Učim se prositi za pomoč. To se pravi, učim se razumeti, da prositi za pomoč še ne pomeni, da sem kaj manj.

Saj lahko sama.
Vse sama,
VSE SAMA.

Poznate?

Prazna sem. Prekleto prazna sem. In prazna ne morem več dajati. Ne zmorem.

»Se pravi se zadovoljiš s prvim, ki pride mimo z obljubo ljubezni?« me vpraša, nič kaj očitajoče, nič kaj obtoževalno, ampak odločno in neomajno. Njene besede me streznijo, da se ji zazrem v oči in še dolgo ne umaknem pogleda. Je ena prvih ljudi, s katerimi lahko tako dolgo vzpostavljam očesni stik, brez da bi se počutila neprijetno.

»Ja,« skesano priznam in pobesim pogled. Čutim solze, ki olajšano bruhajo iz moje nemoči, iz moje ranljivosti: »Mama samohranilka sem! Ljubečo pozornost zato večinoma samo dajem, poleg tega pa še moje poslanstvo, ki mu tako trmasto sledim … saj, pisanje obožujem in prav tako način, na katerega se besede dotikajo sožensk, ampak tudi tu zaenkrat samo dajem in vlagam in ker mi nič ne prinaša, mi ne nudi varnosti in se mu ne morem v popolnosti posvetiti in potem ostajam suha in presušena … Ne morem več tako naprej. Tako sem lačna … tako si želim sprejeti!«

Zato sprejmem kar vse.

Odprem srce, razširim noge. Karkoli je pač potrebno, da kaj priteče.

In ponovno sem se pustila zapeljati tej slepi potrebi po ljubezni, v kateri se najbrž ve najdemo; vse in vsi. Spet sem bila pripravljena zatajiti sebe in se celo v London preseliti; v kaos Londona, ki bi samo pihal v žerjavico mojega notranjega kaosa in mi na ramena stavil uteži, ki jih ne potrebujem. Spet sem bila pripravljena z roko zamahniti svojim vizijam v brk in zastaviti svoje življenje za nekaj trenutkov ljubezni z obljubo večnosti. Tisto, po čemer zares hrepenim, je ljubezen, in zavoljo nje sem se velikokrat predala ali prodala prvemu nič hudega slutečemu, ki je prišel mimo, padel na kolena in dahnil, kako sem mu všeč.

Saj sploh ne vem, kaj pomeni zaljubiti se v nekoga do ušes, se odločiti zanj in potem z metuljčki v želodcu in nerodnimi nasmehi na obrazu počasi stopati z njim, korak za korakom, v intimnost? Kar pomnim, sem se samo tako zaljubila in odločila – in potem, neučakana kot sem, forsirala, da stvar dozori še preden so bili pognali prvi zeleni listki; ampak to je že druga zgodba, za kdaj drugič.

Večinoma sem se dajala tistim, ki so me hoteli, saj že dolgo ne verjamem več, da bi bila lahko jaz všeč tistemu, ki je všeč meni. Še več, že dolgo ne verjamem, da takšen, ki mi bo zares všeč, sploh ne obstaja. Mhm. Priznam. To je na nek način hecno, saj sem bila venomer tista, ki verjame: moja vera v življenje je neomajna in neusahljiva, to vam lahko kar takoj priznam. Toda kar se partnerskih odnosov tiče, sem neizpodbitna heretičarka, zaprisežena nevernica, ki ne zaupa, da bo v ljubezni kdajkoli srečna. In potemtakem …

Zakaj bi se torej tisti gospodič, ki ima moč, da me zares vrže na rit – v kolikor, seveda, recimo, da pogojno obstaja nekje na tej zemeljski obli – trudil in hodil tu naokrog?

Nobenega razloga nima, kajne?

In tudi, če bi se bil po nekem naključju znašel tukaj, bi se ga v prepričanju, da so nama trenutki radosti – ti minljivi utrinki večnosti – šteti, kaj kmalu prav pošteno potrudila znebiti. Ga odgnati. Ga izgnati. Ga strašiti in preplašiti tako, da bi si nadela svojo dobro znano masko neukročene trmoglavke, ki je bila prevelik zalogaj za vsakogar doslej. O, ja. Gotovo bi mu bila napovedala vojno brez obljube miru. To mi je vedno šlo od rok.

»Zakaj pa sprejmeš kar kogarkoli?« me predrami glas terapevtke, medtem ko plovem po svoji mali večnosti, tako pogojeni s strani preteklih vtisov.

Pogledam v tla in zasopem: »Zato ker v resnici sploh ne verjamem, da obstaja tak, ki si ga želim. Tak, ki bi me lahko sprejel. In tak, ki bi ga jaz lahko sprejela: v svoje življenje, v svoje telo, v svoje bistvo.«

Kako bi tudi verjela? Tisti, ki izbira, izbirek dobi, mar ne? Kolikokrat so mi bili namenili te besede! Kolikokrat? Ne vem. Vem pa, da je bilo dovoljkrat, da sem jim lahko začela verjeti. In da jim še verjamem.

V dneh po terapiji me je draga sestra s svojim plesom spomnila na zbirko grških pesmi, ki sem jih neskončno rada poslušala nekoč davno, ko sem se zaljubila. Ponovno sem ji prisluhnila in se ob odločnem, a mehkem zvoku grškega ouda vrtela in cedila. Pesmi so se vrstile, medtem ko sem jaz listala po spominih. Nato pa so se pričeli uvodni takti ene melodije, ki mi je bila tedaj posebno ljuba. Ošvrknem ekran, ki pravi, da je naslov pesmi An Iparhis Kapou Esi, kar v slovenščini pomeni Če si nekje. V tisti stotinki trenutka, ko sem imela na voljo izbiro, kako se bom ob njej počutila, mi šine: »Oh, kako domače.«

Ja. »Če« je zame bolj domač kot »izberem te«. »Če« ničesar ne obljublja. Od njega nihče ne pričakuje nobenih obljub. Ampak vseeno še kar obstaja. Tako, brez navezav. »Če« mi nudi veliko prostora za sanjarije in misli in te me v mnogih ozirih izpopolnjujejo (kar morda lahko razumete samo preostale horoskopske ribice). Kajti »če« on zares obstaja, sem lahko srečna v svoji domišljiji, hrepenenje po fizični izkušnji pa še naprej kuri moj navdih. Tako sta volk sit in koza cela. Ko se pa zavem, »da« on zares obstaja, »ker« najbrž zares obstaja, »ker« sem tekom let že toliko pospravila v mapo »midva«, da moram sedaj samo še spustiti in dovoliti – me strese do kosti.

Kaj pa če ob vsem lepem ne bom imela o čem pisati?

Kakšne pesmi so sploh lahko srečne pesmi?

In kakšne knjige so tiste, v katerih nima protagonistka nič več iskati in nič več najti?

Ne vem. Ničesar ne vem. Razen tega, da čutim luč na koncu tega predora. In tega, da so moja prepričanja o ljubezni kot železen oklep, ki me tiščijo od stopal do temena, saj vsebujejo tako obnožnice, kot tudi kolenske ščitnike, pa nabedrnike, verižno srajco, ovratnik, čelado in nosnik! (S Svarunom bereva Arturjanske legende, pa se zraven učiva za oprodi.)  In tega, da se že neskončno veselim prihodnje terapije, ko bova kopali globlje.