Jaz sem nevihta

Odkar prisluškujem svojemu menstrualnemu ciklusu, se vedno pripravim na lutealno fazo, na čas med ovulacijo in menstruacijo. Pripravim se tako, da bolj intenzivno skrbim zase in da bolj doživeto ljubim samo sebe.

Lutealna faza je jesen našega cikla – bogata, pisana, dišeča. S tem je tudi čas, ko se naužijemo vsega obilja, ki nas obdaja. In včasih, ko se zdi, da obilja ni, je jesen čas, da se z vso ljubeznijo do sebe nežno opomnimo na vsa čustva, vse občutke, vse vtise, vse izkušnje, vse užitke, vse ljudi, s katerimi nam je dano odvijati darila. Ko ozavestimo hvaležnost za svoje polno, pisano življenje, lahko v lutealni fazi izkusimo vznemirjenje, toplino in hvaležnost božičnega jutra namesto zloglasnega in osovraženega takoimenovanega predmenstrualnega sindroma.

Zloglasnega in osovraženega, kaj?

No, ja. V življenju sem izkusila zelo veliko zelo intenzivnih lutealnih faz, te pa so bile vedno bolj intenzivne, ko sem bila v partnerskem odnosu. Tedaj sem se dobesedno cel mesec poprej tresla, kako me bo spet razmetavalo naokrog; in vedno me tudi je. Nenapovedano, nekontrolirano sem samo v nekaj minutah zamenjala več čustev in več izraznih oblik, pri čemer sem se, nemočna, nebogljena, vztrajno metala v vrtinec, ki ga hranil moj strah. Strah? O, ja. Strah pred tem, da pogledam svojim čustvom naravnost v oči, je pustošil okrog mene kot pobesneli divji žrebec, medtem ko sem jaz vdano štela minute, dokler se bo njegov stampedo izkazal za usodnega.

Jeseni bo dve leti, odkar me je draga sestra Anja držala za roko, ko sem prvič v življenju pogledala strahu v oči – in prvič v življenju zares čutila vsebino svojega srca. Prvič nisem pred čustvi spakirala in zbežala na varno, ampak vstala in obstala, trdno, ko so tisočerih glav divjala skozi mene.

Svaruna sem peljala k staršem in si na Anjin predlog vzela cel dan za spuščanje odnosa, za katerega sem vedela, da ni podporen, nisem pa vedela, kako naj imam samo sebe rajši od ideje o ljubezni v svoji glavi. Odgovor je bil v čutenju. Čutenju, kateremu sem se vztrajno upirala in katerega sem vztrajno zapirala, odkar mi je bilo že kot Tamarici dano jasno vedeti, da so moja intenzivna čustva preveč in odveč.

Spomnim se, kako sem se ob prvem grmenju stresla in vzela telefon v roke, da zakličem na pomoč. Po dolgem, dolgem pogovoru, ki sva ga imeli zjutraj, mi je Anja na vsako moje grabežljivo iskanje utehe zunaj sebe, rekla samo: »Draga, tukaj sem zate. Ampak skozi to moraš sama.« Za nekoga, ki je svoja čustva dotlej samo prekrival, povezoval z obliži pogovorov, se mi je to zdelo nepojmljivo. Sama? Čisto sama?! Saj vendar ne zmorem, saj je vendar preveč.

Spomnim se krčevitega zvijanja na tleh svoje dnevne sobe. Spomnim se brezčasnih ur grmenja in strašanskega naliva, ki mu je sledil. Neutolažljivega joka, ki je pomagal čustvom ven, meni pa noter; neutolažljivega joka, za katerega se je zdelo, da mu ni ne konca, ne kraja. Vstala sem in šla ven. Brezciljno sem hodila ure in ure, se opotekala in padala pod točo, ki je lila iz mojih globin. Padala sem in ponovno vstajala, znova in znova, v nevihti, ki ji nisem bila kos. Dokler ji nisem bila kos. Dokler se nisem v svoji furiji dobesedno, fizično zaletela v visok grm, ki me je ustavil. Samo stala sem tam in božala listke, kot bi jih prvič videla, kot bi se jih prvič dotikala – in na nek način sem jih prav zares prvič videla in se jih dotikala. Prevzeta v občudovanju. V miru. Obstala sem, presenečena, da nevihte ni več. Niti grmenja ni bilo več.  Obstala sem in spoznala, da nevihta v resnici ni ločena od mene. Kajti nevihta sem jaz sama.

Ko mi je draga Anja prva v življenju dala potrditev, da z mojimi čustvi ni absolutno nič narobe, mi je dala hkrati dovoljenje, da jih ne samo lahko, marveč da je celo zaželeno, da jih v vsej polnosti izražam. In jih res. Odtlej lutealne faze ne dojemam več kot grožnje, marveč kot priložnost, da stopim v svojo moč. Da osedlam divjega žrebca strahu, ki vihra okrog mene, in ga zajaham. Ker zmorem. Ker je predmenstrualni sindrom v resnici samo beg od tega izobilja znotraj in zunaj mene; beg pred žrebcem, namesto ježa na žrebcu.

Hm.

