Čutim potrebo, da se vam javim.

Ne nujno zato, da ponovno dostavim nekakšne tla-majajoče uvide, ki sem jih dobila, odkar sem nazadnje objavila zgodbo in definitivno ne zato, da obeležim kakšno zgodbo, ki se venomer piše v mojih mislih. Ne, danes ne prinašam nobene zaokrožene zgodbe, kajti nobena še ni imela dovolj moje ljubeče prisotnosti, da se umedi, zaradi česa se, resnici na ljubo, počutim, kot da lebdim v zraku, kajti – kdo sploh sem brez vseh teh zgodb, ki jih piše življenje? Brez vseh teh zgodb, ki mi dajo priložnost, da izdihnem staro in v sebi naredim prostor za novo: nov vdih, nove izkušnje, nove trenutke s samo sabo in ljudmi, ki barvajo portret mojega življenja? Vse, ki od tega zapisa pričakujete neko sila koherentno in kohezivno celoto, kakršne sem si doslej prizadevala objavljati, boste ob tem zapisu ostale razočarane, slabim priokusom v ustih. In tudi to je v redu, ker tudi mi, ki se besedam posvečamo in namenjamo dobršen del svoje pozornosti, redno ugotavljamo, da tudi besede včasih izvisijo pri opisovanju vsega, kar je človek možen čutiti. Ni, da sem se nenadoma odločila zavračati besede. Kje pa. Še vedno jih obožujem in še vedno se klanjam njihovi moči, ko me uspejo dvigniti in razpihati in razbliniti preko tega zemljevida, ki mu pravim življenje. Ampak včasih bolj kot to, kaj besede sporočajo, veja namen sporočanja. In danes je moj namen preprosto javiti se, pomahati vsem vam, ki hvaležno berete moje zapise in znotraj njih uspete najti več sočutja do sebe.

Torej, nobene zgodbe danes.

Nobene razen ene, ki se je trenutno odvijala v moji življenjski izkušnji. Ampak obljubim, da bodo moje misli danes prav tako razpršene, kot je moja resničnost: to se pravi, še bolj razpršene kot običajno in bolj spontane, kot sem mislila, da je sploh mogoče.

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih in o mojem odnosu do odnosov. Letošnje poletje je na tem področju precej burno in čeprav sem ga namenila zaokroževanju svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v resnici počnem vse, razen tega. In ja, včasih me zapopade, da bi se krivila za to in se izgubljala v občutkih krivde in sramu, ker ne dohajam svojih zunanjih ciljev, toda takoj, ko notranjega okupatorja zavoham – in zavoham ga na daleč – mu kupim enosmerno vozovnico tja, od koder prihaja. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje sprijaznim z dejstvom, da sem le človek in ne supermama, ki z eno roko poskrbi za otroka in gospodinjstvo in z drugo roko drži prostor ter železno disciplino svojemu kreativnemu poslu v povojih. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje spomnim dejstva, da sem le človek, ki v vsakem trenutku dneva v svojo izkušnjo privablja različne dogodke in ljudi, ki mu pomagajo pisati zgodbe življenja – in nenazadnje pomagajo izpisati tudi knjigo, ki si jo tako želi izdati.

Eden izmed ljudi, ki sem jih tako privabila v svojo resničnost zadnje čase, je bil Dan. To je tisti moški, ki mi je pred dobrim mesecem dni na enem izmed socialnih omrežij pustil čudoviti komplimet, ki sem se ga najprej morala naučiti sprejeti. Z Danom sva – sicer zgolj preko telefona, saj živi približno dva tisoč kilometrov stran – šla z najinimi vsakodnevnimi pogovori v globine, ki so me s svojim vedno tesnejšim primežem najprej krčile in nato sočno, slastno sproščale in mehčale v odpiranje. In čeprav mi je dobri stari um, ki je hotel celotno darilo odviti pri priči, vseskozi metal polena pod noge, češ, da se odnos ne more razviti z nekom, ki trenutno biva pod španskim nebom, medtem ko jaz diham slovenski zrak, ostajam po tej navezi prepričana, da je mogoče.

Ja, prav zares je mogoče nekomu se odpreti in nekoga sprejeti v svoj mehurček brez dotika, ki v današnji resničnosti služi kot predplačilo za vse, kar še prihaja. Saj veste, o čem govorim. Saj smo vendarle ljudje. Saj smo vendarle ženske, lačne in žejne dotika, ki zdravi in neguje. To čudovito žensko telo, ki nam nudi dom in zavetje, izkuša svet s pomočjo petih čutil in zaokroža našo fizično resničnost, v katero smo tako vneto skočile v začetku naše zemeljske izkušnje. In kaj se zgodi, ko telo ne more fizično izkušati in spoznavati sočloveka? Tedaj delo prevzameta um in duša.

