O ljubezni, ki vedno teče

Čutim potrebo, da se vam javim.

Ne nujno zato, da ponovno dostavim nekakšne tla-majajoče uvide, ki sem jih dobila, odkar sem nazadnje objavila zgodbo in definitivno ne zato, da obeležim kakšno zgodbo, ki se venomer piše v mojih mislih. Ne, danes ne prinašam nobene zaokrožene zgodbe, kajti nobena še ni imela dovolj moje ljubeče prisotnosti, da se umedi, zaradi česa se, resnici na ljubo, počutim, kot da lebdim v zraku, kajti – kdo sploh sem brez vseh teh zgodb, ki jih piše življenje? Brez vseh teh zgodb, ki mi dajo priložnost, da izdihnem staro in v sebi naredim prostor za novo: nov vdih, nove izkušnje, nove trenutke s samo sabo in ljudmi, ki barvajo portret mojega življenja? Vse, ki od tega zapisa pričakujete neko sila koherentno in kohezivno celoto, kakršne sem si doslej prizadevala objavljati, boste ob tem zapisu ostale razočarane, slabim priokusom v ustih. In tudi to je v redu, ker tudi mi, ki se besedam posvečamo in namenjamo dobršen del svoje pozornosti, redno ugotavljamo, da tudi besede včasih izvisijo pri opisovanju vsega, kar je človek možen čutiti. Ni, da sem se nenadoma odločila zavračati besede. Kje pa. Še vedno jih obožujem in še vedno se klanjam njihovi moči, ko me uspejo dvigniti in razpihati in razbliniti preko tega zemljevida, ki mu pravim življenje. Ampak včasih bolj kot to, kaj besede sporočajo, veja namen sporočanja. In danes je moj namen preprosto javiti se, pomahati vsem vam, ki hvaležno berete moje zapise in znotraj njih uspete najti več sočutja do sebe.

Torej, nobene zgodbe danes.

Nobene razen ene, ki se je trenutno odvijala v moji življenjski izkušnji. Ampak obljubim, da bodo moje misli danes prav tako razpršene, kot je moja resničnost: to se pravi, še bolj razpršene kot običajno in bolj spontane, kot sem mislila, da je sploh mogoče.

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih in o mojem odnosu do odnosov. Letošnje poletje je na tem področju precej burno in čeprav sem ga namenila zaokroževanju svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v resnici počnem vse, razen tega. In ja, včasih me zapopade, da bi se krivila za to in se izgubljala v občutkih krivde in sramu, ker ne dohajam svojih zunanjih ciljev, toda takoj, ko notranjega okupatorja zavoham – in zavoham ga na daleč – mu kupim enosmerno vozovnico tja, od koder prihaja. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje sprijaznim z dejstvom, da sem le človek in ne supermama, ki z eno roko poskrbi za otroka in gospodinjstvo in z drugo roko drži prostor ter železno disciplino svojemu kreativnemu poslu v povojih. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje spomnim dejstva, da sem le človek, ki v vsakem trenutku dneva v svojo izkušnjo privablja različne dogodke in ljudi, ki mu pomagajo pisati zgodbe življenja – in nenazadnje pomagajo izpisati tudi knjigo, ki si jo tako želi izdati.

Eden izmed ljudi, ki sem jih tako privabila v svojo resničnost zadnje čase, je bil Dan. To je tisti moški, ki mi je pred dobrim mesecem dni na enem izmed socialnih omrežij pustil čudoviti komplimet, ki sem se ga najprej morala naučiti sprejeti. Z Danom sva – sicer zgolj preko telefona, saj živi približno dva tisoč kilometrov stran – šla z najinimi vsakodnevnimi pogovori v globine, ki so me s svojim vedno tesnejšim primežem najprej krčile in nato sočno, slastno sproščale in mehčale v odpiranje. In čeprav mi je dobri stari um, ki je hotel celotno darilo odviti pri priči, vseskozi metal polena pod noge, češ, da se odnos ne more razviti z nekom, ki trenutno biva pod španskim nebom, medtem ko jaz diham slovenski zrak, ostajam po tej navezi prepričana, da je mogoče.

Ja, prav zares je mogoče nekomu se odpreti in nekoga sprejeti v svoj mehurček brez dotika, ki v današnji resničnosti služi kot predplačilo za vse, kar še prihaja. Saj veste, o čem govorim. Saj smo vendarle ljudje. Saj smo vendarle ženske, lačne in žejne dotika, ki zdravi in neguje. To čudovito žensko telo, ki nam nudi dom in zavetje, izkuša svet s pomočjo petih čutil in zaokroža našo fizično resničnost, v katero smo tako vneto skočile v začetku naše zemeljske izkušnje. In kaj se zgodi, ko telo ne more fizično izkušati in spoznavati sočloveka? Tedaj delo prevzameta um in duša.

Naša duša bo, takoj ko ji dovolimo, začela ljubiti.  Začela bo ljubiti preprosto zato, ker je naši duši lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. Resnično, naši duši je lažje ljubiti in nato ljubezen izgubiti (če bi kaj takega sploh obstajalo), kot ne ljubiti. In če v odnos stopamo z dušo, je zatorej možno zaljubiti se v nekoga, ki ga še nismo zagledali s svojimi fizičnimi očmi in povohali s svojim nosom in pokusili s svojim jezikom in se ga dotaknili z vsakim delčkom naše kože.