Lutealna faza je tista, ko pripremo vrata svetu, da lahko odpremo pot navznoter in navzdol. V moje zavedanje običajno naplavi vse vtise, ki jim še nisem uspela pogledati v oči, vtise, ki sem jih spretno, včasih nevede, pometla pod preprogo. Do sedaj … zato ker imam šele sedaj v svojem življenju zavedanje, predvsem pa orodje za delo z njimi.

il_570xN.1583372187_sewc

Draga sestra Anja, ki jo omenjam v zgornjem zapisu, je avtorica te slike IN ustvarjalka čudovitih lanenih oblačil, med katerimi je tudi ta bela obleka, ki jo nosim. Vse njene ročno izdelane, ročno pobarvane mojstrovine lahko najdete v njeni trgovini, tukaj:

https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Advertisements

Ribollita

(for Enligsh version swipe down)

RIBOLLITA

Toskanska enolončnica iz daljnega spomina

DSC_2062

V Toskano sem se kakih deset let tega odpravila z dvema prijateljicama. Mateja, ki je študirala arhitekturo, je morala za določen predmet nabrati kar nekaj skic zanimivih stavb, in v iskanju le-teh sva se ji z Niko pridružili na poti v Firence. Zares smo se imele lepo, uživale smo italijanski gellato, pile Chianti in raziskovale starodavno mesto. Kaj je bilo moje največje odkritje? Ribollita, nedvomno. Nekega dne smo se usedle v oštarijo, kjer za vegetarijance niso imeli popolnoma ničesar na meniju, razen te goste enolončnice s kruhom, fižolom, paradižnikom in sirom. Prva žlica me je dobesedno popeljala v nebesa. V nebesa, o katerih sem sanjala zadnjih deset let in vse dokler se nisem odločila, da naredim svojo verzijo ribolitte. Nekaj dni tega sem namreč gledala Corellijevo mandolino, in ob gledanju tistih prepevajočih, zabavnih, sproščenih italijanskih vojakih sem vedela, da je prišel čas za malo Italije na krožniku. Ker, saj veste, če ne gre Tamara v Toskano, pride Toskana na Kozino.

5 žlic oljčnega olja

7 lovorovih listov

velik ščep timijana

1 velika čebula

4 stroki česna

¼ srednje velike gomoljne zelene (ali ½ stebelne)

3 večji korenčki

3 krompirji

1 srednje velika bučka

5 listov ohrovta (ali špinača ali blitva)

3 šalice belega fižola (tradicionalno uporabljajo sorto Canellini)

1 namočen datelj

1 konzerva (400g) paradižnikove mezge ali pelatov

sol in poper po okusu

1 rezina suhega kruha ali prepečenca

Ko postrežemo:

pinjole

sir/ kvasni kosmiči

kruh, na kocke narezan in popečen

limona

Fižol namočimo večer poprej in skuhamo do mehkega preden se lotimo ribollite. Lahko seveda uporabite samo beli fižol, kot to storijo v Toskani, jaz pa sem poleg njega zavoljo barvitosti uporabila še adzuki fižol in čičeriko.

Na srednjem ognju segrejemo oljčno olje in na njem popražimo začimbe. Dodamo narezano čebulo in čez kako minuto ali dve še česen. Zeleno, korenček, krompir in bučko narežemo na drobne kocke in dodamo v kozico. Nato na drobne trakce narežemo ohrovt, datelj pa na drobno nasekljamo, ter oba dodamo zelenjavi. Dušimo med konstantnim mešanjem. Če namesto ohrovta uporabimo špinačo ali blitvo, ju dodamo čisto na koncu preden postrežemo. Ko je zelenjava dodobra podušena, zalijemo z jušno osnovo ali vodo ter kuhamo do mehkega. Šele nato juhi dodamo paradižnikovo mezgo ali pelate (poleti lahko uporabimo tudi svež paradižnik, ki ga pa dodamo šele potem, ko je krompir kuhan) in približno tretjino mase zmešamo z ročnim mešalnikom. Enolončnici dodamo odcejen fižol po izbiri in v drobtine mleti suh kruh, ter pustimo, da se kruh napije. Po potrebi dodamo še jušne osnove ali vode, sicer pa je ribollita izvorno precej gosta.

Popražimo pinjole, naribamo sir, če ga bomo uporabili (jaz sem uporabila veganskega) in nakockamo ter popečemo kruh. Vse troje potresemo po ribolliti, ki smo jo naložili v skledice. Nato stisnemo še malce limoninega soka, polijemo z nekaj oljčnega olja, ter uživamo v tej slastni iznajdbi srednjeveških kmetov, ko so svojim mineštram od prejšnjega dne za malo drugačno jed dodajali kruh.

***

Pazljivo, ker se zavedam, da Svarun ne mara packastih, kašastih, predvsem pa »zblojenih« jedi, ga vprašam, ko predano pospravlja s svojega krožnika: »Svarun, a ti je všeč ta juha?«

»Ja, ful mi je dobra,« pove in me niti ne pogleda, tako je zaposlen z zajemanjem nove kruhove kocke.

Tudi vam bo, boste videli. Ker je zelo žlahtna – in hkrati tako preprosta.

DSC_2044.JPG

DSC_2054.JPG

RIBOLLITA

Tuscan stew from a distant memory

About ten years ago me and my two best friends went to Tuscany. Mateja, who was a student of architecture, needed to come up with quite some schetches of interesting building, while Nika and I always needed a break from the hardships of a student life, so the three of us packed our bags and took the train to Florence. We had a really nice time. We ate gellato, drank Chianti and found ourselves lost all the time in the tiny streets of the old town. My biggest find, though? Ribollita, without a doubt. I was literally forced to order this bread, beans, potato and cheese stew one day at a restaurant that didn’t serve any other vegetarian dish. The first spoonfool then paved my way to heaven, a heaven I would be dreaming about for the next decade, but never really taking the fuss to recreate it. But then a few days ago, as I watched the opera-singing italian soldiers in Capitain Corelli’s mandolin, I felt the urge to have some Italy on my plate – and in my belly.  

