Epilog

Želja po pisanju je v meni bivala dolgo preden sem zares začela tale sveti spletni prostor polniti z drobci moje življenjske izkušnje. Mislim, da mi jo je v zavedanju prvič prebudila mama, ko mi je nekje desetletni mimogrede predstavila Balaševićevo in zaupala, da si je v življenju vedno želela samo brati in pisati – pa je šla namesto tega študirat ekonomijo, kjer so bile razpisane štipendije. Mama mi je predala ljubezen do lepe pisane besede, ki ima vedno večjo moč, da mi nenapovedano ustavi dih in ujame trenutke iz mojega polnega, pisanega dne, ki jih posveti v preprosti hvaležnosti in ugodju. Ampak razen tega, da sem nekoč pri kakih štirinajstih za neki natečaj napisala izrecno poganski esej o Suši, v katerem se spomnim, da sem čarala s kamni, klečala na tleh in klicala dež, in bila zanj odlikovana, se v svet pisanja sama nisem pretirano vključevala. Seveda, bilo je nekaj poskusov namenskega zlaganja besed, utrinkov iz zunanjega sveta, toda vsi so zaradi mojega razočaranja in skritega prepričanja, da pač nimam tega daru, prej ali slej pristali v plamenu noninega šp’rgerta, po slovensko šporheta.

Potem pa sem se deset let kasneje nesmrtno zaljubila v filozofa z iskrico v očeh in pristno naklonjenostjo sočnosti besed, ki je slednjo po letih in letih spet prebudil v meni. To je bilo nemudoma po tem, ko sem diplomirala, in tik pred tem, ko sem jo mahnila v Indijo, in to je bil čas, ki sem ga namenjala temu, da malce doložim k že tako zajetnemu kupčku, namenjenemu za potovanje. V valovih tiste ljubezni me je navdih preplavljal vse do konic prstov in prvič v življenju sem zares čutila potrebo, nič več željo, po pisanju. Besede, lepo zložene v rimajoče se misli, so kar bruhale iz mene kjerkoli, kadarkoli, in nikoli ne bom pozabila, kako sem se v gostilni, kjer sem delala kot natakarica, skupaj s svojim plazom besed skrivala za kamin in na servietke v naglici, preden mi uidejo, čečkala ode svoji ljubezni. Od tedaj me želja, potreba po pisanju, ni več zapustila. Še več, ne samo, da potreba ostaja tukaj, prerasla je v odgovornost, ki jo čutim do sveta, h kateremu imam pridati svoj delček. Tudi odgovornost je v meni prebudil taisti fant, ko mi je leta kasneje nekoč bežno navrgel, ali sem kdaj pomislila, da bi začela pisati, “tako, zares”, češ da znam besede tako zložiti skupaj, da bralca slastno pobožajo.

Da znam?

No. Hvala.

A res?

Okej. Ampak to v resnici ni tisto, h čemer stremim, veš, To, da bi postala mojstrica v zlaganju besed in žela pohvale in nagrade me sploh ne zanima. Ne. Pisanje je samo sebi namen. Pisanje je moja oblika zdravljenja in presejanja in celjenja, v kateri želim kar se da točno zaobjeti občutke in čustva svoje izkušnje, za katere vem, da niso samo moje, ampak preprosto in pristno – človeške.

Veste, nekaj vam moram priznati. Navkljub vsej naklonjenosti besedam, ki jo čutim od nekdaj, si v resnici nikoli v življenju nisem želela postati pisateljica. Ah, kje. Vedno sem govorila, da bom igralka (druga izbira) ali pevka, poetinja, kantavtorka, pri čemer je bila glasba vedno – in ostaja – moja prva ljubezen. Razlog, da sem izbirala same takšne, v zgodbe zavite poklice, tiči v tem, da sem se vedno želela dotikati ljudi; zares dotikati. Želela sem, da se jih zgodba, pa pesem in glas, na tak način dotaknejo, da bi ob tem pozabili na svoj vsakdan in dovolili svoji duši, da se jim zglasi. V obliki smeha, v obliki solz, v obliki napetosti in jeze in strahu in presenečenja in užitka in blaženosti. V vseh možnih oblikah. Kajti znotraj naše človeške duše so zajete vse možne izrazne oblike.

Tisto, kar vidijo in kar slišijo in čustva, ki jih ob tem spreletevajo, so v resnici le odsev nas samih. Moja draga Nika vedno pravi: “If it bites you, it’s in your own clothes.” In res je tako. Vsemu, kar nas grize, posodimo lastne zobe, pri čemer drugi to prebudijo v nas. In skupaj tako soustvarjamo, najprej sebe in potem še svet, v katerem si želimo živeti.

V nedeljo sem tu gori objavila razmišljanje o lastni vrednosti in denarju, ki se v meni medi od lanske jeseni in dere globoko, globoko, vedno globlje. Ja, še vedno dere. Ne, še vedno nimam vseh odgovorov. Ja, dovolila sem si biti ranljiva in pisati o nečem, za kar še nimam odgovorov. Dovolila sem si spraševati se in si priznati vse, kar tli, kar se v meni kadi. Dovolila sem si objaviti zgodbo brez zaključka, brez epiloga, vedoč, da epilog že še pride. Ker epilog vedno pride. In epilog je čisto zares prišel – popolnoma drugače, kot sicer. Poslala mi ga je prijateljica Maja, lepa, čutna, mojstrica besed, ki redno prebira moje zapise in tako soustvarja svojo resničnost z menoj. Njen epilog moje zgodbe me je spravil na kolena in mi pokazal ogledalo, v katerem sem videla, kako iz pepela vstaja nekaj novega.

Danes ga delim z vami. Ker je to vrhunec soustvarjanja. Ja, saj je res, da vsi vedno sami pridemo do svojih odgovorov. Ampak včasih pomaga uzreti skelečo svetlobo v tujem človeku, ki je naše ogledalo, se strinjate?

Majin epilog k mojemu zapisu Rakov čas žgečka mojo luno:

“Daj, spusti, mogoče kar zaduši, kot pravijo za plevel, tisto malo možgansko grizeče bitje, in dovoli, da je zate poskrbljeno tako kot si ljubeče ustvarjeno namenjena.

Epilog: Dovolim si, da me zaobjame živo prisotna ljubezen in ne dovolim, da trmasta Tamara Deluje proti moji poti. Naredila je odločilen korak, potreben korak, korak zavestne ženske izmaličenega patriarhalnega sistema, vendar si ta Tamara zasluži pravljično ljubezen in lahkotno hodi v to smer.”

wildwoman1

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s