Pričarajmo!

Spomnim se, bilo je sedem let tega. Pravkar sem bila napisala diplomsko nalogo na temo frazeologije in kulture v primeru Jamajške kreolščine na oddelku za anglistiko in amerikanistiko filozofske fakultete v Ljubljani. Pravkar sem bila zaokrožila en del svojega življenja. Po osemnajstih letih izobraževanja v institucijah sem kot prava patriarhalna pridna punčka staršem v ponos, sebi pa v odvezo, dokončala študij angleščine: niti približno tako modra, kot sem bila od sebe pričakovala, da bom do te točke in niti približno tako povezana sama s seboj, da bi vedela, kaj naj bi bil moj naslednji korak. Ja, od mene je bilo pričakovano, da si poiščem službo in zaživim srečno do konca svojih dni s fantom, s katerim sva prijateljevala že dobra tri leta in je bil po vseh standardih resen in prijazen in preprosto »f’nt za ožen’t«.

Ampak kaj, ko meni ta scenarij ni bil kaj prida všeč. Moja duša, moja draga vodnica, moja attha, kot jo sedaj imenujem, se je kot prestrašen boter ježek skrčila v drobno bodečo žogico vsakič, ko sem samo pomislila, da lahko vnaprej prav dobro predvidim vse, kar se bo zgodilo v mojem življenju, če nečesa ne spremenim. Ja, v tistem obdobju me je moja attha s svojimi bodicami zbodla vsakič, ko se je skušala ubraniti ideje, da lahko moje življenje postane tako predvidljivo. In s predvidljivostjo kot tako niti ni nič narobe, če vprašate mene; včasih je naravnost koristna in podporna. Ampak jaz osebno imam svoje stvari raje malce bolj proste.

In tako sem se odločila, da si življenje malce začinim. Še v odnosu z omenjenim fantom sem se od glave do peta zaljubila v prvega filozofa in glasbenika, ki mi je prečkal pot, nato kupila enosmerno vozovnico za v Indijo in povsem strahopetno položila besede o končanem razmerju v usta mojemu užaljenemu fantu. Še danes se spomnim, kako sem se tistega toplega poletnega večera, ko sva prišla z najinega zadnjega izleta na morje, pričela lahkotno, radoživo, iskrivo smejati življenju – medtem ko je on na robu solza v naglici odvihral z našega dovoza. Ne, nisem se smejala njemu in njegovim čustvom. V resnici mi je bilo žal, da so se ta tri leta tako klavrno končala. Želela sem si, da bi mu tedaj zmogla spoštljivo in sočutno povedati o svojih čustvih in načrtih, v katerih pač ni bilo več prostora zanj. Želela sem si stik z svojo močjo, da bi lahko stala za svojimi besedami in dejanji pred seboj in pred njim – stik, ki se je pričel vzpostavljati ravno tam in tedaj. Na makedamskem dovozu pred hišo mojih staršev sem se smejoča in radostna zazrla v avgustovsko zvezdnato nebo, globoko vdihnila, in si zašepetala: »Kako je lepo.« Vetrc se je igral z mojimi lasmi, topel poletni zrak je božal mojo golo kožo in neskončni prizor nad menoj je božal moje sanje o veličini in barvitosti in razigranosti in nepredvidljivosti življenja.

Zamaknjena od lepote sem zašepetala življenju: »Želim si zaplesati s teboj!«

Pa sva se začela vrteti, življenje in jaz, v plesu, ki mu dandanes pravim Prebujanje v žensko esenco. Slednje je tudi podnaslov moje prve knjige iz serije Attha, ki izide to jesen in slednje je tisto, kar se je pričelo v meni rojevati pred sedmimi leti: približevanje sami sebi, da bom srečno živela in mi bo dobro na Zemlji. Prebujanje v žensko esenco je potovanje, na katerega sem se vkrcala v lotusovem položaju, v senci akacijevih dreves s pogledom na Tržaški zaliv za hišo mojih staršev, ko sem ob zaključku šolanja po mnogih letih želja končno začela dnevno meditirati. Meditacija je moje življenje naredila veliko bolj zavestno, in nenadoma sem se (ne)vede, (ne)hote pričela ukvarjati z vprašanji, kot so: »Kaj pomeni biti ženska v današnjem svetu? Kaj ženska počne, kako to počne in zakaj to počne? Kaj je tisto, kar nas loči od moških?«