Veste, naša duša živi za vse ali nič. Večkrat, ko me zanos zapelje v dramo, kjer gre za življenje ali smrt, in potem o svojih notranjih pokrajinah razlagam svojim sestram, dobim nazaj skesan odgovor, da se morajo bolje naučiti cenzurirati moje presežnike in bogato intonacijo. In tega vam ne govorim, da s strani svoje duše upravičim svojo izvorno nagnjenost k teatralnosti, ampak zato, da vam lažje oslikam način, na katerega naša duša pristopa k ljubezni. Naša duša ve, da je ljubezen vedno na poti k nam. Naša duša ve, da se ljubezen skriva za vsako masko vsakega mimoidočega na vsaki ulici vsakega mesta vsake države vsakega kontinenta. In zato, ker naša duša vse to ve, nas vedno vabi k temu, da se vsemu v polnosti odpremo. V polnosti odpremo. Na vse ali nič. Silovito. Brezkompromisno. Prvinsko. Rumi pravi, da moramo svoje srce treti in treti, dokler se ne odpre, naša duša pa pravi, da se moramo ljubezni vedno znova odpirati, dokler nam ljubiti ne postane enostavneje od ne ljubiti.

Ja, naša duša si želi izkusiti vso ljubezen, ki plava v našo izkušnjo. Naša duša si želi, da se odpremo vsaki novi izkušnji. Naša duša si želi, da stopimo iz svoje sence v soj ljubezni, ki je tu, da nas nahrani, napoji. Tega si naša duša zares želi.

Hm. Kaj pa počne medtem naš um? Naš um bo, če ga pustimo bezljati, vedno iskal  nove težave našim rešitvam. Um seveda ne išče težav, ker bi bil naš sovražnik, ampak ker je naš prijatelj, ki skuša skrbeti za nas, kot ve in zna. Misli dobro, tudi, kot seje tisto manj podporno in žanje tisto manj užitno, takorekoč. V resnici pa je um le eno zelo prestrašeno bitje, ki na podlagi preteklosti predvideva prihodnost.

Nekega dne mi je, nič hudega sluteči, šepnil: »Tamara, še noben moški ni bil kos tvojemu kaosu in tudi ta ne bo, zato bo bolje, da mu sedaj, ko še nista vpletena in bo zatorej morebitna izguba manj intenzivna in boleča, pokažeš celotno čustveno paleto, s katero žongliraš, in v zasedi počakaš, da dvigne roke. Zaupaj mi.« Pa sem šla v akcijo in na plano privlekla vse izrazne oblike moje duše, moje atthe, od male Tamarice, ki se je bila pri šestih odločila, da noče imeti nikoli družine, do svobodne Tamare, ki si želi potovati s svojim sinom in kombijem, do Tamare z bolečim prepričanjem, da še vedno potrebuje nekoga, ki jo bo rešil. Vse sem mu postregla in se zares izkazala kot gostiteljica. Rezala sem in rezala in on je jedel in jedel.

Rezala sem tudi, ko je nehal jesti in ga porogljivo, zasmehljivo, zaničevalno vprašala: »Pa ne, da ti je že dovolj?«

Pa mi je vljudno odvrnil: »Zelo je bilo okusno, ampak nisem več lačen. Hvala.«

In rezala sem še naprej in naprej in se nič več ne ozirala na njegovo lakoto po tem, da me spozna, kakor je bil trdil, ampak zgolj na mojo lakoto, da si končno dokažem tisto, česar sem se začela nekje na pol poti začela bati: »Če me spozna v vsem, kar sem, mu zagotovo ne bom več všeč. Če me spozna v vsem, kar sem, mi zagotovo ne bo več želel držati prostora, v katerem se lahko varno, necenzurirano izrazim.«

Moje misli še vedno vršijo. V mojem telesu še vedno odzvanja. In kar lahko rečem, je samo, da raste tisto, kar zalivamo. Saj poznate tisto anekdoto o belem in črnem volku? No, jaz sem se tokrat odločila hraniti sestradanega in prestrašenega volka, za katerega sem verjela, da potrebuje mojo pozornost, mojo ljubezen. Odločila sem se hraniti svoj strah, da bo moje izkustveno obilje za vsakega moškega preveč. In temu pravim “še ena izkušnja več”. Še ena izkušnja trenja lastnega srca, dokler se v polnosti ne odpre, kajne?

V zadnjem času sem veliko prebirala Rumija, in še ena izmed njegovih slavnih misli se glasi: nismo tu zato, da iščemo ljubezen; naša naloga je le poiskati vse prepreke, zaradi katerih ljubezen ne more steči. Ker ljubezen je tisto, kar teče. To počne. Teče, od mojega srca, do vašega in tako naprej in nazaj in za vselej.

wildwoman2

Advertisements

Mir pod Mangartom

Dobra dva dneva je trajalo, da sem se popolnoma predala vsemu obilju časa, ki sem ga v zakup dobila za en teden, ko je Svarun z mojimi starši na morju. Prva dva dneva sem še podlegala ustroju svojega uma, ki mi je že pred Svarunovim odhodom navdušeno prigovarjal, kako bo super, da bom lahko cel teden posvetila izključno pisanju knjige. Toda ko je Svarun odrinil, je od navdušenja ostal samo občutek dolžnosti, ki je najbrž najslabši prijatelj vsakega kreativnega dela, saj le-ta k šanku pripelje še svoje stare prijatelje, občutke krivde.

»Kako lahko počivaš sedaj, ko imaš toliko časa, da se zares predaš urejanju knjige?« se kaj kmalu zasliši sikanje diktatorskih misli znotraj mene. Nekaj časa jim še dovolim, da razmetavajo z menoj po plesišču življenja, potem pa me pastirjev predrami, da vstanem, jih zgrabim in jaz prevzamem vodstvo temu sijajnemu ča-ča-ča-ju.

37300472_10156225361177819_1881183984747020288_n

Pastirjev glas?

