Včasih pač paše …

Ko sem med pripravo večerje brskala po hladilniku, sem na vratih nenadoma zagledala odprto steklenico terana, ki sva jo s S. odprla v soboto.

“Kot nalašč!” sem se nasmehnila; potrebovala sem namreč nekaj, kar bi moji omaki za pašto dodalo širino ali pač globino, zato sem dober deciliter rdečega vina zlila čez pražene korenčke in čebulo ter nasekljane črne olive.

Potem sem postala. In se namuznila. Bilo je, kot bi se rdeča vsebina steklenice z vinom spogledala z rdečo vsebino (tik) predmenstrualne mene. Bilo je, kot bi se obe nasmehnili, igrivo, nagajivo odmaknili pogled, se čez hipec znova soočili, naravnost v oči – in mislili isto. Pokimali sta. In ob tem odobravanju sem nemudoma odhopsala v mojo čudežno sobico, kjer najde vsak, kar išče, po velik pecljat kozarec za vino, si natočila dober deciliter terana in se z izdihom sesedla na stol.

V duhu letim že ves dan, toda hkrati pričakujem menstruacijo, kar pomeni, da so moje noge težke in moja glava težka. Tako zelo težka sta, da bi se lahko v kratkem potencialno pretvorila v nestrpno in sitno in zadirčno breme sami sebi. Pa sem si rekla: »Zakaj si ne bi naredila tega dne sila zabavnega?« Odvihrala sem v kopalnico in iz nje prišla – zabavna. S cvetličnim venčkom na glavi in rdečimi sončnimi očali v obliki srčkov na nosu.

»Tako, sedaj pa že bo,« zadovoljno zapredem in pričnem srebati kapljice rujnega z roba kozarca. V tem v kuhinjo priteče Svarun.

»Boš nazdravil z mano?« ga vprašam. Mu grem po pecljati kozarec, mu natočim riževega mleka, mu posadim na nos očala, ga vzamem v naročje in nazdraviva. Oba hihitajoča. Oba zabavna. In oba zabavana s strani kontrasta, ki ta ga žvenket kozarcev za vino in srčkasta očala nudila najinemu vsakdanu. Preden bi začela izpraševati lastne odločitve, preden bi se zaradi njih začela obsojati, preden bi si podarila kakršnokoli napetost zaradi rdeče vsebine mojega kozarca, pomislim na besede Valentina izpred dobrih sedmih let. Valentino je bil Francoz, ki sem ga spoznala in se vanj zaljubila v Goi, nato pa sva mesec dni z vmesnimi postanki potovala iz Goe v Varanasi. Imela sva se čudovito, saj je bil vas najin skupen čas posvečen sproščenemu uživanju, katerega mojster je bil Valentino. To je bil čudovit čas čudovitih vodil: Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Še danes vidim največje darilo najinega odnosa ravno v tem, da sem lahko to slovensko zapuščino garaštva in nemira zamenjala z romanskim pridihom sproščenosti predajanja trenutku užitka. Mmmm.

Bila sva bila nastanjena v mali vasici blizu Ajante, slavnih indijskih budističnih jam iz 2. stoletja pred našim štetjem, ko sva zleknjena v pogovor prebavljala večerjo. Nenadoma me poprosi, ali bi ga lahko fotografirala z njegovim profesionalnim fotoaparatom. Nisem oklevala, nisem spraševala, pa mi je vseeno odgovoril na vprašanje, ki se je porajalo v meni. Našel je moje oči, se mi nasmehnil ter rekel: »Sometimes it’s nice.«

Včasih pač paše.

Ja, včasih prav zares paše kak drugi izvoz, ovinek, bližnjica. Včasih paše življenje voditi malo drugače. Tako kot je temu profesionalnemu fotografu, ki je cele dneve najinega skupnega potovanja v lečo lovil estetiko in ki je bil moj prvi življenjski učitelj fotografije, po tisti indijski večerji pasalo biti pred objektivom – tako tudi meni, ki sem v zadnjih nekaj letih postala prava pravcata puristka, paše kdaj pa kdaj spiti kozarec rdečega vina. Brez pompa in hudih razlogov in odrasle družbe. Včasih pač paše, tako preprosto je.

Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, s kakšno lahkoto lahko pričnemo ljudi, ki jih zgolj virtualno poznamo, predalčkati. In kako lahko, potemtakem, nekomu, ki piše o duhovnosti in osebnostni rasti, nemudoma pripišemo svetniški sij, pozabimo pa na to, da je duša, ki prav tako kot vse ostale, živi človeško življenje v človeškem telesu.

Predstavljajte si, da obstaja nekdo, čigar zapise redno radi berete, čigar pesmi vedno znova poslušate, čigar filme spet in spet predvajate. Predstavljajte si, da vam plod kreativnosti določene osebe resnično spregovori: da se najdete v njem, da ga srkate in se stvarstvu nenehno zahvaljujete za obstoj nekoga, ki lahko s takšno preciznostjo opiše, zajame, posrka, poboža, poujčka vaša čustva. Nato si pa, lepo prosim, predstavljajte, da je avtor teh mojstrovin – človek, prav tako, kakor vi. Človek, ki se prehranjuje in crklja s svojimi otroki in razmišlja in se pogovarja in si prepeva pod tušem in lula in kaka in masturbira in seksa in se ljubi – prav tako, kakor vi. Človek, ki ima bolj ali manj uspešne osebne odnose – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj leti, drugič tone, tretjič pa preprosto vztraja, korak za korakom – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj pokadi kak cigaret, kdaj mastno zakolne, kdaj spije kozarec vina (ali se ga pač popolnoma napije) in kdaj poje nekaj, kar ve, da zanj ni najbolj podporno – prav tako, kakor vi. Predstavljajte si, da je človek, ki ustvarja nekaj, kar vas dviguje, samo to – človek, kakor vi. Človek, ki živi, ali bolje, človek, ki se tako kot vi, uči kar najbolje zacveteti.

Jaz sem tudi nekdo, ki deli svojo zgodbo. To zgodbo ustvarjam in soustvarjam znotraj človeškega telesa in znotraj človeškega življenja, ki se v mnogih, premnogih, najbrž celo večini aspektov sploh ne kaj dosti razlikuje od vašega. Tudi jaz se prehranjujem in crkljam s svojim sinom in razmišljam in se pogovarjam in si prepevam pod tušem in lulam in kakam in masturbiram in seksam in se še raje ljubim – prav tako, kakor vi. Tudi jaz bolj ali manj uspešno vzgajam sebe in svojega sina. Tudi jaz gradim odnose, takšne, ki obstanejo in tiste, ki ne. Kar hočem s tem povedati, pa je, da smo tudi ljudje, ki brezkompromisno dajemo sebe v svet, tudi samo ljudje – prav tako, kakor vi. Niti približno si ne laskam, da sodim med ustvarjalce, ki brenkajo na strune neštetih src daleč naokrog. Daleč od tega. Ampak vseeno pišem. In danes pač pišem medtem ko praznim kozarec vina. Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Ker včasih pač paše stres pustiti pred vrati in si narediti življenje malce drugačno.

Pa ne me narobe razumeti. Ne pravim, da je vzgoja otroka s kozarcem vina v roki optimalna. Daleč ob tega. Pravim samo, da je tudi kozarec vina v roki del življenja. Saj veste, ker včasih paše. In ta včasih je rezerviran za tiste dni, ko se ne, tako kot običajno, sprašujemo »zakaj le?«, marveč »zakaj pa ne?«.

36693007_10156196021122819_7009154943651151872_n.jpg

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s