Iščoč odgovore sem v predanem samoizpraševanju posadila semena zavedanja in poletela v čudovito Indijo, katere barvitost in drugačnost me je tako začarala, da sem na sama vprašanja pozabila, toda odgovori – odgovori so vseeno začeli kliti v meni. Dnevno sem jih pisala in z njimi polnila snop svojih zvežčičev. Kot deklica, ki se širokih oči uči od sveta, sem začela občudovati mehkobo svoje ženskosti, ko sem si dovolila samo biti; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi izpadla razgledana, učena, brihtna, luštkana, svobodomiselna belka, ki ne more skriti svoje potrebe po tem, da bi se z nečim identificirala; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi nekdo bila. Učila sem se plavati s tokom, kar mi je po osemnajstih letih institucij in režima sprva predstavljalo velik izziv. Učila sem se sprostiti v trenutek, brez da bi morala kje biti ali kaj početi. Učila sem se sprejemati vse, kar mi prihaja naproti, brez da karkoli pričakujem. Učila sem se biti prijazna in mehka in topla tudi v svoji odločnosti. Učila sem se … in potihem bala, kaj bo, ko pridem domov.

Na srečo je vesolje slišalo ta moj strah ter mi nekega dne na plaži pustilo čarobno paličico. Nekdo bi morda v njej videl kanzashi, japonsko lasno paličico, saj je moja čarobna paličica v svojem prejšnjem življenju najbrž res služila v oporo figam, v katere so si punce spenjale lase. Ampak jaz sem v leseni in črni kanzashi z zlato spiralo po vsej dolžini videla svojo čarobno paličico. Videla in vedela, kaj mi želi vesolje z njo sporočiti: ključ do tega, kar si želiš, je v osredotočeni nameri. Ključ do zavestnega življenja posvečenih trenutkov in veliko preudarnosti, ki sem se ga v Indiji učila čarati, je v osredotočeni nameri. Pri čarobnih paličicah je namreč tako, da je en konec običajno ožji od drugega, zato, da paličico primemo za širši konec in v konico ožjega konca zberemo energijo svoje namere, ki jo želimo prebuditi v svet. Naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

In sedaj se dogaja. Ta zapis je v resnici plod moje hvaležnosti, da se po sedmih letih v mojem življenju končno odpira prostor in čas za ritualnost, ki se ji vztrajno odpiram in ki jo vztrajno vabim k sebi. Hvaležna sem, da mi je dano živeti v času, ko se lahko kot ženska vse svobodneje odločam in obračam h koreninam ženskosti, tako prisotnim v vseh nas. Hvaležna sem, da mi je dano živeti tako blizu čudovite narave, v kateri najdem svoj navdih, svojo učiteljico, svojo terapevtko. Hvaležna sem, da mi je dano ustvarjati in svetu nuditi svoje dušne kreacije – in hvaležna sem vsem vam, da jih berete. Hvaležna sem, da mi je dano opazovati luno in sonce in zvezde in naravo in svojega sina, ki je življenje, plešoče življenje samo. In hvaležna sem, da se lahko s tem plešočim življenjem tudi sama zavrtim, vedno znova.

Kako?

Danes, na primer, je ob 13:48 prazna luna, čas za umiritev in razmislek. Danes je zatorej odlična priložnost, da si vzamemo nekaj trenutkov v dnevu zase in si odgovorimo na vprašanja:

Kaj želim negovati, prebuditi v tem mesecu?

Čemu želim nanuditi več pozornosti?

S čim si želim biti noseča?

Kaj hočem, da se rodi?

Že vem? Že veš? Danes te vse podpira, da to izveš. Da se o tem odločiš.

flow

Advertisements

Sprejeti, spustiti.

Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano.

