Samo trenutek, prosim

Neki mladenič mi napiše zelo srčno, iskreno, nerodno sporočilo na enem izmed socialnih omrežij, kjer sem aktivna. V sporočilu mi pove, da je močno začutil – četudi tega ni še nikoli storil preko interneta – da mi mora povedati, da sem najlepša ženska, kar jih je kdajkoli v življenju videl.

Preberem sporočilo. In sporočilu sledi trenutek. Trenutek, v katerem sem se morala odločiti, ali bom sprejela kompliment, ali pa bom poslušala razum, ki mi govori, da niti slučajno nisem najlepša ženska na svetu, ker – kaj pa moj nos, ki ni kot iz revij, kaj pa moj trebuh, ki ni bil nikoli raven in mišičast, in kaj pa moje nadlahti, ki skladiščijo maščobo tudi sedaj, ko ne dojim več (v zadnjih mesecih nosečnosti mi je draga prijateljica in doula Nina ljubkovalno prigovarjala, da materino telo, kjer pač lahko, zadržuje maščobno tkivo kot podporo dojenju)? Imela sem trenutek, da se odločim, ali bom zatrla in odrinila pohvale, s katerimi se moj racionalni in patogeni um ne strinja, ali pa se bom potopila v žensko esenco, se prepustila moji ženski duši, moji atthi, ter besede, iz katerih sta se cedila med in mleko, sprejela? Zares sprejela. Se nasmehnila in dovolila, da me pobožajo in podprejo.

Ja, naša ženska duša obožuje pohvale. Dobesedno. Kopa se v njih. In naša ženska duša, če ji pustimo živeti, je tudi razlog, da vse te pohvale sploh pridejo – in prihajajo. (Prav zares, šele ko sem se začela počutiti dobro v svoji koži – in torej v stiku s svojo ženskostjo – so začele prihajati pohvale iz vseh strani.) Pri tem nikakor ne trdim, da so zunanje pohvale tiste, ki jo hranijo. Ne. Zunanje pohvale so vedno zgolj odsev tistega, kar same čutimo glede sebe, ko si zares dovolimo čutiti se. Kar našo dušo hrani je skrb zase, o kateri sem že govorila tu na blogu, so trenutki in rituali, ki si jih pričaramo v tem polnem, nabitem življenju, predvsem pa jo hrani sprejemanje sebe, v vsem in z vsem, kar smo.

Sprejemanje sebe je tisto, ki nas pomiri z vsemi našimi, vedno spreminjajočimi se zunanjimi in notranjimi atributi. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh jemljemo in dajemo trenutke zase. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko oblečemo kratek top tudi, če naš trebuh ni točno takšen kot tisti iz reklam za fitnes. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker je naš. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko preskočimo depilacijo podpazduh – modni trend zadnjih nekaj desetletij, ki veleva, da morajo izgledati ženske podpazduhe infantilno – in še vedno nosimo majice brez rokavov. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker smo odrasle ženske kot take že zdavnaj mimo pubertete, kar pomeni, da nam dlake posledično rastejo, in rastejo z razlogom.

Pretekli vikend smo šli na poroko v ljubo, drago Međimurje. Vedela sem, da si želim obleči vijolično svetlikajočo se oblekico brez rokavov, ki se zaveže okrog vratu; na poroki sem se namreč namenila izplesati svojo dušo in omenjena obleka tako mehko valuje z mano, ko se vrtim, kot nobena druga. Česar nisem vedela, je – ali naj si odstranim dlake pod pazduho, ali pa ne. Vedela sem, da bom z neobritimi podpazduhami na poroki črna ovca. In po določenem pogovoru z mamo nedolgo tega, v katerem mi je – na ne najbolj ljubeč, to se pravi na zelo škorpijonovski način – dala vedeti, da dlake pod pazduho dajejo občutek neurejenosti, sem vedela tudi, da bom deležna opazk. Ali se mi bo po kakšnem kozarcu vina sploh ljubilo zagovarjati svoja stališča in po zagovorih sproščeno plesati svoj ciganski ples? Ali pa bom zamahnila z roko, se preudarno umaknila in poleg Svaruna na nekaj stolih prespala dobršen del večera vse do petih zjutraj?