5 Tbsp olive oil

7 bay leaves

1 tsp thyme

1 big onion

4 cloves of garlic

¼ big celery root (or ½ stalk)

3 big carrots

3 potatoes

1 zucchini

5 leaves kale (or spinach or chard)

3 cups white beans (Canellini beans are used traditionally)

1 soaked date

1 can (400g) tomato sauce

salt and pepper to taste

1 slice of dry bread, crumbled

To serve:

pine nuts

cheese or nutritional yeast

Bread, cubed and toasted

lemon

Soak beans overnight, rinse in the morning and cook until done. You can only use white beans, as they do in Tuscany, or you could replace part of the beans with pulse of your choice. The sky is the limit. I, for example, replaced one cup of white beans with half cup chickpeas and half cup adzuki beans.

Heat olive oil on low temperature and fry the spices. Add chopped oninos, and in a minute’s time, chopped garlic. Cube celery, carrots, potatoes and zucchini and add to pot. Add salt and pepper. Cut the kale leaves into thin slices and chop the date, and add them to pot. If you use spinach or chard instead of kale, don’t add now, but rather just before serving. Simmer over medium heat while stirring. When the vegetables are soft, add broth or water and cook until done. Add tomatoes (in the summer you can use fresh tomatoes insted, but don’t forget to add them when the potatoes are done) and blend about a third of the soup. Add beans and crumbled bread and let it soak. If you need to, add more broth or water, but ribollita is supposed to be quite thick.

Roast pine nuts, grate the cheese, if you’re using (I used vegan cheese), cube and toast bread. Place the soup in pots, sprinkle all of the toppings upon, and add a squeeze of lemon juice and a dash of olive oil. Oh, and enjoy in this delicious invention of the peasants from the middle ages, who decided to put some bread into their day-old minestrone soup, you know, for a twist.

***

Carefully, because I am aware of the fact the he detests sloppy and all mix-everything-together dishes, I ask: »Svarun, do you like this soup?«

»Yes, I love it,« he says without looking at me, so consumed is he into positioning the next bread cube onto his spoon.

You will like it too, you’ll see. Because its easiness goes along well with its richness.

DSC_2042

DSC_2072.JPG

DSC_2076.JPG

(Svarun took this last photo + I like the shades)

Samo trenutek, prosim

Neki mladenič mi napiše zelo srčno, iskreno, nerodno sporočilo na enem izmed socialnih omrežij, kjer sem aktivna. V sporočilu mi pove, da je močno začutil – četudi tega ni še nikoli storil preko interneta – da mi mora povedati, da sem najlepša ženska, kar jih je kdajkoli v življenju videl.

Preberem sporočilo. In sporočilu sledi trenutek. Trenutek, v katerem sem se morala odločiti, ali bom sprejela kompliment, ali pa bom poslušala razum, ki mi govori, da niti slučajno nisem najlepša ženska na svetu, ker – kaj pa moj nos, ki ni kot iz revij, kaj pa moj trebuh, ki ni bil nikoli raven in mišičast, in kaj pa moje nadlahti, ki skladiščijo maščobo tudi sedaj, ko ne dojim več (v zadnjih mesecih nosečnosti mi je draga prijateljica in doula Nina ljubkovalno prigovarjala, da materino telo, kjer pač lahko, zadržuje maščobno tkivo kot podporo dojenju)? Imela sem trenutek, da se odločim, ali bom zatrla in odrinila pohvale, s katerimi se moj racionalni in patogeni um ne strinja, ali pa se bom potopila v žensko esenco, se prepustila moji ženski duši, moji atthi, ter besede, iz katerih sta se cedila med in mleko, sprejela? Zares sprejela. Se nasmehnila in dovolila, da me pobožajo in podprejo.

Ja, naša ženska duša obožuje pohvale. Dobesedno. Kopa se v njih. In naša ženska duša, če ji pustimo živeti, je tudi razlog, da vse te pohvale sploh pridejo – in prihajajo. (Prav zares, šele ko sem se začela počutiti dobro v svoji koži – in torej v stiku s svojo ženskostjo – so začele prihajati pohvale iz vseh strani.) Pri tem nikakor ne trdim, da so zunanje pohvale tiste, ki jo hranijo. Ne. Zunanje pohvale so vedno zgolj odsev tistega, kar same čutimo glede sebe, ko si zares dovolimo čutiti se. Kar našo dušo hrani je skrb zase, o kateri sem že govorila tu na blogu, so trenutki in rituali, ki si jih pričaramo v tem polnem, nabitem življenju, predvsem pa jo hrani sprejemanje sebe, v vsem in z vsem, kar smo.

Sprejemanje sebe je tisto, ki nas pomiri z vsemi našimi, vedno spreminjajočimi se zunanjimi in notranjimi atributi. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh jemljemo in dajemo trenutke zase. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko oblečemo kratek top tudi, če naš trebuh ni točno takšen kot tisti iz reklam za fitnes. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker je naš. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko preskočimo depilacijo podpazduh – modni trend zadnjih nekaj desetletij, ki veleva, da morajo izgledati ženske podpazduhe infantilno – in še vedno nosimo majice brez rokavov. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker smo odrasle ženske kot take že zdavnaj mimo pubertete, kar pomeni, da nam dlake posledično rastejo, in rastejo z razlogom.