Ja, pastirjev glas. Veste, prejšnjo noč sem namreč preživela na ovčji kmetiji na 1300 metrih nadmorske višine, kjer vsako poletje oče Štef in sin Mitja – in letos tudi moja draga prijateljica Tjaša – vodita svojo čredo ovac na visokogorske pašnike pod Mangartom.

Včeraj dopoldan sem se odpravila na obisk k omenjeni sestrici, ki je te dni praznovala rojstni dan. Zmenjeni sva bili, da v kaki dve uri pogovorov strneva zadnjih sedem mesecev življenja, ko se nisva videli, saj je Tjaša pravkar nazaj z obsežnega, polnega, pisanega potovanja po Srednji Ameriki. Ampak glede na to, da je moja draga sestrica glavna junakinja pustolovske komedije Tjaša: Življenje, vredno življenja, ki je živeta po resničnih dogodkih, in da je v meni včeraj špilala meni lastna pustolovska drama Tamara: Biti ali ne biti, se je najino dvourno druženje sprevrglo v štiriindvajseturno odisejado, polno smeha, skute in spoznanj.

37320660_10156225360932819_6927356522699685888_n

Ker mi je v trenutku, ko se je Tjaša pakirala v planine, v glavi še vedno vrelo veliko besed, sem začutila, da potrebujem še malce vetra med vožnjo, zato sem se prijateljici ponudila, da jo odpeljem do Tolmina. A namesto, da bi jo v Tolminu pustila, da z vso zelenjavo z maminega bujnega vrta odštopa dalje, sem jo zapeljala vse do kmetije pod Mangartom, čisto blizu prelaza Predel in zatorej meje z Italijo. Tisti občutek, ko je v glavi neprijetno veliko besed, ki kot dežne kaplje še vedno iščejo svoje struge, kamor bi se izlile in odpotovale dalje, v svet, me je včeraj za roko popeljal v mir, v edino, za čimer sem hrepenela. Kar pa me je obdržalo v miru, je bilo sprejemanje, v katerega se urim z vsakim novim dnem.

»Menda ja ne greš sedaj domov? Tukaj prespi in se na pot odpravi jutri zjutraj, spočita. Celemu svetu se tako mudi, vsi samo norijo in vsi bi samo delali.« se usuje iz Štefa plaz besed, ko okrog sedmih zvečer po prijetnem kramljanju o moji in njihovi primorščini naznanim svoj odhod. Ob besedah, ki sem jih za vas po spominu prevedla iz bovščine, zelo specifičnega primorskega dialekta, je Štef v ogorčenju naokrog mahal s svojo palico – ampak znotraj njegovega ogorčenja ni bilo niti trohice nemira, ampak zgolj veliko sadov globokega miru, ki je zaustavil moj korak. Postanem, ga pogledam in pokimam. Pogledam vase, kjer že ves dan brenči in pogledam potrebi po miru in zraku v oči. Pogledam naokrog in se zavem, da večjega miru, kot je tu, ga danes ne dobim, sploh pa ne v obliki dveipolurne večerne vožnje po zloglasnih ovinkih.

Ostanem, se odločim, nakar poprosim za debelejša oblačila, saj sem se od doma zjutraj, saj veste, na kratek obisk, odpravila samo v kratkem topu, lanenem krilu in moji najljubši tanki srajčici iz šifona. Dobim: ene nogavice, pa druge nogavice, Crockse, pajkice, spodnjo majico, pulover in pleteno jakno, že dišečo po kmetiji. Za silo bo, čeprav me veter na pobočju pošteno prebiča. Med njihovo večerno molžo se odločim za obnovitven sprehod. V začetku se misli še opotekajo za menoj kot trop sestradanih divjih psov, a ob plezanju navzgor po strmem terenu jih kaj kmalu zamenjam za prisotnost, ki bo odločala, ali bom dosegla še tisto zadnjo živordečo gozdno jagodo pred menoj, ali pa se bom odkotalila v dolino kot plaz, po katerem si utiram pot. Med belim skalovjem iščem svojo pot in z neukročenim, pristnim smehom sproščam prejšnjo napetost v hvalnico sebi in življenju, ki sva me vnovič pripeljala točno tja, kamor sem prosila.

37242392_10156225360962819_8911367071099518976_n

Po mojem sprehodu in njihovi molži, ko se spet zberemo pred simpatično kmetijo, se nenadoma zavem, da mi bobni v glavi, nakar mi Tjaša na debele rezine nareže krompir in rezine z ruto pritrdi okrog mojih senc. Štef pravi, da si je njegova mati ob glavobolu vselej delala ali obkladke iz čomp, ali pa je pila kôfe z limono. Pri njej je menda delovalo oboje, obkladki pa so delovali tudi pri meni, saj že po kakih dvajsetih minutah počitka, občutka, da mi bo glavo vsak čas razneslo, ni več. Nadomesti ga hvaležnost za dobrote, s katerimi mi postrežejo. Domač, ročno izdelan ovčji sir in skuta sta še slajša zaradi zavedanja, da so ga omogočile srečne ovce, ki svoje dneve preživljajo tako, da nosu svobodno prepuščajo vodstvo do najslajše, najbolj zelene in najbolj dišeče trave na pašnikih izpod Mangarta. Kaj pa moja najljubša poslastica? Ta ostaja slana ovčja skuta, značilna za bovške konce, ki jo tradicionalno strežejo s kuhanim krompirjem. Tole pa je nekaj, vam povem.

37256928_10156225361217819_6509979804261941248_n

Po večerji se kaj kmalu odpravimo spat, ker se na kmetiji dnevi pričnejo in končajo s soncem. Zjutraj, me svari Mitja pred odhodom v posteljo, me bo najbrž zbudil generator, ko bodo ob pol šestih pričeli z jutranjo molžo. Zabubim se v spalno vrečo, ki poleti vedno v nizkem štartu v avtu čaka nove pustolovščine, in izdihnem dan. Ob čirikanju čričkov. In odmevu kozjih zvoncev naokrog. V miru. Srečna.

