Zadnje čase razmišljam o temi. Razmišljam o njej, ker jo izkušam in raziskujem. Ne, to ne pomeni, da se počutim slabo. Da sem pesimistična ali depresivna. Ravno obratno, počutim se pomirjeno, zadovoljno, navdahnjeno.

Kako neki se lahko počutim dobro ob nečem, kar je vsesplošno sprejeto kot slabo? Najbrž zato, ker je vsakršno razglabljanje o dobrem in slabem obsojeno na vrtenje v krogu. Da je tema slaba, se je nekoč odločila skupina ljudi moškega spola, ki se je je bala. V resnici so tako določili strah pred neznanim in potreba po nadzoru, po hierarhiji, po kategorizaciji znotraj njih. To tendenco zlahka razumemo, če vemo, da moški princip ponazarja palica, palica z dvema koncema. In to tendenco zlahka razumemo, če vemo, da je moški princip sila nagnjen k umskemu analiziranju, kar lahko posledično nekoga privede do tega, da mora vsak konec palice poimenovati, mu lastnosti pripisati in to našo resničnost za svet dualnosti oklicati.

Ženski princip ponazarja krog, krog brez začetka in brez konca. Krog, v katerem ni nobene potrebe po ločevanju tega, kar krog sestavlja; če se povezuje skupaj v celoto, ki diha, živi, se blešči, potem je to vse k čemer ženska duša stremi. Znotraj kroga dobrega in slabega ni. Niti ni teme in ne svetlobe. Vse samo je – in v vsem tema že ni ločena od svetlobe. Saj že vemo, da obstaja samo eno; eno, ki se pa izraža na več različnih načinov. Dobro in slabo, ženska in moški, tema in svetloba. To so le nasprotni – a ne nasprotujoči si! – poli iste palice, dragi moški. In to so le integralni delci istega kroga, drage ženske.

Ampak zadnjih nekaj dni se vendarle poglabljam v temo. Temo, ki je vse tisto, kar so bili označili za slabo, za nepodporno, za nezaželeno – mi pa smo to ponotranjili. Do sedaj. Sedaj je čas, da se vprašamo: »Nepodporno za kateri sistem? Nezaželeno za katero hierarhijo?«

Sama sem se, tako kot večina ljudi, teme bala vse svoje življenje.

Bala sem se temnih čustev, kot so strah, jeza, sram, razočaranje, žalost, frustracija, krivda. Bala sem se jih, ker mi je bilo povedano, da so »preveč intenzivna«, da sem »preveč občutljiva«, da so nebodigatreba, da so ovira. Bala sem se jih, ker nisem imela orodij za upravljanje z njimi.

Bala sem se temnih oblačil. Mnogokrat sem sklenila, da se bom oblačila samo še v belo. In ni, da je z belo karkoli narobe; narobe je to, da skušamo – najpogosteje neuspešno – z belo prekriti temo, ki je ne poznamo in ne razumemo.

Bala sem se glasbe, ki sem jo povezovala s temnimi oblačili in temnimi čustvi. Glasbe, ob kateri sem se počutila zakrčeno, pri čemer danes vem, da je bil ta krč v resnici le loputa; loputa, ki je mojim lastnim temnim čustvom preprečevala, da bi bila izražena.

Bala sem se teme. Nisem je, tako kot mnogi, v iskanju sebe, v najstniških letih iskala. Nisem bila pripravljena. Vse dokler me ni sama našla. In sedaj, ko se druživa, začenjam razumeti, zakaj nam tema vliva toliko strahu. Ne, tema ni slaba, je pa globoka in prostrana in skrivnostna; padaš, padaš in nimaš pojma, kje boš pristal. Dobesedno. Ampak pristaneš vedno! … ali smo morda mislile, da bi nas Življenje kar tako spustilo?

Tema nima nobene zveze s svetom, nobene zveze z ljudmi v našem življenju. Nobene razen te, da nas napaja, preden se odpremo svetu in ljudem. Ja, tema je tista, ki nas napoji. Tema nam napolni kupico takoj, ko smo jo pripravljene sprejeti. Temi ni tako pomembno, da jo razumemo; z razumevanjem se sama ne igra, kajti razumevanje ni tako daleč od kategoriziranja in res ji ni do tega, da bi jo spet označile kot slabo, da bi se je spet bale. Tema nas prosi samo, da jo sprejmemo, da jo vzamemo za svojo: da sprejmemo svojo žalost preden jo izrazimo, da sprejmemo svojo željo po poslušanju jezne, agresivne glasbe, da sprejmemo svojo potrebo po črnih oblačilih in spokojnosti. Tema nas prosi, da jo prenehamo ignorirati. Tukaj je, sestavni del kroga življenja.

Tema nas prosi, da ji prisluhnemo. In čeprav bo njen odgovor  resda največkrat tišina, je večina našega deleža storjena s tem, ko postanemo voljne prisluhniti tistemu, kar nas nekje tišči. Ko se odpremo sprejemanju, lahko začutimo njen materinski objem, ki drži prostor celotnemu našemu bitju. Vsemu, kar smo. Točno takšnim, kakršne smo.

Polagam vam na srce:

Tema je še kako zaželena.

Tema je mehka blazina, ki nas ujame.

Tema je hranljiva votlina, ki nas objame.

Tema je zgovorna tišina, ki daje odgovore nam, ki vemo, da smo tukaj z namenom.

Tema je plodna zemlja, v kateri kalček vzklije, daleč od oči.

Tema je podpora, ki se ji moramo naučiti zaupati.