Pretekli vikend smo šli na poroko v ljubo, drago Međimurje. Vedela sem, da si želim obleči vijolično svetlikajočo se oblekico brez rokavov, ki se zaveže okrog vratu; na poroki sem se namreč namenila izplesati svojo dušo in omenjena obleka tako mehko valuje z mano, ko se vrtim, kot nobena druga. Česar nisem vedela, je – ali naj si odstranim dlake pod pazduho, ali pa ne. Vedela sem, da bom z neobritimi podpazduhami na poroki črna ovca. In po določenem pogovoru z mamo nedolgo tega, v katerem mi je – na ne najbolj ljubeč, to se pravi na zelo škorpijonovski način – dala vedeti, da dlake pod pazduho dajejo občutek neurejenosti, sem vedela tudi, da bom deležna opazk. Ali se mi bo po kakšnem kozarcu vina sploh ljubilo zagovarjati svoja stališča in po zagovorih sproščeno plesati svoj ciganski ples? Ali pa bom zamahnila z roko, se preudarno umaknila in poleg Svaruna na nekaj stolih prespala dobršen del večera vse do petih zjutraj?

»Ah, ne,« sem si rekla, in se tik pred zdajci »uredila«. In v tistem trenutku stala za tem. Ni, da sem si dlake želela odstraniti. Želela sem samo vedeti, kako se bom ob tem počutila glede sebe.

Moja mama me je od veselja, da sem bila končno del množice – ker je pač »normalnost« nekaj, česar si je od svojih hčera od vedno želela – že na sprejemu objela.

Moja sestra je mojo urejenost komentirala z: »Pritisk družbe, kaj?«

In jaz?

Meni še vedno ni jasno, zakaj se moram sploh spraševati, ali bom tudi na poroko peljala svoj »pliš«, kot mu afektivno reče draga, zabavna prijateljica Amanda. Saj sploh ne gre za to, da ga kamorkoli peljem – del mene je, tako kot vse ostalo. Tako kot moj nos in moj trebušček in moje nadlahti, tako kot moja jeza in moja sproščenost in moj strah in moje veselje. Prav imaš, Jana, res je pritisk družbe. Družbe, ki promovira enakost in zatira vsakršno odstopanje. Družbe, ki nam pere možgane zdaj v to smer, zdaj v ono, ampak vedno, vedno, vedno stran od sebe. Družbe, v kateri je že moj štiriinpolletnik zasmehovan s strani sovrstnikov, ker ima daljše lase od ostalih fantov. Družbe, v kateri smo ženske, ki se ne odločimo podlegati družbenim normam, vsaj na nekem nivoju izobčene. Kako boleče!

In sedaj?

Sedaj imamo trenutek, da se odločimo. Ali se bomo borile proti temu, kar je, upirale pritiskom družbe, scale proti vetru – ali pa se bomo znotraj tega izziva notranje okrepile? Samo trenutek, prosim.

Jaz se odločam za slednje, saj boj našim ženskim dušam ni še nikoli koristil. Sprejemanja sebe nas uči naša ženska duša, naša attha, ki vztrajno, neomajno, ne kriči, marveč šepeta iz naših globin. Da smo lepe in vredne. Odločam se za sprejemanje, za sprejemanje sebe. Kajti sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh lahko dovolim biti takšna in drugačna, a vedno zvesta sama sebi. In odločim se, da bom tudi svojega sina krepila v sprejemanju sebe takšnega, kakršen si želi biti. In če bo želel biti kratkih las, bom to z največjim veseljem pozdravljala – ampak šele, ko bo izviralo iz njega in ne iz pritiska družbe.

Sprejemanje sebe nam prinaša zavedanje, zavedanje pa je, z mojega osebnega vidika, ključna sestavina življenja boginje v nas. Je tisto, kar se blešči v nas bolj kot diamanti, ki si jih navesimo v ušesne mečice, okrog vratu, zapestij ali gležnjev. Zavedanje … svoje lepote, svoje ženskosti, svoje božanskosti je tisto, kar privablja pohvale, ki smo jim lahko kos; ki jih lahko sprejmemo.

Kaj pa mladenič iz začetka zapisa, ki mi je poslal prikupno sporočilo?

Sporočilo mi je laskalo, zvenelo je iskreno in še vedno mislim, da je tudi v resnici zares bilo. Zato, samo trenutek, prosim.

Odločila sem se sprejeti njegovo pohvalo. In dejstvo, da imajo vsake oči svojega malarja. Prepojena s svojo žensko dušo, svojo attho, sem storila, kar stori vsaka boginja, ko prejme pohvalo: zleknila sem se vase, se nasmehnila, in iskreno zahvalila za njegove božajoče besede.

DSC_6219

Kdo se boji črnega moža?

Zadnje čase razmišljam o temi. Razmišljam o njej, ker jo izkušam in raziskujem. Ne, to ne pomeni, da se počutim slabo. Da sem pesimistična ali depresivna. Ravno obratno, počutim se pomirjeno, zadovoljno, navdahnjeno.

Kako neki se lahko počutim dobro ob nečem, kar je vsesplošno sprejeto kot slabo? Najbrž zato, ker je vsakršno razglabljanje o dobrem in slabem obsojeno na vrtenje v krogu. Da je tema slaba, se je nekoč odločila skupina ljudi moškega spola, ki se je je bala. V resnici so tako določili strah pred neznanim in potreba po nadzoru, po hierarhiji, po kategorizaciji znotraj njih. To tendenco zlahka razumemo, če vemo, da moški princip ponazarja palica, palica z dvema koncema. In to tendenco zlahka razumemo, če vemo, da je moški princip sila nagnjen k umskemu analiziranju, kar lahko posledično nekoga privede do tega, da mora vsak konec palice poimenovati, mu lastnosti pripisati in to našo resničnost za svet dualnosti oklicati.