Moja narava je impulzivna in zato se mi je od venomer zdelo najtežje ne izkoristiti bodrenja moje ženske duše, moje atthe, moje strasti, ko me ta vodi v akcijo, v realizacijo. Zakaj ga tudi ne bi izkoristila, kaj? To bodrenje poznamo kot navdih, in navdih mi je vedno zvesto pomagal, da se počutim bolje. Služil mi je pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želim; življenja, v kakršno se – včasih počasi, spet drugič bolj hitro – prebujam. Služil in služi mi pri delu; pri vživljanju v svoje poslanstvo, ki ga pravkar prebirate tu na mojem koščku spleta.

Ampak zakaj se včasih zdi, da mi navdih ne služi v odnosih do soljudi in, bolj specifično, v ljubezenskih odnosih? Nobenega razloga ni, da mi ne bi. Navdih hrani našo dušo, in nam s tem daje orodje, kako zaživeti svoje fantastično življenje. Zakaj torej bi deloval pri odnosih?

Zadnjih nekaj dni, ko se v meni kopiči naklonjenost do nekoga in s to naklonjenostjo tudi želja po preživljanju časa z njim (več časa, čim več časa), sem veliko mlela o tem. Zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj se mi nalahno zdi, da mi jo na tem področju skuša navdih zagosti? Ko delam, razmišljam, kako lepo bi bilo ob njem karkoli početi. Ko kuham, razmišljam, kako lepo bi bilo tudi zanj kuhati in se potlej svečano usesti k obedu. Ko grem zvečer spat, razmišljam, kako lepo bi bilo v njegovem objemu zaspati.

Ko sem, razmišljam. In to mi takoj pove, da v resnici nisem. Nisem tukaj, v tem trenutku današnjega dne, ampak povsem drugje, prostovoljno ujeta v neke druge trenutke, ki – tako kot jaz – niso tu in zdaj: če so se ti že zgodili, jih več ni, ker so že bili opravili svoje delo s tem, ko so me privedli do tega trenutka tukaj in zdaj; če pa si zgolj želim, da bi se ti nekoč zgodili, jih pa tudi (še) ni, ker je izkušnja tista, ki botruje našemu izkušanju življenja.

Če  razmišljam, medtem ko sem, nisem odprta in če nisem odprta, ne more nič vstopiti vame. Vključno z navdihom. Navdih je tisti, ki vstopa. Vstopa, ko smo tukaj in zdaj, ko sodelujemo z življenjem, ko sprejemamo in spuščamo vse dražljaje, ki nam jih nudi življenje.

Ženska esenca me že leta, bolj intenzivno pa od začetka pisanja svoje prve knjige uči o tem, kako pomembno je sprejemanje. Sprejemanje vsega, kar se dogaja. Sprejemanje vsega, čemur dovolimo, da se zgodi. Sprejemanje tega, da imamo moč, s katero kreiramo svoje življenje. In sprejemanje tega, da včasih, ko kreiramo ne delujemo iz moči, ampak iz pomanjkanja. V tem trenutku na svoji poti lahko z neomajno gotovostjo trdim, da je sprejemanje glavna vrlina, ki jo moram kot ženska, ki stremi k življenju iz ženske esence, zares usvojiti, kajti vse ostalo pride z njo v paketu.

Ampak obstaja še ena vrlina, ki se mi zdi enako pomembna kot sprejemanje. Obstaja še ena vrlina, brez katere sprejemanje ni mogoče, brez katere sprejemanju sploh ne moremo več reči »sprejemanje«, ampak preprosto – držanje. Držanje za rep, če smo natančni. Ta vrlina, brez katere sprejemanje ni več sprejemanje, je spuščanje. Prej ali slej moramo spustiti vse, kar smo bile sprejele. Vsak nežen trenutek, vsak lep pogled, vsak brezhiben navdih, ki nas obišče. Zakaj? Zato, da jih lahko pride še več, vendar!