Zjutraj se zbudim, ponovno pripravljena na odhod, pa me mir spet premami. Začudeno me pogledajo, ko zopet sveto naznanim, da odhajam. Res ne boš kôfe? Res ne boš s Tjašo peljala ovc na pašo? Ah, seveda sem. Vse sem, že samo zato, ker se ne vsak dan zbudim na pristni gorski kmetiji: kôfe z najbolj svežim, še toplim, ovčjim mlekom in zavajonom iz Rositinih jajčk namesto smetane; s Tjašo peljala ovce na pašo in dovolila, da me magičnost ob prodiranju jutranjega sonca skozi špranje jutranjega gozda poboža; se najedla sveže sladke skute po prihodu nazaj domov; se še enkrat kot netopirček obesila v Tjašino ruto za aerial, jogo v zraku; objela gostoljubne gospodarje, pobožala ovčice, se stisnila k majhnim kozličkom in naposled le odpeljala iz gorskega raja. Mirna. Srečna. Z obljubo, da prihodnjič pripeljem še Svaruna … in veliko dodatnih oblačil, če bo slučajno tudi on hotel plesati po Tjašinem trenutnem plesišču – to se pravi hlevu in ograjenem dvorišču, kjer sta s Štefom kidala gnoj, ko sem jima mahala.

*

Prihodnjič se bo zgodil kar kmalu. In ta novica bo morda všeč tudi vam, saj se v planine ponovno odpravljam v začetku avgusta – po dobrote Ovčje Kmetije Mangart. Pa ne samo zase, ah kje, tudi za vas jih lahko prinesem. Ovčji sir, slano in sladko skuto lahko izpod marljivih rok prisrčnega Mitje in njegovega očeta Štefa tako kupite tudi vi, preko mene, jaz pa jih pripeljem za vas v Ljubljano ali na Obalo. Ste za?

Vedite, da ob nakupu omenjenih dobrot izkažete svojo podporo prijetni družini, ki je svoje srce posvetila planini in tradiciji. Štefova družina namreč že stoletja vztraja v prikupni kmetiji sredi dolinice pod Mangartom – prvi pisni viri, v katerih je omenjana, namreč segajo kar v 16. stoletje.

Več podatkov o naročanju dobrot iz ovčjega mleka pričakujte na mojem fb profilu: Tamara Mihalic. Hvala vam!

37345060_10156225361312819_4629395341114867712_n

 

Epilog

Želja po pisanju je v meni bivala dolgo preden sem zares začela tale sveti spletni prostor polniti z drobci moje življenjske izkušnje. Mislim, da mi jo je v zavedanju prvič prebudila mama, ko mi je nekje desetletni mimogrede predstavila Balaševićevo in zaupala, da si je v življenju vedno želela samo brati in pisati – pa je šla namesto tega študirat ekonomijo, kjer so bile razpisane štipendije. Mama mi je predala ljubezen do lepe pisane besede, ki ima vedno večjo moč, da mi nenapovedano ustavi dih in ujame trenutke iz mojega polnega, pisanega dne, ki jih posveti v preprosti hvaležnosti in ugodju. Ampak razen tega, da sem nekoč pri kakih štirinajstih za neki natečaj napisala izrecno poganski esej o Suši, v katerem se spomnim, da sem čarala s kamni, klečala na tleh in klicala dež, in bila zanj odlikovana, se v svet pisanja sama nisem pretirano vključevala. Seveda, bilo je nekaj poskusov namenskega zlaganja besed, utrinkov iz zunanjega sveta, toda vsi so zaradi mojega razočaranja in skritega prepričanja, da pač nimam tega daru, prej ali slej pristali v plamenu noninega šp’rgerta, po slovensko šporheta.

Potem pa sem se deset let kasneje nesmrtno zaljubila v filozofa z iskrico v očeh in pristno naklonjenostjo sočnosti besed, ki je slednjo po letih in letih spet prebudil v meni. To je bilo nemudoma po tem, ko sem diplomirala, in tik pred tem, ko sem jo mahnila v Indijo, in to je bil čas, ki sem ga namenjala temu, da malce doložim k že tako zajetnemu kupčku, namenjenemu za potovanje. V valovih tiste ljubezni me je navdih preplavljal vse do konic prstov in prvič v življenju sem zares čutila potrebo, nič več željo, po pisanju. Besede, lepo zložene v rimajoče se misli, so kar bruhale iz mene kjerkoli, kadarkoli, in nikoli ne bom pozabila, kako sem se v gostilni, kjer sem delala kot natakarica, skupaj s svojim plazom besed skrivala za kamin in na servietke v naglici, preden mi uidejo, čečkala ode svoji ljubezni. Od tedaj me želja, potreba po pisanju, ni več zapustila. Še več, ne samo, da potreba ostaja tukaj, prerasla je v odgovornost, ki jo čutim do sveta, h kateremu imam pridati svoj delček. Tudi odgovornost je v meni prebudil taisti fant, ko mi je leta kasneje nekoč bežno navrgel, ali sem kdaj pomislila, da bi začela pisati, “tako, zares”, češ da znam besede tako zložiti skupaj, da bralca slastno pobožajo.

Da znam?

No. Hvala.

A res?

Okej. Ampak to v resnici ni tisto, h čemer stremim, veš, To, da bi postala mojstrica v zlaganju besed in žela pohvale in nagrade me sploh ne zanima. Ne. Pisanje je samo sebi namen. Pisanje je moja oblika zdravljenja in presejanja in celjenja, v kateri želim kar se da točno zaobjeti občutke in čustva svoje izkušnje, za katere vem, da niso samo moje, ampak preprosto in pristno – človeške.