Naša duša bo, takoj ko ji dovolimo, začela ljubiti.  Začela bo ljubiti preprosto zato, ker je naši duši lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. Resnično, naši duši je lažje ljubiti in nato ljubezen izgubiti (če bi kaj takega sploh obstajalo), kot ne ljubiti. In če v odnos stopamo z dušo, je zatorej možno zaljubiti se v nekoga, ki ga še nismo zagledali s svojimi fizičnimi očmi in povohali s svojim nosom in pokusili s svojim jezikom in se ga dotaknili z vsakim delčkom naše kože.

Veste, naša duša živi za vse ali nič. Večkrat, ko me zanos zapelje v dramo, kjer gre za življenje ali smrt, in potem o svojih notranjih pokrajinah razlagam svojim sestram, dobim nazaj skesan odgovor, da se morajo bolje naučiti cenzurirati moje presežnike in bogato intonacijo. In tega vam ne govorim, da s strani svoje duše upravičim svojo izvorno nagnjenost k teatralnosti, ampak zato, da vam lažje oslikam način, na katerega naša duša pristopa k ljubezni. Naša duša ve, da je ljubezen vedno na poti k nam. Naša duša ve, da se ljubezen skriva za vsako masko vsakega mimoidočega na vsaki ulici vsakega mesta vsake države vsakega kontinenta. In zato, ker naša duša vse to ve, nas vedno vabi k temu, da se vsemu v polnosti odpremo. V polnosti odpremo. Na vse ali nič. Silovito. Brezkompromisno. Prvinsko. Rumi pravi, da moramo svoje srce treti in treti, dokler se ne odpre, naša duša pa pravi, da se moramo ljubezni vedno znova odpirati, dokler nam ljubiti ne postane enostavneje od ne ljubiti.

Ja, naša duša si želi izkusiti vso ljubezen, ki plava v našo izkušnjo. Naša duša si želi, da se odpremo vsaki novi izkušnji. Naša duša si želi, da stopimo iz svoje sence v soj ljubezni, ki je tu, da nas nahrani, napoji. Tega si naša duša zares želi.

Hm. Kaj pa počne medtem naš um? Naš um bo, če ga pustimo bezljati, vedno iskal  nove težave našim rešitvam. Um seveda ne išče težav, ker bi bil naš sovražnik, ampak ker je naš prijatelj, ki skuša skrbeti za nas, kot ve in zna. Misli dobro, tudi, kot seje tisto manj podporno in žanje tisto manj užitno, takorekoč. V resnici pa je um le eno zelo prestrašeno bitje, ki na podlagi preteklosti predvideva prihodnost.

Nekega dne mi je, nič hudega sluteči, šepnil: »Tamara, še noben moški ni bil kos tvojemu kaosu in tudi ta ne bo, zato bo bolje, da mu sedaj, ko še nista vpletena in bo zatorej morebitna izguba manj intenzivna in boleča, pokažeš celotno čustveno paleto, s katero žongliraš, in v zasedi počakaš, da dvigne roke. Zaupaj mi.« Pa sem šla v akcijo in na plano privlekla vse izrazne oblike moje duše, moje atthe, od male Tamarice, ki se je bila pri šestih odločila, da noče imeti nikoli družine, do svobodne Tamare, ki si želi potovati s svojim sinom in kombijem, do Tamare z bolečim prepričanjem, da še vedno potrebuje nekoga, ki jo bo rešil. Vse sem mu postregla in se zares izkazala kot gostiteljica. Rezala sem in rezala in on je jedel in jedel.

Rezala sem tudi, ko je nehal jesti in ga porogljivo, zasmehljivo, zaničevalno vprašala: »Pa ne, da ti je že dovolj?«

Pa mi je vljudno odvrnil: »Zelo je bilo okusno, ampak nisem več lačen. Hvala.«

In rezala sem še naprej in naprej in se nič več ne ozirala na njegovo lakoto po tem, da me spozna, kakor je bil trdil, ampak zgolj na mojo lakoto, da si končno dokažem tisto, česar sem se začela nekje na pol poti začela bati: »Če me spozna v vsem, kar sem, mu zagotovo ne bom več všeč. Če me spozna v vsem, kar sem, mi zagotovo ne bo več želel držati prostora, v katerem se lahko varno, necenzurirano izrazim.«

Moje misli še vedno vršijo. V mojem telesu še vedno odzvanja. In kar lahko rečem, je samo, da raste tisto, kar zalivamo. Saj poznate tisto anekdoto o belem in črnem volku? No, jaz sem se tokrat odločila hraniti sestradanega in prestrašenega volka, za katerega sem verjela, da potrebuje mojo pozornost, mojo ljubezen. Odločila sem se hraniti svoj strah, da bo moje izkustveno obilje za vsakega moškega preveč. In temu pravim “še ena izkušnja več”. Še ena izkušnja trenja lastnega srca, dokler se v polnosti ne odpre, kajne?

V zadnjem času sem veliko prebirala Rumija, in še ena izmed njegovih slavnih misli se glasi: nismo tu zato, da iščemo ljubezen; naša naloga je le poiskati vse prepreke, zaradi katerih ljubezen ne more steči. Ker ljubezen je tisto, kar teče. To počne. Teče, od mojega srca, do vašega in tako naprej in nazaj in za vselej.