Ženski princip ponazarja krog, krog brez začetka in brez konca. Krog, v katerem ni nobene potrebe po ločevanju tega, kar krog sestavlja; če se povezuje skupaj v celoto, ki diha, živi, se blešči, potem je to vse k čemer ženska duša stremi. Znotraj kroga dobrega in slabega ni. Niti ni teme in ne svetlobe. Vse samo je – in v vsem tema že ni ločena od svetlobe. Saj že vemo, da obstaja samo eno; eno, ki se pa izraža na več različnih načinov. Dobro in slabo, ženska in moški, tema in svetloba. To so le nasprotni – a ne nasprotujoči si! – poli iste palice, dragi moški. In to so le integralni delci istega kroga, drage ženske.

Ampak zadnjih nekaj dni se vendarle poglabljam v temo. Temo, ki je vse tisto, kar so bili označili za slabo, za nepodporno, za nezaželeno – mi pa smo to ponotranjili. Do sedaj. Sedaj je čas, da se vprašamo: »Nepodporno za kateri sistem? Nezaželeno za katero hierarhijo?«

Sama sem se, tako kot večina ljudi, teme bala vse svoje življenje.

Bala sem se temnih čustev, kot so strah, jeza, sram, razočaranje, žalost, frustracija, krivda. Bala sem se jih, ker mi je bilo povedano, da so »preveč intenzivna«, da sem »preveč občutljiva«, da so nebodigatreba, da so ovira. Bala sem se jih, ker nisem imela orodij za upravljanje z njimi.

Bala sem se temnih oblačil. Mnogokrat sem sklenila, da se bom oblačila samo še v belo. In ni, da je z belo karkoli narobe; narobe je to, da skušamo – najpogosteje neuspešno – z belo prekriti temo, ki je ne poznamo in ne razumemo.

Bala sem se glasbe, ki sem jo povezovala s temnimi oblačili in temnimi čustvi. Glasbe, ob kateri sem se počutila zakrčeno, pri čemer danes vem, da je bil ta krč v resnici le loputa; loputa, ki je mojim lastnim temnim čustvom preprečevala, da bi bila izražena.

Bala sem se teme. Nisem je, tako kot mnogi, v iskanju sebe, v najstniških letih iskala. Nisem bila pripravljena. Vse dokler me ni sama našla. In sedaj, ko se druživa, začenjam razumeti, zakaj nam tema vliva toliko strahu. Ne, tema ni slaba, je pa globoka in prostrana in skrivnostna; padaš, padaš in nimaš pojma, kje boš pristal. Dobesedno. Ampak pristaneš vedno! … ali smo morda mislile, da bi nas Življenje kar tako spustilo?

Tema nima nobene zveze s svetom, nobene zveze z ljudmi v našem življenju. Nobene razen te, da nas napaja, preden se odpremo svetu in ljudem. Ja, tema je tista, ki nas napoji. Tema nam napolni kupico takoj, ko smo jo pripravljene sprejeti. Temi ni tako pomembno, da jo razumemo; z razumevanjem se sama ne igra, kajti razumevanje ni tako daleč od kategoriziranja in res ji ni do tega, da bi jo spet označile kot slabo, da bi se je spet bale. Tema nas prosi samo, da jo sprejmemo, da jo vzamemo za svojo: da sprejmemo svojo žalost preden jo izrazimo, da sprejmemo svojo željo po poslušanju jezne, agresivne glasbe, da sprejmemo svojo potrebo po črnih oblačilih in spokojnosti. Tema nas prosi, da jo prenehamo ignorirati. Tukaj je, sestavni del kroga življenja.

Tema nas prosi, da ji prisluhnemo. In čeprav bo njen odgovor  resda največkrat tišina, je večina našega deleža storjena s tem, ko postanemo voljne prisluhniti tistemu, kar nas nekje tišči. Ko se odpremo sprejemanju, lahko začutimo njen materinski objem, ki drži prostor celotnemu našemu bitju. Vsemu, kar smo. Točno takšnim, kakršne smo.

Polagam vam na srce:

Tema je še kako zaželena.

Tema je mehka blazina, ki nas ujame.

Tema je hranljiva votlina, ki nas objame.

Tema je zgovorna tišina, ki daje odgovore nam, ki vemo, da smo tukaj z namenom.

Tema je plodna zemlja, v kateri kalček vzklije, daleč od oči.

Tema je podpora, ki se ji moramo naučiti zaupati.

90971631aaadac60e0f50f1b8511de39

O ženskem magnetizmu

»O čem že pišeš knjigo,« me vpraša po čudovitem kosilu, o katerem izvem, da ga je za svojo skupino gostov, ki sem jim njeno predavanje tolmačila v angleščino, kuhala celo noč.

»Naslov je Prebujanje v žensko esenco,« ji odgovorim ob ognjemetih navdušenja, ki venomer pokajo v meni, ko se pogovarjam o svojem delu, svoji strasti.

»Aja, saj res … te esence se spomnim, ja,« pohiti in malce nagne glavo, »ampak o čem točno boš pisala v knjigi?«

Povem, da je v knjigi vključena moja zgodba o tem, kako sem pred točno sedmimi leti po diplomi, po končanem razmerju z dolgoletnim fantom in po tem, ko sem se na vrat na nos zaljubila v prvega filozofa in kitarista, ki mi je prečkal pot, začela ugotavljati, da sploh ne vem, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. Povem, da je bila moja ženskost zame prej sramotna skrivnost kot izvor moči, ki je danes.