Veste, nekaj vam moram priznati. Navkljub vsej naklonjenosti besedam, ki jo čutim od nekdaj, si v resnici nikoli v življenju nisem želela postati pisateljica. Ah, kje. Vedno sem govorila, da bom igralka (druga izbira) ali pevka, poetinja, kantavtorka, pri čemer je bila glasba vedno – in ostaja – moja prva ljubezen. Razlog, da sem izbirala same takšne, v zgodbe zavite poklice, tiči v tem, da sem se vedno želela dotikati ljudi; zares dotikati. Želela sem, da se jih zgodba, pa pesem in glas, na tak način dotaknejo, da bi ob tem pozabili na svoj vsakdan in dovolili svoji duši, da se jim zglasi. V obliki smeha, v obliki solz, v obliki napetosti in jeze in strahu in presenečenja in užitka in blaženosti. V vseh možnih oblikah. Kajti znotraj naše človeške duše so zajete vse možne izrazne oblike.

Tisto, kar vidijo in kar slišijo in čustva, ki jih ob tem spreletevajo, so v resnici le odsev nas samih. Moja draga Nika vedno pravi: “If it bites you, it’s in your own clothes.” In res je tako. Vsemu, kar nas grize, posodimo lastne zobe, pri čemer drugi to prebudijo v nas. In skupaj tako soustvarjamo, najprej sebe in potem še svet, v katerem si želimo živeti.

V nedeljo sem tu gori objavila razmišljanje o lastni vrednosti in denarju, ki se v meni medi od lanske jeseni in dere globoko, globoko, vedno globlje. Ja, še vedno dere. Ne, še vedno nimam vseh odgovorov. Ja, dovolila sem si biti ranljiva in pisati o nečem, za kar še nimam odgovorov. Dovolila sem si spraševati se in si priznati vse, kar tli, kar se v meni kadi. Dovolila sem si objaviti zgodbo brez zaključka, brez epiloga, vedoč, da epilog že še pride. Ker epilog vedno pride. In epilog je čisto zares prišel – popolnoma drugače, kot sicer. Poslala mi ga je prijateljica Maja, lepa, čutna, mojstrica besed, ki redno prebira moje zapise in tako soustvarja svojo resničnost z menoj. Njen epilog moje zgodbe me je spravil na kolena in mi pokazal ogledalo, v katerem sem videla, kako iz pepela vstaja nekaj novega.

Danes ga delim z vami. Ker je to vrhunec soustvarjanja. Ja, saj je res, da vsi vedno sami pridemo do svojih odgovorov. Ampak včasih pomaga uzreti skelečo svetlobo v tujem človeku, ki je naše ogledalo, se strinjate?

Majin epilog k mojemu zapisu Rakov čas žgečka mojo luno:

“Daj, spusti, mogoče kar zaduši, kot pravijo za plevel, tisto malo možgansko grizeče bitje, in dovoli, da je zate poskrbljeno tako kot si ljubeče ustvarjeno namenjena.

Epilog: Dovolim si, da me zaobjame živo prisotna ljubezen in ne dovolim, da trmasta Tamara Deluje proti moji poti. Naredila je odločilen korak, potreben korak, korak zavestne ženske izmaličenega patriarhalnega sistema, vendar si ta Tamara zasluži pravljično ljubezen in lahkotno hodi v to smer.”

wildwoman1

Rakov čas žgečka mojo luno

Dolgih nekaj let tega mi je prijatelj astrolog rekel, da bom med drugim zato, ker imam luno v raku v drugi hiši, najbrž vse življenje finančno preskrbljena s strani nekoga drugega. Da ne bom nikoli v popolnosti finančno neodvisna. Te besede so me zaskelele, prizadele, ampak zaznamovale, saj jim še danes vestno sledim. Pravzaprav jim še posebej danes in te dni sledim, saj letošnji rakov čas dodobra žgečka mojo luno v raku, veste.

Ne bi rekla, da sem finančno odvisna, toda brez dobre volje mojega očeta, ki mi v stiski na dolgi rok posodi ali pač krije stroške avtomehanika, ne bi bila zdaj tukaj, pred tem računalnikom, ampak v neki službi, ki bi mi omogočala, da se vedem kot sprejeta definicija odgovornega odraslega starša štiriletnika. Ne, ne bi rekla, da sem odvisna, a hkrati si ne drznem trditi, da sem povsem neodvisna. Res je, da ves čas migam, da ves čas dajem in kreiram in ob tem se nemalokrat počutim kot žabica iz zgodbice o maslu. Jo poznate?

Poznate zgodbo o dveh žabicah, ki sta skočili v velik lonec z mlekom? Prva je nekaj časa brcala, sčasoma pa obupala in se utopila. Druga pa se ni vdala. Brcala je in krilila, se kobacala in se na vse kriplje skušala rešiti iz kozice. To je počela vso noč in vse dokler se zaradi njenega brcanja ob zori mleko ni spremenilo v maslo, iz katerega je žabica lahko enostavno skočila. Tudi jaz, prav tako kot druga žabica, brcam in brcam in brcam – ampak po maslu še kar ni ne vonja ne okusa. In tile kraki me, vam povem, tu pa tam, vsaj enkrat mesečno, že pošteno bolijo. Danes, na primer.

