O ženskem magnetizmu

»O čem že pišeš knjigo,« me vpraša po čudovitem kosilu, o katerem izvem, da ga je za svojo skupino gostov, ki sem jim njeno predavanje tolmačila v angleščino, kuhala celo noč.

»Naslov je Prebujanje v žensko esenco,« ji odgovorim ob ognjemetih navdušenja, ki venomer pokajo v meni, ko se pogovarjam o svojem delu, svoji strasti.

»Aja, saj res … te esence se spomnim, ja,« pohiti in malce nagne glavo, »ampak o čem točno boš pisala v knjigi?«

Povem, da je v knjigi vključena moja zgodba o tem, kako sem pred točno sedmimi leti po diplomi, po končanem razmerju z dolgoletnim fantom in po tem, ko sem se na vrat na nos zaljubila v prvega filozofa in kitarista, ki mi je prečkal pot, začela ugotavljati, da sploh ne vem, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. Povem, da je bila moja ženskost zame prej sramotna skrivnost kot izvor moči, ki je danes.

Kima.

»Ampak … te ženske se pa imajo fajn, kaj?« pomigne proti mestu, od koder se je pred dobre pol ure odpeljal kombi z osmerico žensk, ki si ogledujejo Slovenijo, medtem ko njihovi možje sestankujejo o zelo pomembnih stvareh, kajpada.

»Ja,« goreče pritrdim, vesela, da imam priložnost žensko esenco prikazati v praksi, »ja, to je ta ženska esenca, o kateri sem ti govorila. To je ta sposobnost sprejemanja vsega dobrega, kar nam vedno prihaja naproti.« Moja naklonjenost dramatizaciji besed me vedno premaga, in tudi tokrat se v zadnjem stavku udobno zleknem vase, razširim roke v objem in miže nagnem glavo k nebu, kot bi bila svoj radostno nasmejani obraz pomolila soncu v poljub.

»Tako bi pa tudi jaz živela,« poreče, se nasmeje in ponovi za mano gesto sprejemanja. Samo za trenutek. Takoj zatem namreč pogleda k Vesolju, roke zasuka tako, kot bi jih nekdo, ki nepotrpežljivo čaka na kaj, in neučakano iztisne: »No?! Daj, no!«

»Aha, ne tako,« jo prekinem. Popolnoma mi je jasno. Ljudje se najprej zahakljamo v tem, ko mislimo, da moramo na tisto nekaj, kar si želimo, čakati. Čakati in prestopati z ene noge na drugo? Ah, kje pa. Tega od nas nihče ne pričakuje. Ko vemo, česa si želimo, in o tem tudi Vesolju sporočimo, potem je naše delo samo, da uživamo v vsem, kar izkušamo; v današnjem vonju zraka, v jakosti današnjega sonca, v počutju našega telesa danes. V tem trenutku, ki je naše najboljše izhodišče za sprejemanje vsega, kar si želimo.

»Ne tako. Ne smeš reči Daj no! ker s tem daješ Vesolju občutek, kot da se ti kam mudi, kot da Vesolje malce priganjaš, kot da ne uživaš, kjer si,« se besede zame nalagajo iz vedenja, ki ga zadnjih nekaj mesecev, od začetka pisanja moje knjige, usvajam s svetlobno hitrostjo.

»Ja kako pa?« me začudeno pogleda, še vedno nasmejana.

»Ti si odgovorna samo za to, da uživaš točno tukaj, kjer si. Ne ukvarjaj se s tem, česar tu še ni. Ti samo uživaj, se smej, se zlekni v svoje udobje … da bo vse tisto, česar si želiš, prišlo sem samo zato, ker bo tudi ono hotelo izkusiti vso to tvoje razkošje.«

In tako, drage moje, deluje ženski magnetizem.