Kima.

»Ampak … te ženske se pa imajo fajn, kaj?« pomigne proti mestu, od koder se je pred dobre pol ure odpeljal kombi z osmerico žensk, ki si ogledujejo Slovenijo, medtem ko njihovi možje sestankujejo o zelo pomembnih stvareh, kajpada.

»Ja,« goreče pritrdim, vesela, da imam priložnost žensko esenco prikazati v praksi, »ja, to je ta ženska esenca, o kateri sem ti govorila. To je ta sposobnost sprejemanja vsega dobrega, kar nam vedno prihaja naproti.« Moja naklonjenost dramatizaciji besed me vedno premaga, in tudi tokrat se v zadnjem stavku udobno zleknem vase, razširim roke v objem in miže nagnem glavo k nebu, kot bi bila svoj radostno nasmejani obraz pomolila soncu v poljub.

»Tako bi pa tudi jaz živela,« poreče, se nasmeje in ponovi za mano gesto sprejemanja. Samo za trenutek. Takoj zatem namreč pogleda k Vesolju, roke zasuka tako, kot bi jih nekdo, ki nepotrpežljivo čaka na kaj, in neučakano iztisne: »No?! Daj, no!«

»Aha, ne tako,« jo prekinem. Popolnoma mi je jasno. Ljudje se najprej zahakljamo v tem, ko mislimo, da moramo na tisto nekaj, kar si želimo, čakati. Čakati in prestopati z ene noge na drugo? Ah, kje pa. Tega od nas nihče ne pričakuje. Ko vemo, česa si želimo, in o tem tudi Vesolju sporočimo, potem je naše delo samo, da uživamo v vsem, kar izkušamo; v današnjem vonju zraka, v jakosti današnjega sonca, v počutju našega telesa danes. V tem trenutku, ki je naše najboljše izhodišče za sprejemanje vsega, kar si želimo.

»Ne tako. Ne smeš reči Daj no! ker s tem daješ Vesolju občutek, kot da se ti kam mudi, kot da Vesolje malce priganjaš, kot da ne uživaš, kjer si,« se besede zame nalagajo iz vedenja, ki ga zadnjih nekaj mesecev, od začetka pisanja moje knjige, usvajam s svetlobno hitrostjo.

»Ja kako pa?« me začudeno pogleda, še vedno nasmejana.

»Ti si odgovorna samo za to, da uživaš točno tukaj, kjer si. Ne ukvarjaj se s tem, česar tu še ni. Ti samo uživaj, se smej, se zlekni v svoje udobje … da bo vse tisto, česar si želiš, prišlo sem samo zato, ker bo tudi ono hotelo izkusiti vso to tvoje razkošje.«

In tako, drage moje, deluje ženski magnetizem.

DSC_6533

Foto: Anja OriAn, kreatorka čudovitih, lahkotnih, udobnih oblačil iz 100% lanu na https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Moč ranljivosti

Nedolgo nazaj me je draga prijateljica, s katero skupaj rasteva že leta in leta, vprašala, kako to, da delim tako osebne stvari na svojem blogu. Ker se zavedam, da je vprašanje aktualno, sem se v iskanju pravih besed odločila pobarati svojo dušo, svojo attho. Ne, ne zato, ker moje celotno bitje ne bi vedelo, da je pisanje moja pot domov, ampak zato, ker čutim, da se je vredno redno vračati k vprašanjem, ki terjajo našo ranljivost v vsej njeni veličini.

Pa sem zamižala in vprašala: »Res, kako je možno, da tako iskreno in brezkompromisno vztrajno delim o barvah in odtenkih svoje notranje pokrajine?«

Delim, ker je moje za delit.

Delim, kar je moje za delit.

Delim, ker sem sprejela nalogo, ki mi je bila ponujena.

Lani poleti mi je bilo po prvem Sarinem seminarju, ki mi je dodobra odprl oči (ali pač ušesa – na njem smo se namreč urile v jasnoslišanju), podarjeno zavedanje: prvič, da smo vse ženske iz zahodnih družb prej ali slej na isti poti do same sebe in, drugič, kako nas lahko zgodbe sožensk na naši lastni poti podprejo.

Odkar pomnim me zanimajo zgodbe ljudi. Dejstvo, da sem večino svojega življenja preživela v notranjih pokrajinah in se za okolico menila ravno toliko, da mi ni spodnesla tal pod nogami, me je pustilo žejno in lačno – radovedno, kako drugi ljudje razmišljajo, delujejo, prioritizirajo, postavljajo meje, ljubijo, živijo, predvsem pa kako čutijo. Oči se mi zasvetijo, ko nekdo z menoj deli kakšno svojo drobtinico, posebej pa se naslajam, če sem deležna utrinka iz življenja starejših ljudi. Moja nona Nada, na primer, ima v sebi zakladnico zgodb, in kot prizemljena devica jih vestno pove na način, da meni, zasanjani ribici, široko odprejo okna in vrata in še kakšen skrivni vhod v podzemne temnice, tako različna sta najina načina razmišljanja. Moram priznati, da v romanih nisem nikoli prav uživala, toda zgodbe resničnih ljudi iz resničnega življenja? Mmm, teh bi pa še in še. Še več življenja, še več čutenja. Čim več čutenja, kajti čutenje je tisto, na podlagi katerega iz trenutka v trenutek spoznavamo, ali bolje, prepoznavamo sami sebe. Resnično blagoslovljeno se počutim, ko nekdo z menoj podeli svoje čutenje, saj se tako oba počutiva manj osamljena v svojem doživljanju. Spoznavanje notranjih pokrajin se v patriarhalni družbi na žalost pač ni kvalificiralo za šolski kurikulum, zato smo v pomanjkanju orodij raziskovanju vsi prepuščeni bolj ali manj samim sebi, kar utegne postati precej osamljeno. In zato si sama pri sebi venomer, ko nekdo z menoj podeli delček svojih čustev, rečem: »Uh, to je to. To je dobro. To je tisto, kar zares šteje v življenju. To je tisto, o čemer bi morali več govoriti.«

