Mir pod Mangartom

Dobra dva dneva je trajalo, da sem se popolnoma predala vsemu obilju časa, ki sem ga v zakup dobila za en teden, ko je Svarun z mojimi starši na morju. Prva dva dneva sem še podlegala ustroju svojega uma, ki mi je že pred Svarunovim odhodom navdušeno prigovarjal, kako bo super, da bom lahko cel teden posvetila izključno pisanju knjige. Toda ko je Svarun odrinil, je od navdušenja ostal samo občutek dolžnosti, ki je najbrž najslabši prijatelj vsakega kreativnega dela, saj le-ta k šanku pripelje še svoje stare prijatelje, občutke krivde.

»Kako lahko počivaš sedaj, ko imaš toliko časa, da se zares predaš urejanju knjige?« se kaj kmalu zasliši sikanje diktatorskih misli znotraj mene. Nekaj časa jim še dovolim, da razmetavajo z menoj po plesišču življenja, potem pa me pastirjev predrami, da vstanem, jih zgrabim in jaz prevzamem vodstvo temu sijajnemu ča-ča-ča-ju.

37300472_10156225361177819_1881183984747020288_n

Pastirjev glas?

Ja, pastirjev glas. Veste, prejšnjo noč sem namreč preživela na ovčji kmetiji na 1300 metrih nadmorske višine, kjer vsako poletje oče Štef in sin Mitja – in letos tudi moja draga prijateljica Tjaša – vodita svojo čredo ovac na visokogorske pašnike pod Mangartom.

Včeraj dopoldan sem se odpravila na obisk k omenjeni sestrici, ki je te dni praznovala rojstni dan. Zmenjeni sva bili, da v kaki dve uri pogovorov strneva zadnjih sedem mesecev življenja, ko se nisva videli, saj je Tjaša pravkar nazaj z obsežnega, polnega, pisanega potovanja po Srednji Ameriki. Ampak glede na to, da je moja draga sestrica glavna junakinja pustolovske komedije Tjaša: Življenje, vredno življenja, ki je živeta po resničnih dogodkih, in da je v meni včeraj špilala meni lastna pustolovska drama Tamara: Biti ali ne biti, se je najino dvourno druženje sprevrglo v štiriindvajseturno odisejado, polno smeha, skute in spoznanj.

37320660_10156225360932819_6927356522699685888_n

Ker mi je v trenutku, ko se je Tjaša pakirala v planine, v glavi še vedno vrelo veliko besed, sem začutila, da potrebujem še malce vetra med vožnjo, zato sem se prijateljici ponudila, da jo odpeljem do Tolmina. A namesto, da bi jo v Tolminu pustila, da z vso zelenjavo z maminega bujnega vrta odštopa dalje, sem jo zapeljala vse do kmetije pod Mangartom, čisto blizu prelaza Predel in zatorej meje z Italijo. Tisti občutek, ko je v glavi neprijetno veliko besed, ki kot dežne kaplje še vedno iščejo svoje struge, kamor bi se izlile in odpotovale dalje, v svet, me je včeraj za roko popeljal v mir, v edino, za čimer sem hrepenela. Kar pa me je obdržalo v miru, je bilo sprejemanje, v katerega se urim z vsakim novim dnem.

»Menda ja ne greš sedaj domov? Tukaj prespi in se na pot odpravi jutri zjutraj, spočita. Celemu svetu se tako mudi, vsi samo norijo in vsi bi samo delali.« se usuje iz Štefa plaz besed, ko okrog sedmih zvečer po prijetnem kramljanju o moji in njihovi primorščini naznanim svoj odhod. Ob besedah, ki sem jih za vas po spominu prevedla iz bovščine, zelo specifičnega primorskega dialekta, je Štef v ogorčenju naokrog mahal s svojo palico – ampak znotraj njegovega ogorčenja ni bilo niti trohice nemira, ampak zgolj veliko sadov globokega miru, ki je zaustavil moj korak. Postanem, ga pogledam in pokimam. Pogledam vase, kjer že ves dan brenči in pogledam potrebi po miru in zraku v oči. Pogledam naokrog in se zavem, da večjega miru, kot je tu, ga danes ne dobim, sploh pa ne v obliki dveipolurne večerne vožnje po zloglasnih ovinkih.

