Ko prihajajo misli k meni v rimah, vem, da sem na dobri poti. In zadnje čase se to dogaja vse pogosteje. Ja, zadnje čase veliko pesnim. Navadno je tako, da se pesmi nalagajo brez mojega zavedanja, toda nazadnje, v izkušnji, ki jo povzemam v spodnji pesmi, sem se v popolnosti zavedala, da pišem pesem medtem, ko sem z njim. Bila sva na mojem balkončku in se pogovarjala o psihoterapiji ter hipnozi, ki ga zelo zanimata. In ker nisem hotela zamuditi niti trenutka z njim in ker sem bila odločno preveč lena, da bi šla po svoj zvežčič, sem se odločila uporabiti hipnozo in si misli, ki me obiskujejo, zavestno vtisniti v spomin; jih uporabiti kot sidra, takorekoč. Vsako misel, ki me je obiskala, sem samo nekajkrat zavestno ponovila in si jo vtisnila v spomin s pomočjo čutnih dražljajev, ki so pisali izkušnjo večera. Potem sem se naprej predala izkušnji, v popolnem zaupanju, da me besede ne zapuščajo. Ko sem vendarle prišla do zvežčiča, sem pesem resnično uspela izpisati, po trenutkih, ki sem jih podoživela. Neskončno hvaležna sem za to izkušnjo!

Ta ep sem uglasbila v ritmu kizomba in upam, da ga lahko čimprej podelim tudi z vašimi ušesi … ampak do tedaj ga delim z vami v takšni, črno-beli natipkani verziji.

Da lahko napišem tole pesem

se znajdem tu,

kjer se potapljam vate.

To, kar s prsti delaš,

ko mi božaš dlan

me hipnotizira.

Dotik je v bistvu to,

kar sem potrebovala,

da sem ob nekom.

Da čutim bližino tvoje kože,

da mi zadišiš.

 

Plešeš z mojimi dlanmi.

Vedno bliže siliva.

 

Pomagaš mi osvoboditi se jope,

moja gola ramena ljubiš.

Tista nevidna sila je tu

in naju vleče skupaj.

Ko sklonim se, da bi te poljubila,

ker danes se še nisva poljubila,

vzvaloviva,

vzvaloviva,

vzvaloviva.

 

Tako tvoja sem.

Tako si te želim sprejet.

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

 

Slečeva se v enem valu

in srečava se brez plasti,

potapljam se v mehkobo tvoje kože,

ko prodiraš vame, mmm.

Še včeraj je bila dilema:

»Naj vzamem, kar lahko mi daš?«

Ta trenutek ljubezni ni “vse”, kar želim,

no, očitno bom pač “vse”

iskala drugje.

 

A s kom se sploh jaz vse ljubim zdaj,

ko se nežno porivava v raj?

 

To, da dovolim,

da me zanos preplavi (tudi na balkonu),

užitek, ki me vabi na ples

dveh teles in duš.

To je najbližja izkušnja Boga

v tem telesu,

to je resnična izkušnja Boga –

in to je moja molitev.

 

A s kom pravzaprav jaz molim zdaj,

ko se čutno porivam s tabo v raj?

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«