Zahvaljujoč svoji impulzivni naravi danes jaz s svetom delim svojo zgodbo, ki se piše vsak dan sproti. Svoje zgodbe nisem začela deliti, ker bi mislila, da je bolj izjemna od zgodb ostalih žensk. Nasprotno, pisati sem začela ravno zato, ker sem se pričela zavedati, da moje čutenje ni nič bolj ali manj od čutenj ostalih, ampak da je pravzaprav bolj ali manj podobno izkušnjam ostalih. In ker sem se jaz do izpred kakih dveh let počutila sila osamljeno v svojem čustvovanju, sem pomislila, da se nemara še katera izmed sožensk tako počuti v zvezi s svojim čustvovanjem: osamljeno, preobremenjeno, ranjeno, napačno, preveč občutljivo, opravilno nesposobno. In resnično nisem nobeni priželela, da bi še naprej verjela kulturi, ki nas prepričuje, da so čustva »nebodigatreba« in da je razum edini zanesljivi del naše človeškosti. Ko sem videla, da je čudoviti aranžma poskrbel za prostor in čas, sem se jaz odločila, da naposled spregovorim o tem, kar je moje za povedati.

Ko sem začenjala s širšim krogom ljudi deliti svoje zapise, tudi sama nisem vedela, da bom vse te tako zelo osebne stvari tako do potankosti pomolila svetu na dlan. Vem, saj vem. Poznam dilemo, ki vam morebiti dviguje obrvi ob nejevernem prebiranju mojih izlivov: »Ali si ne želiš intimnih stvari obdržati samo zase? Ali ni bolj sveto in posebno, če je nekaj samo tvoje?«

Hm. Meni molk o stvareh, ki mi osmišljajo življenje, ni bolj svet ali poseben kot deljenje, kajti jaz svetost merim s tem, ali lahko moje besede, ki stojijo za mojimi izkušnjami, katerikoli izmed vas pomagajo, da se v svojem lastnem čustvovanju počutite manj same. Saj veste, sharing is caring.

Ena stvar drži kot pribito: patriarhalni družbi, v kateri živimo zadnjih nekaj tisoč let, je že skorajda uspelo kolektivno ženskost prepričati v to, da je slaba, nerazumljiva, nerazumevajoča in komplicirana, ker je tako fluidna, kreativna in večslojna. V današnji družbi vlada miselnost, da moramo s trdo pestjo razuma nadzorovati svojo čustveno plat, ki je tu boljkone v napoto, saj načenja našo odločnost in spodbija našo disciplino, za katero smo tako garali. V resnici gre tukaj predvsem za kolektivni strah pred neznanim. Strah pred pobesnelim psom – ki je bil leta zanemarjan, leta neviden, neslišan in neljubljen – ki ga hitimo zapirati v železno kletko, preden se zakadi v nas in nas raztrže na pol. Ja, čustva imajo veliko moč. Ja, čustva nas lahko raztržejo na pol, ampak samo zato, da v razpoke lahko posije sonce, pravi moj ljubljenec Rumi. In čustva so neznanka samo zato, ker se zadnjih nekaj tisoč let ni nihče kaj prida ukvarjal z njimi, saj veste, vsi so bili namreč sila zaposleni z veliko bolj pomembnimi stvarmi, kot so monetarni sistem, kapitalizem, jedrsko orožje. Povsem razumljivo. Ampak. Čustvovanje je človeško. In je naše orodje za življenje, kajti čustva so smerokazi, ki nam povedo, kje smo v odnosu do tistega, česar si želi naša duša. In šele ko smo pripravljene zaplesati s svojimi čustvi, lahko postanemo ženske, ki vedo, kako spremeniti svet na bolje.

Vsaka izmed nas ima v sebi tisto, kar spreminja svet na bolje. Vsaka izmed nas ima v sebi ljubezen, ki premika gore, ljubezen, s katero nas polni življenje iz ženske esence. Ko izkusimo to ljubezen, ko postane vso naše bitje prvikrat povsem prepojeno z blaženostjo, z radostjo in norostjo, z ekstazo zlitja z božanskim, začutimo obenem tudi močno potrebo, klic, odgovornost po deljenju tega s svetom. Seveda. Ko je naša kupica napolnjena, se rodi sočutje, ki nas iz svoje lastne radosti usmeri v svet, ki nam na vsakem koraku žalostnih oči moli na pol prazno kupico.

Veste, svoje zelo intimne izkušnje lahko delim samo zato, ker nanje gledam kot na orodje. Potem ko sem ga jaz uporabila, si želim, da služijo tudi drugim. Bi mar ne vžigalnika, potem ko sem z njim prižgala svojo svečico, podala sočloveku, ki ga utegne potrebovati?

