiči veliko tistega, kar bi mnogi imenovali “nasprotno od sreče” in je Kushijino življenje zaznamovalo dolgo preden se je sploh začelo. Dekličino mamo – moram sploh dodati, da je govora o zelo mladi mamici? – ki je psihična bolnica, je lastna družina z namenom, da ji poseže po življenju, zaprla v hišo … in hišo zažgala. Dekletu se je nekako uspelo rešiti ter peš pobegniti iz svoje vasi nekje v ruralni Indiji proti New Delhiju. Več tednov je hodila in spala pod zvezdami, ko je bila nekega dne posiljena. Tako je bila spočeta mala Kushie. Mamica je v Delhi prispela visoko noseča in tu jo je našel gospod Ravi, predsednik naše NGO, nevladne organizacije, ter ji ponudil zatočišče na ranču. Kushie je bila rojena na ranču v Delhiju in preden jo je mati zapustila, jo je dvakrat skušala umoriti. Vsak namen gospoda Ravija, da bi mati združil s svojim otrokom, je bil zaman, saj je dekle vsakič do sedaj zagrozilo, da bo punčko poskusila ubiti … dokler ji ne uspe.”
Tako se Kushijina zgodba prične. Ali bi si upali na kaj tako šokantnega pomisliti, ko ste prvič zagledali otročička z velikimi učkami na spodnji sliki? Najbrž ne. In prav je tako! Kushie je namreč predvsem bitje; bitje kot jaz in vi. Bitje, ki ima za seboj zgodbo, tako kot jaz in vi. Kushijina zgodba, kakršnakoli že je, pa ni Kushie. Tako kot tudi jaz in vi nismo naše zgodbe. Ja, včasih bi nam prav prijalo, če bi bilo temu tako; tedaj, ko se skušamo skriti za svojo zgodbo in ji dopustili, da posega v sedanjost ter govori namesto nas. Spet drugič bi svojo zgodbo najraje izbrisali, pozabili, zažgali, sploh tedaj, ko nam vzbuja občutke sramu in krivde in ostalih čustev, ki jih je manj prijetno čutiti. Ampak zgodba je samo zgodba; potovanje od tedaj in tam do tukaj in zdaj. Štorija.
In namen štorije je, da jo povemo; da jo ljudje slišijo; da se jih dotakne; da se prepoznajo v delčkih nje; in da z njeno pomočjo najdejo tisto, kar so iskali. Ja, zgodbe nam pomagajo, da znotraj nas samih najdemo tisto, kar smo morda že dolgo bolj ali manj neuspešno iskali drugje. 
Ja, tako je Kushijina zgodba prične. Ampak to ne pove nič o tem, kako se bo nadaljevala, kaj šele, kako se bo končala.
Kushpu bi morala biti sedaj stara skoraj osem let.
Bog ve, kako ji gre?
Bog ve, kako ji gre. Bog ve, ker je boginja z njo.
mi že slediš na instagramu