Danes je tisti dan v mesecu, ko so me bolečine polegle v refleksijo. Rdeča luna sveti nad mano in v njenem siju že vse od začetka pisanja moje knjige, že od začetka tega najbolj katarzičnega potovanja, predihavam občutke lastne vrednosti. Lastna vrednost je tisti aspekt sebstva, ki je bil v meni najbolj oskrunjen, je zato najbolj občutljiv in zato terja največ časa in sočutja in ljubeče pozornosti, da se zaceli. Ja, ponovno sem tu, kjer spuščam majhnost in sprejemam obilje. Počasi. Preudarno. Po korakih – ali bolje rečeno, po korakcih – ki jih iz mene izvablja življenje s svojim neumornim, razikgranim plesom. Saj veste, ča-ča-ča, naprej, nazaj.

V odnosu do sveta in soljudi svojo vrednost še vedno nemalokrat determiniram na podlagi tega, koliko imam – ali pač koliko manj imam: koliko manj fizičnih dokazov za svoje izobilje sem uspela do tega trenutka v življenju nakopičiti. In ja, še vedno se včasih ujamem v obsojanje same sebe, v inkvizicijsko izpraševanje dejstva, kako lahko v meni sploh še raste prepričanje, da sem toliko, kolikor imam. A namesto, da grem spet po dobri stari poti retoričnih vprašanj, ki omenjeno prepričanje v meni le še zalivajo, se danes odločam za sprejemanje; vedoč, da je ta zalivalnik, ta žlafadur – kot v našem kotičku Primorske rečemo zalivalniku – najbrž rodilo moje večje vključevanje v družbeno shemo kot kdajkoli poprej (otrok v instituciji to nedvomno prinese za seboj); vedoč, da so moj žlafadur najbrž rodila tudi vsa čudovita, srčna, iskrena sporočila podpore s strani bralk mojih zapisov, ki mislijo, kako pravljično je moje življenje.

Ja, moje življenje je pravljično – vse dokler se ne osredotočim na pomanjkanje, ki še vedno kdaj oblikuje moje dojemanje resničnosti.

Ja, moje življenje je pravljično že sedaj. »A kaj bo šele potem, ko mi bo vendarle uspelo zaobiti to navidezno pomankanje?« se navdušeno sprašujem na dneve, kot je danes.

Tega ne vem. Lahko zavoham in si zamislim in začutim. Vem pa še ne. In razlog, da tega ne vem, leži v tem, da se svojega čudovitega in izjemnega in žvrgolečega in pisanega in plešočega in neskončno izpolnjujočega in predvsem dobro znanega, domačega življenja na nek način oklepam. Naj pojasnim.

V zadnjem mesecu sem veliko časa preživela v pogovorih z nekim mladeničem. Ta mi je iskreno in nerodno in ljubko podal zares čudovit kompliment, ki sem se ga morala naučiti sprejeti in iz srca sem mu hvaležna za to lekcijo. Čeprav zelo odločen in predan podjetnik, se je ta moški izkazal za večjega hipija1, kot velik del tistih, ki jim persono krojijo aladinke2, špinel3, dolgi lasje in brezbrižno poležavanje na odročni plaži. Svobodomiselnost pri meni vedno vžge. In tudi tokrat je vžgalo, zaradi česar sem v najinih neskončnih pogovorih resnično uživala … vse dokler nisem izvedela, da je ta moški navkljub svoji preprostosti bogat, najbrž celo mastno bogat. V trenutku, ko sem se pričela zavedati njegovega premoženja, torej fizičnih dokazov za njegovo blagostanje, sem se zdrznila, zakrčila, zaprla. Sprva sem se poskušala potolažiti in sprejeti njegovo, mojo, najino situacijo, vendar je tisti del mene, ki se je zbal za življenje, kakršnega sedaj živim, postajal vse glasnejši, vse močnejši, vse dominantnejši. Vse dokler nisem popolnoma prekinila stika z omenjenim moškim. Tisto noč, preden sem to storila, nisem mogla spati. Božala sem spečega Svaruna ob meni, se osredotočala na to, da ostaja pipica za Fluidlight (tehniko neskončne vesoljne podpore, ki me je je naučila Sara) odprta in srepo bolščala v temo za dokazi, ki bi upravičevali moj strah. Strah, ki mi je lezel do kosti. Strah, ki me je zasliševal, kako se bom v svojih raztrganih pajkicah počutila ob tem čednem moškem v obleki. Strah, ki me je prepričeval, da bom morala za to, da bi bila ob njem, izdati del sebe, ali vsaj tiste črne luknjaste pajkice. Strah, ki je sam odgovarjal na svoja vprašanja, rekoč, da bo, v kolikor nadaljujem te pogovore (v katerih je bil potencial za razvoj prav vsega) mojega življenja konec. Mojega čudovitega in pravljičnega življenja, ki ga imam tako rada … in nad katerim se tako rada pritožujem, ko se mi zdi, da mi ne nudi dovolj sredstev za vse, kar bi rada.

Veste, odkar sem se preselila v stanovanje, kjer trenutno živiva s Svarunom, sanjam o hiški ob gozdu, v zelenju, v samem objemu Matere Narave. Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo živeti tukaj, kjer živim – nasprotno, najino pisano stanovanje mi (še posebej, ko je čisto in pospravljeno) nudi neskončno ugodje. Hiška s pogledom na zeleno je zgolj naslednja stopnička, na katero lezem, tako kot v življenju vedno skačemo na nove in nove stopničke, ki nas navdihujejo in krepijo naše sposobnosti kreiranja. Ampak hiške v gozdu še ni, ali bolje rečeno, mene še ni v hiški ob gozdu, saj hiške ob gozdu nisem zmožna sprejeti. Nisem je zmožna sprejeti brezpogojno, ne glede na to, kako mi pride naproti. Neskončno si je želim, to že, ampak nisem je pripravljena sprejeti, ker globoko v sebi vztrajam v prepričanju, da si jo moram najprej zaslužiti. Da moram več, da moram bolj, da moram disciplinirano, da moram, moram, moram vložiti nepojmljive količine energije, da bi nekaj nepojmljivega (kar se mi hiška ob gozdu še vedno zdi) lahko dobila. Da moram sama zanjo zaslužiti. Da si jo moram preprosto zaslužiti.