Ostanem, se odločim, nakar poprosim za debelejša oblačila, saj sem se od doma zjutraj, saj veste, na kratek obisk, odpravila samo v kratkem topu, lanenem krilu in moji najljubši tanki srajčici iz šifona. Dobim: ene nogavice, pa druge nogavice, Crockse, pajkice, spodnjo majico, pulover in pleteno jakno, že dišečo po kmetiji. Za silo bo, čeprav me veter na pobočju pošteno prebiča. Med njihovo večerno molžo se odločim za obnovitven sprehod. V začetku se misli še opotekajo za menoj kot trop sestradanih divjih psov, a ob plezanju navzgor po strmem terenu jih kaj kmalu zamenjam za prisotnost, ki bo odločala, ali bom dosegla še tisto zadnjo živordečo gozdno jagodo pred menoj, ali pa se bom odkotalila v dolino kot plaz, po katerem si utiram pot. Med belim skalovjem iščem svojo pot in z neukročenim, pristnim smehom sproščam prejšnjo napetost v hvalnico sebi in življenju, ki sva me vnovič pripeljala točno tja, kamor sem prosila.

37242392_10156225360962819_8911367071099518976_n

Po mojem sprehodu in njihovi molži, ko se spet zberemo pred simpatično kmetijo, se nenadoma zavem, da mi bobni v glavi, nakar mi Tjaša na debele rezine nareže krompir in rezine z ruto pritrdi okrog mojih senc. Štef pravi, da si je njegova mati ob glavobolu vselej delala ali obkladke iz čomp, ali pa je pila kôfe z limono. Pri njej je menda delovalo oboje, obkladki pa so delovali tudi pri meni, saj že po kakih dvajsetih minutah počitka, občutka, da mi bo glavo vsak čas razneslo, ni več. Nadomesti ga hvaležnost za dobrote, s katerimi mi postrežejo. Domač, ročno izdelan ovčji sir in skuta sta še slajša zaradi zavedanja, da so ga omogočile srečne ovce, ki svoje dneve preživljajo tako, da nosu svobodno prepuščajo vodstvo do najslajše, najbolj zelene in najbolj dišeče trave na pašnikih izpod Mangarta. Kaj pa moja najljubša poslastica? Ta ostaja slana ovčja skuta, značilna za bovške konce, ki jo tradicionalno strežejo s kuhanim krompirjem. Tole pa je nekaj, vam povem.

37256928_10156225361217819_6509979804261941248_n

Po večerji se kaj kmalu odpravimo spat, ker se na kmetiji dnevi pričnejo in končajo s soncem. Zjutraj, me svari Mitja pred odhodom v posteljo, me bo najbrž zbudil generator, ko bodo ob pol šestih pričeli z jutranjo molžo. Zabubim se v spalno vrečo, ki poleti vedno v nizkem štartu v avtu čaka nove pustolovščine, in izdihnem dan. Ob čirikanju čričkov. In odmevu kozjih zvoncev naokrog. V miru. Srečna.

Zjutraj se zbudim, ponovno pripravljena na odhod, pa me mir spet premami. Začudeno me pogledajo, ko zopet sveto naznanim, da odhajam. Res ne boš kôfe? Res ne boš s Tjašo peljala ovc na pašo? Ah, seveda sem. Vse sem, že samo zato, ker se ne vsak dan zbudim na pristni gorski kmetiji: kôfe z najbolj svežim, še toplim, ovčjim mlekom in zavajonom iz Rositinih jajčk namesto smetane; s Tjašo peljala ovce na pašo in dovolila, da me magičnost ob prodiranju jutranjega sonca skozi špranje jutranjega gozda poboža; se najedla sveže sladke skute po prihodu nazaj domov; se še enkrat kot netopirček obesila v Tjašino ruto za aerial, jogo v zraku; objela gostoljubne gospodarje, pobožala ovčice, se stisnila k majhnim kozličkom in naposled le odpeljala iz gorskega raja. Mirna. Srečna. Z obljubo, da prihodnjič pripeljem še Svaruna … in veliko dodatnih oblačil, če bo slučajno tudi on hotel plesati po Tjašinem trenutnem plesišču – to se pravi hlevu in ograjenem dvorišču, kjer sta s Štefom kidala gnoj, ko sem jima mahala.

*

Prihodnjič se bo zgodil kar kmalu. In ta novica bo morda všeč tudi vam, saj se v planine ponovno odpravljam v začetku avgusta – po dobrote Ovčje Kmetije Mangart. Pa ne samo zase, ah kje, tudi za vas jih lahko prinesem. Ovčji sir, slano in sladko skuto lahko izpod marljivih rok prisrčnega Mitje in njegovega očeta Štefa tako kupite tudi vi, preko mene, jaz pa jih pripeljem za vas v Ljubljano ali na Obalo. Ste za?

Vedite, da ob nakupu omenjenih dobrot izkažete svojo podporo prijetni družini, ki je svoje srce posvetila planini in tradiciji. Štefova družina namreč že stoletja vztraja v prikupni kmetiji sredi dolinice pod Mangartom – prvi pisni viri, v katerih je omenjana, namreč segajo kar v 16. stoletje.

Več podatkov o naročanju dobrot iz ovčjega mleka pričakujte na mojem fb profilu: Tamara Mihalic. Hvala vam!

37345060_10156225361312819_4629395341114867712_n

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s