»Ah, ne,« sem si rekla, in se tik pred zdajci »uredila«. In v tistem trenutku stala za tem. Ni, da sem si dlake želela odstraniti. Želela sem samo vedeti, kako se bom ob tem počutila glede sebe.

Moja mama me je od veselja, da sem bila končno del množice – ker je pač »normalnost« nekaj, česar si je od svojih hčera od vedno želela – že na sprejemu objela.

Moja sestra je mojo urejenost komentirala z: »Pritisk družbe, kaj?«

In jaz?

Meni še vedno ni jasno, zakaj se moram sploh spraševati, ali bom tudi na poroko peljala svoj »pliš«, kot mu afektivno reče draga, zabavna prijateljica Amanda. Saj sploh ne gre za to, da ga kamorkoli peljem – del mene je, tako kot vse ostalo. Tako kot moj nos in moj trebušček in moje nadlahti, tako kot moja jeza in moja sproščenost in moj strah in moje veselje. Prav imaš, Jana, res je pritisk družbe. Družbe, ki promovira enakost in zatira vsakršno odstopanje. Družbe, ki nam pere možgane zdaj v to smer, zdaj v ono, ampak vedno, vedno, vedno stran od sebe. Družbe, v kateri je že moj štiriinpolletnik zasmehovan s strani sovrstnikov, ker ima daljše lase od ostalih fantov. Družbe, v kateri smo ženske, ki se ne odločimo podlegati družbenim normam, vsaj na nekem nivoju izobčene. Kako boleče!

In sedaj?

Sedaj imamo trenutek, da se odločimo. Ali se bomo borile proti temu, kar je, upirale pritiskom družbe, scale proti vetru – ali pa se bomo znotraj tega izziva notranje okrepile? Samo trenutek, prosim.

Jaz se odločam za slednje, saj boj našim ženskim dušam ni še nikoli koristil. Sprejemanja sebe nas uči naša ženska duša, naša attha, ki vztrajno, neomajno, ne kriči, marveč šepeta iz naših globin. Da smo lepe in vredne. Odločam se za sprejemanje, za sprejemanje sebe. Kajti sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh lahko dovolim biti takšna in drugačna, a vedno zvesta sama sebi. In odločim se, da bom tudi svojega sina krepila v sprejemanju sebe takšnega, kakršen si želi biti. In če bo želel biti kratkih las, bom to z največjim veseljem pozdravljala – ampak šele, ko bo izviralo iz njega in ne iz pritiska družbe.

Sprejemanje sebe nam prinaša zavedanje, zavedanje pa je, z mojega osebnega vidika, ključna sestavina življenja boginje v nas. Je tisto, kar se blešči v nas bolj kot diamanti, ki si jih navesimo v ušesne mečice, okrog vratu, zapestij ali gležnjev. Zavedanje … svoje lepote, svoje ženskosti, svoje božanskosti je tisto, kar privablja pohvale, ki smo jim lahko kos; ki jih lahko sprejmemo.

Kaj pa mladenič iz začetka zapisa, ki mi je poslal prikupno sporočilo?

Sporočilo mi je laskalo, zvenelo je iskreno in še vedno mislim, da je tudi v resnici zares bilo. Zato, samo trenutek, prosim.

Odločila sem se sprejeti njegovo pohvalo. In dejstvo, da imajo vsake oči svojega malarja. Prepojena s svojo žensko dušo, svojo attho, sem storila, kar stori vsaka boginja, ko prejme pohvalo: zleknila sem se vase, se nasmehnila, in iskreno zahvalila za njegove božajoče besede.

DSC_6219

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s