Ampak kaj sploh pomeni to, da si nekaj zaslužimo?

Ob vsem, kar sem se že naučila o ženskem magnetizmu, se konceptualno popolnoma zavedam, da mi za hiško ni potrebno garati in krvavi pot potiti. Ne, usmerjanje enormnih količin energije ven, iz sebe, v svet, ni bil nikoli ženski način pridobivanja stvari. To seveda še ne pomeni, da ženske ne delujemo v smeri tistega, česar si želimo. Nasprotno, živeti v ženski esenci pomeni, da vedno iščemo užitek, da smo vedno obrnjene proti ugodju, predvsem pa, da vedno sprejemamo, z rokami široko razprtimi v objem, blagostanje, ki je že na poti k nam. Ker blagostanje je vedno na poti k nam, če smo to pripravljene videti, ali ne; če smo to pripravljene sprejeti, ali pač ne.

Včeraj sem to izkušnjo z moškim in spoznanjem o hiški podelila z eno izmed mojih dveh najljubših Nik na svetu, pa mi je rekla: »Tega moškega bi lahko sprejela kot pot do tiste hiške, o kateri tako sanjaš.« Res je. Jaz pa sem namesto tega izbrala strah, da se bo moja nesigurnost ob nekom visoko letečem povsem razpasla in bom spet s celim svojim bitjem začela verjeti, da sem manjvredna.

Kdo je tisti, ki mu moram dokazovati, da sem okej?

Komu moram polagati račune, da je življenje, ki ga živim, pravo?

Koga moram na vse možne načine prepričevati, da sem dovolj vredna?

Ko sem omenjenemu moškemu položila v vedenje, da se počutim neudobno, ker prihajava iz tako različnih svetov – on iz tistega s hišnimi pomočnicami in zasebnimi čistilkami, jaz pa iz tega, kjer vsak mesec žongliram z zaslužkom in upam, da bo v mojih rokah pristala vsaj polovica žogic, ki sem jih vrgla v zrak – mi je rekel: »Ob meni se ti ni treba počutiti neugodno. Vem, da si na svoji poti, na kateri te podpiram in vem, da moraš na njej ostati. Želim si le, da bi mi dovolila, da sem ob tebi na tej poti. Koga sploh briga, če ne enako zasluživa?!«

»Mene,« sem si zašepetala v brado in uprla pogled h tlom, »mene briga«

Ob tem zapisu se počutim bolj ranljivo, kot sem se počutila kdajkoli v življenju. Počutim se nago, ker nimam odgovorov. Ja, konceptualno mi je jasno vse, ampak hkrati čutim, da me tisti ranjen del mene, vztrajno cuka za rokav, ker rabi mojo ljubečo pozornost in rabi moje sprejemanje.

Zato zdaj zaključujem ta zapis in grem. Tja dol, v ranljivost, dihat.

Ta zapis še čaka svoj odmev, čaka svoj mir, čaka svoj epilog.

In jaz čakam z njim – a medtem živim. Ker sprejemam.

__________________________________________________________________________

Hipi1 je po moji definiciji svobodomiseln človek odprtega duha in radovedne narave, ki je manj vpleten v splošno družbeno tendenco po kopičenju materialnih stvari in bolj vpleten v lastno definicijo uživanja in predanega ustvarjanja življenja, kakršnega si zares želi živeti.

Aladinke2 so udobne hlače širokega kroja s korakom daleč pod koleni.

Špinel3  je na Primorskem, kot v pesmi Marjo Špinel Iztoka Mlakarja, džoint, džola.

home

Včasih pač paše …

Ko sem med pripravo večerje brskala po hladilniku, sem na vratih nenadoma zagledala odprto steklenico terana, ki sva jo s S. odprla v soboto.

“Kot nalašč!” sem se nasmehnila; potrebovala sem namreč nekaj, kar bi moji omaki za pašto dodalo širino ali pač globino, zato sem dober deciliter rdečega vina zlila čez pražene korenčke in čebulo ter nasekljane črne olive.

Potem sem postala. In se namuznila. Bilo je, kot bi se rdeča vsebina steklenice z vinom spogledala z rdečo vsebino (tik) predmenstrualne mene. Bilo je, kot bi se obe nasmehnili, igrivo, nagajivo odmaknili pogled, se čez hipec znova soočili, naravnost v oči – in mislili isto. Pokimali sta. In ob tem odobravanju sem nemudoma odhopsala v mojo čudežno sobico, kjer najde vsak, kar išče, po velik pecljat kozarec za vino, si natočila dober deciliter terana in se z izdihom sesedla na stol.

V duhu letim že ves dan, toda hkrati pričakujem menstruacijo, kar pomeni, da so moje noge težke in moja glava težka. Tako zelo težka sta, da bi se lahko v kratkem potencialno pretvorila v nestrpno in sitno in zadirčno breme sami sebi. Pa sem si rekla: »Zakaj si ne bi naredila tega dne sila zabavnega?« Odvihrala sem v kopalnico in iz nje prišla – zabavna. S cvetličnim venčkom na glavi in rdečimi sončnimi očali v obliki srčkov na nosu.

»Tako, sedaj pa že bo,« zadovoljno zapredem in pričnem srebati kapljice rujnega z roba kozarca. V tem v kuhinjo priteče Svarun.

