Odkar prisluškujem svojemu menstrualnemu ciklusu, se vedno pripravim na lutealno fazo, na čas med ovulacijo in menstruacijo. Pripravim se tako, da bolj intenzivno skrbim zase in da bolj doživeto ljubim samo sebe.

Lutealna faza je jesen našega cikla – bogata, pisana, dišeča. S tem je tudi čas, ko se naužijemo vsega obilja, ki nas obdaja. In včasih, ko se zdi, da obilja ni, je jesen čas, da se z vso ljubeznijo do sebe nežno opomnimo na vsa čustva, vse občutke, vse vtise, vse izkušnje, vse užitke, vse ljudi, s katerimi nam je dano odvijati darila. Ko ozavestimo hvaležnost za svoje polno, pisano življenje, lahko v lutealni fazi izkusimo vznemirjenje, toplino in hvaležnost božičnega jutra namesto zloglasnega in osovraženega takoimenovanega predmenstrualnega sindroma.

Zloglasnega in osovraženega, kaj?

No, ja. V življenju sem izkusila zelo veliko zelo intenzivnih lutealnih faz, te pa so bile vedno bolj intenzivne, ko sem bila v partnerskem odnosu. Tedaj sem se dobesedno cel mesec poprej tresla, kako me bo spet razmetavalo naokrog; in vedno me tudi je. Nenapovedano, nekontrolirano sem samo v nekaj minutah zamenjala več čustev in več izraznih oblik, pri čemer sem se, nemočna, nebogljena, vztrajno metala v vrtinec, ki ga hranil moj strah. Strah? O, ja. Strah pred tem, da pogledam svojim čustvom naravnost v oči, je pustošil okrog mene kot pobesneli divji žrebec, medtem ko sem jaz vdano štela minute, dokler se bo njegov stampedo izkazal za usodnega.

Jeseni bo dve leti, odkar me je draga sestra Anja držala za roko, ko sem prvič v življenju pogledala strahu v oči – in prvič v življenju zares čutila vsebino svojega srca. Prvič nisem pred čustvi spakirala in zbežala na varno, ampak vstala in obstala, trdno, ko so tisočerih glav divjala skozi mene.

Svaruna sem peljala k staršem in si na Anjin predlog vzela cel dan za spuščanje odnosa, za katerega sem vedela, da ni podporen, nisem pa vedela, kako naj imam samo sebe rajši od ideje o ljubezni v svoji glavi. Odgovor je bil v čutenju. Čutenju, kateremu sem se vztrajno upirala in katerega sem vztrajno zapirala, odkar mi je bilo že kot Tamarici dano jasno vedeti, da so moja intenzivna čustva preveč in odveč.

Spomnim se, kako sem se ob prvem grmenju stresla in vzela telefon v roke, da zakličem na pomoč. Po dolgem, dolgem pogovoru, ki sva ga imeli zjutraj, mi je Anja na vsako moje grabežljivo iskanje utehe zunaj sebe, rekla samo: »Draga, tukaj sem zate. Ampak skozi to moraš sama.« Za nekoga, ki je svoja čustva dotlej samo prekrival, povezoval z obliži pogovorov, se mi je to zdelo nepojmljivo. Sama? Čisto sama?! Saj vendar ne zmorem, saj je vendar preveč.

Spomnim se krčevitega zvijanja na tleh svoje dnevne sobe. Spomnim se brezčasnih ur grmenja in strašanskega naliva, ki mu je sledil. Neutolažljivega joka, ki je pomagal čustvom ven, meni pa noter; neutolažljivega joka, za katerega se je zdelo, da mu ni ne konca, ne kraja. Vstala sem in šla ven. Brezciljno sem hodila ure in ure, se opotekala in padala pod točo, ki je lila iz mojih globin. Padala sem in ponovno vstajala, znova in znova, v nevihti, ki ji nisem bila kos. Dokler ji nisem bila kos. Dokler se nisem v svoji furiji dobesedno, fizično zaletela v visok grm, ki me je ustavil. Samo stala sem tam in božala listke, kot bi jih prvič videla, kot bi se jih prvič dotikala – in na nek način sem jih prav zares prvič videla in se jih dotikala. Prevzeta v občudovanju. V miru. Obstala sem, presenečena, da nevihte ni več. Niti grmenja ni bilo več.  Obstala sem in spoznala, da nevihta v resnici ni ločena od mene. Kajti nevihta sem jaz sama.

Ko mi je draga Anja prva v življenju dala potrditev, da z mojimi čustvi ni absolutno nič narobe, mi je dala hkrati dovoljenje, da jih ne samo lahko, marveč da je celo zaželeno, da jih v vsej polnosti izražam. In jih res. Odtlej lutealne faze ne dojemam več kot grožnje, marveč kot priložnost, da stopim v svojo moč. Da osedlam divjega žrebca strahu, ki vihra okrog mene, in ga zajaham. Ker zmorem. Ker je predmenstrualni sindrom v resnici samo beg od tega izobilja znotraj in zunaj mene; beg pred žrebcem, namesto ježa na žrebcu.

Hm.

Lutealna faza je tista, ko pripremo vrata svetu, da lahko odpremo pot navznoter in navzdol. V moje zavedanje običajno naplavi vse vtise, ki jim še nisem uspela pogledati v oči, vtise, ki sem jih spretno, včasih nevede, pometla pod preprogo. Do sedaj … zato ker imam šele sedaj v svojem življenju zavedanje, predvsem pa orodje za delo z njimi.

Draga sestra Anja, ki jo omenjam v zgornjem zapisu, je avtorica te slike IN ustvarjalka čudovitih lanenih oblačil, med katerimi je tudi ta bela obleka, ki jo nosim. Vse njene ročno izdelane, ročno pobarvane mojstrovine lahko najdete v njeni trgovini, tukaj:

https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name