In veste, svoje zelo intimne izkušnje lahko delim tudi zato, ker jim popolnoma zaupam. Sploh se ne počutim oholo, ko vam priznam, da mi zadnjih nekaj dni ne paše poslušati nič drugega kot moji dve pesmi, ki sem ju v zadnjem tednu posnela samo ob spremljavi lastnega ploskanja oziroma tleskanja za ritem. Ne zato, ker se mi nič drugega ne bi zdelo poslušljivega, ampak zato, ker nobena druga glasba trenutno ne nudi boljšega ambienta mojemu počutju kot moje lastne besede. Ja, moje besede v prvi vrsti služijo meni; spomnijo me, me pobožajo in me včasih brcnejo in spet drugič poljubkujejo in vedno, ampak čisto vedno, izzovejo zavedanje. Ja, velikokrat grem brat svoje lastne zapise. Spet, ne iz oholosti, ampak zato, ker včasih tudi sama pozabim na občutek, ki me je gnal k pisanju nečesa, in občutek, ki ga hočem nazaj. Zato. Zato delim svoje osebne izkušnje, ker vem, da lahko služijo tudi vam, če so služile meni.

To seveda še zdaleč ne pomeni, da je vedno lahko deliti. Sploh ne. Tisti modri gumb »Objavi« čisto vsakič stisnem v stanju popolne ranljivosti, ker vas toliko ve za mojo bolečino in za moj užitek. Ampak vedno je lažje slediti klicu, slediti odgovornosti, ki me vabi v deljenje, kot se skriti pred zavedanjem, da sem tukaj, tako kot vsi ostali, s svojim namenom. Veste, jaz nisem neka mestna gospodična mična, ki bi se lahko zleknila v svoj prestol anonimnosti. Jaz sem vaško dekle, prihajam iz majhne vasice z skalnatega roba Tržaškega Krasa, kjer so venomer o meni imeli več informacij drugi kot jaz sama. In tako na stežaj odpirati duri v mojo izkušnjo je ranljivo, vedoč, da lahko o tem berejo ti in oni; tisti, ki me poznajo, in vsi, ki me ne; tisti podporni in oni, ki so malce pozabili, zakaj so tu.

Ampak še naprej odpiram, hvaležna, ker se ravno znotraj tolikšne ranljivosti vestno učim prepoznavati lastno moč.

Zato delim.

Howk.

DSC_6470.JPG

Foto: Anja OriAn, ustvarjalka https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Izkušnja Tebe

Ko prihajajo misli k meni v rimah, vem, da sem na dobri poti. In zadnje čase se to dogaja vse pogosteje. Ja, zadnje čase veliko pesnim. Navadno je tako, da se pesmi nalagajo brez mojega zavedanja, toda nazadnje, v izkušnji, ki jo povzemam v spodnji pesmi, sem se v popolnosti zavedala, da pišem pesem medtem, ko sem z njim. Bila sva na mojem balkončku in se pogovarjala o psihoterapiji ter hipnozi, ki ga zelo zanimata. In ker nisem hotela zamuditi niti trenutka z njim in ker sem bila odločno preveč lena, da bi šla po svoj zvežčič, sem se odločila uporabiti hipnozo in si misli, ki me obiskujejo, zavestno vtisniti v spomin; jih uporabiti kot sidra, takorekoč. Vsako misel, ki me je obiskala, sem samo nekajkrat zavestno ponovila in si jo vtisnila v spomin s pomočjo čutnih dražljajev, ki so pisali izkušnjo večera. Potem sem se naprej predala izkušnji, v popolnem zaupanju, da me besede ne zapuščajo. Ko sem vendarle prišla do zvežčiča, sem pesem resnično uspela izpisati, po trenutkih, ki sem jih podoživela. Neskončno hvaležna sem za to izkušnjo!

Ta ep sem uglasbila v ritmu kizomba in upam, da ga lahko čimprej podelim tudi z vašimi ušesi … ampak do tedaj ga delim z vami v takšni, črno-beli natipkani verziji.

Da lahko napišem tole pesem

se znajdem tu,

kjer se potapljam vate.

To, kar s prsti delaš,

ko mi božaš dlan

me hipnotizira.

Dotik je v bistvu to,

kar sem potrebovala,

da sem ob nekom.

Da čutim bližino tvoje kože,

da mi zadišiš.

 

Plešeš z mojimi dlanmi.

Vedno bliže siliva.

 

Pomagaš mi osvoboditi se jope,

moja gola ramena ljubiš.

Tista nevidna sila je tu

in naju vleče skupaj.

Ko sklonim se, da bi te poljubila,

ker danes se še nisva poljubila,

vzvaloviva,

vzvaloviva,

vzvaloviva.

 

Tako tvoja sem.

Tako si te želim sprejet.

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

 

Slečeva se v enem valu

in srečava se brez plasti,

potapljam se v mehkobo tvoje kože,

ko prodiraš vame, mmm.

Še včeraj je bila dilema:

»Naj vzamem, kar lahko mi daš?«

Ta trenutek ljubezni ni “vse”, kar želim,

no, očitno bom pač “vse”

iskala drugje.

 

A s kom se sploh jaz vse ljubim zdaj,

ko se nežno porivava v raj?

 

To, da dovolim,

da me zanos preplavi (tudi na balkonu),

užitek, ki me vabi na ples

dveh teles in duš.

To je najbližja izkušnja Boga

v tem telesu,

to je resnična izkušnja Boga –

in to je moja molitev.

 

A s kom pravzaprav jaz molim zdaj,

ko se čutno porivam s tabo v raj?

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

light