»Boš nazdravil z mano?« ga vprašam. Mu grem po pecljati kozarec, mu natočim riževega mleka, mu posadim na nos očala, ga vzamem v naročje in nazdraviva. Oba hihitajoča. Oba zabavna. In oba zabavana s strani kontrasta, ki ta ga žvenket kozarcev za vino in srčkasta očala nudila najinemu vsakdanu. Preden bi začela izpraševati lastne odločitve, preden bi se zaradi njih začela obsojati, preden bi si podarila kakršnokoli napetost zaradi rdeče vsebine mojega kozarca, pomislim na besede Valentina izpred dobrih sedmih let. Valentino je bil Francoz, ki sem ga spoznala in se vanj zaljubila v Goi, nato pa sva mesec dni z vmesnimi postanki potovala iz Goe v Varanasi. Imela sva se čudovito, saj je bil vas najin skupen čas posvečen sproščenemu uživanju, katerega mojster je bil Valentino. To je bil čudovit čas čudovitih vodil: Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Še danes vidim največje darilo najinega odnosa ravno v tem, da sem lahko to slovensko zapuščino garaštva in nemira zamenjala z romanskim pridihom sproščenosti predajanja trenutku užitka. Mmmm.

Bila sva bila nastanjena v mali vasici blizu Ajante, slavnih indijskih budističnih jam iz 2. stoletja pred našim štetjem, ko sva zleknjena v pogovor prebavljala večerjo. Nenadoma me poprosi, ali bi ga lahko fotografirala z njegovim profesionalnim fotoaparatom. Nisem oklevala, nisem spraševala, pa mi je vseeno odgovoril na vprašanje, ki se je porajalo v meni. Našel je moje oči, se mi nasmehnil ter rekel: »Sometimes it’s nice.«

Včasih pač paše.

Ja, včasih prav zares paše kak drugi izvoz, ovinek, bližnjica. Včasih paše življenje voditi malo drugače. Tako kot je temu profesionalnemu fotografu, ki je cele dneve najinega skupnega potovanja v lečo lovil estetiko in ki je bil moj prvi življenjski učitelj fotografije, po tisti indijski večerji pasalo biti pred objektivom – tako tudi meni, ki sem v zadnjih nekaj letih postala prava pravcata puristka, paše kdaj pa kdaj spiti kozarec rdečega vina. Brez pompa in hudih razlogov in odrasle družbe. Včasih pač paše, tako preprosto je.

Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, s kakšno lahkoto lahko pričnemo ljudi, ki jih zgolj virtualno poznamo, predalčkati. In kako lahko, potemtakem, nekomu, ki piše o duhovnosti in osebnostni rasti, nemudoma pripišemo svetniški sij, pozabimo pa na to, da je duša, ki prav tako kot vse ostale, živi človeško življenje v človeškem telesu.

Predstavljajte si, da obstaja nekdo, čigar zapise redno radi berete, čigar pesmi vedno znova poslušate, čigar filme spet in spet predvajate. Predstavljajte si, da vam plod kreativnosti določene osebe resnično spregovori: da se najdete v njem, da ga srkate in se stvarstvu nenehno zahvaljujete za obstoj nekoga, ki lahko s takšno preciznostjo opiše, zajame, posrka, poboža, poujčka vaša čustva. Nato si pa, lepo prosim, predstavljajte, da je avtor teh mojstrovin – človek, prav tako, kakor vi. Človek, ki se prehranjuje in crklja s svojimi otroki in razmišlja in se pogovarja in si prepeva pod tušem in lula in kaka in masturbira in seksa in se ljubi – prav tako, kakor vi. Človek, ki ima bolj ali manj uspešne osebne odnose – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj leti, drugič tone, tretjič pa preprosto vztraja, korak za korakom – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj pokadi kak cigaret, kdaj mastno zakolne, kdaj spije kozarec vina (ali se ga pač popolnoma napije) in kdaj poje nekaj, kar ve, da zanj ni najbolj podporno – prav tako, kakor vi. Predstavljajte si, da je človek, ki ustvarja nekaj, kar vas dviguje, samo to – človek, kakor vi. Človek, ki živi, ali bolje, človek, ki se tako kot vi, uči kar najbolje zacveteti.

Jaz sem tudi nekdo, ki deli svojo zgodbo. To zgodbo ustvarjam in soustvarjam znotraj človeškega telesa in znotraj človeškega življenja, ki se v mnogih, premnogih, najbrž celo večini aspektov sploh ne kaj dosti razlikuje od vašega. Tudi jaz se prehranjujem in crkljam s svojim sinom in razmišljam in se pogovarjam in si prepevam pod tušem in lulam in kakam in masturbiram in seksam in se še raje ljubim – prav tako, kakor vi. Tudi jaz bolj ali manj uspešno vzgajam sebe in svojega sina. Tudi jaz gradim odnose, takšne, ki obstanejo in tiste, ki ne. Kar hočem s tem povedati, pa je, da smo tudi ljudje, ki brezkompromisno dajemo sebe v svet, tudi samo ljudje – prav tako, kakor vi. Niti približno si ne laskam, da sodim med ustvarjalce, ki brenkajo na strune neštetih src daleč naokrog. Daleč od tega. Ampak vseeno pišem. In danes pač pišem medtem ko praznim kozarec vina. Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Ker včasih pač paše stres pustiti pred vrati in si narediti življenje malce drugačno.

Pa ne me narobe razumeti. Ne pravim, da je vzgoja otroka s kozarcem vina v roki optimalna. Daleč ob tega. Pravim samo, da je tudi kozarec vina v roki del življenja. Saj veste, ker včasih paše. In ta včasih je rezerviran za tiste dni, ko se ne, tako kot običajno, sprašujemo »zakaj le?«, marveč »zakaj pa ne?«.

36693007_10156196021122819_7009154943651151872_n.jpg