Dajmo, spustimo vse, kar nas maši s tako lahkotnostjo, kakor jesensko drevje spusti svoje porumenele liste, da se lahko odpre zimi; kakor živali spustijo svojo zimsko dlako, da se lahko udobneje počutijo v toplejših dneh. Ženske imamo za časa naše rdeče lune, kot menstruaciji pravi moja draga prijateljica Katka, mesečno priložnost spustiti vse, kar smo bile nakopičile, pa nam ne služi več. To je lažje sprevideti, posledično pa tudi storiti, ko se zavemo, da vse, kar prihaja, ne prihaja zato, da bi ostalo. Živimo v svetu dveh polarnosti in kar pride, tudi gre. Vse prihaja in odhaja, in sama verjamem, da je to tudi smisel tega čudovitega, blagoslovljenega, našega življenja.

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Ta dualnost me spomni na čudovito pesmico slovenske pesnice, pisateljice in pripovedovalke ljudskih pripovedi Anje Štefan, z naslovom Svet je kakor ringaraja, ki je Svarunu še posebej ljuba:

Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.

Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.

Če hočemo (in verjamem, da smo tukaj soglasne), da je naš svet kot ringaraja, se moramo odpreti tako sprejemanju, kot tudi spuščanju. Vse, kar držimo za rep, nam ne služi več. K nam je prišlo samo zavoljo izkušnje, ki nas popelje v modrost, ta nam pa bivanje olajša in polepša in še posuje s čokoladnimi mrvicami. Res!

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Vse, kar smo bile sprejele in ne tudi spustile, ovira našo pretočnost, ki pa je ključna, da lahko navdih sploh prodre globoko v same pore našega bivanja.

Tisti impulzi, ki torej prihajajo k nam in nas bolj ali manj vodijo po plesišču kadar nismo pretočne, niso zares navdih, kaj?

Hm, mislim, da res ne. Vsi parametri temu potrjujejo.

Moja obsodba, da mi jo skuša navdih znotraj odnosov s soljudmi, posebej pa ljubezenskih odnosov, zagosti, je bila torej krivična?

Tako kaže, ja.

V tem primeru se opravičujem. Najprej navdihu, ker sem delala račune brez krčmarja. Potem pa še sebi, ker sem sploh delala račune v mislih, in ne bila stoodstotno v doživljanju, izkušanju, v tu in zdaj. Iz srca se opravičujem: sprejemam, da sem naredila napako, in hkrati spuščam sodbe o sebi, ki bi mi lahko tvezile o tem, kakšen človek neki sem, da sem lahko bila to storila.

Obenem tukaj in sedaj, na ta čudovito topel majski dan in vpričo ptičkov, ki predano pojejo svoje neprenehne ode življenju, vabim vse, kar se je bilo v meni zataknilo, da se »odtakne«. Sprejeti, spustiti. Sprejemam in spuščam vse: svoja pričakovanja o tem, kako bi moral ljubezenski odnos izgledati; svoja pričakovanja o tem, kako bi se moral moj soudeleženec v ljubezenskem odnosu vesti in kako pogosto poklicati; svoja pričakovanja, da je od njega odvisno moje počutje.

Preden sva se zlila, sem si mesece in mesece govorila, da si »v tem trenutku ne želim spoznati nikogar, ker niti približno nisem pripravljena na partnerski odnos, sploh pa bi rada v miru, nemoteno dokončala svojo prvo knjigo, da se lahko potem druga v miru naloži …«. To prepričanje sem držala za rep (in ga morda še držim) dolge mesece in zadnje v zadnjih nekaj dneh tudi zelo intenzivno okušala, izkušala, doživljala. Ja, bilo mi je postreženo na pladenj predme. Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano. Kajne?

tree

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Čutim, voham, vidim, da še ni bilo boljšega časa, da to prepričanje izpustim. In se odprem življenju. In navdihu. In sem pretočna.

In sem.

 

Pre … skok/ boj/ porod

Danes sem bila na vrtiljaku preteklosti. Okoli mene so se vrteli spomini in izgledalo je, kot da vsak izmed njih vsebuje ključ do vrat nekega spoznanja. Hvaležna sem bila zanje, tudi v svoji zmedenosti, toda pot spominov je bila naporna in osamljena. In na trenutke zelo boleča. Včasih so se mi v frustraciji, da je vse, kakor je vedno bilo, orosile oči. Nakar sem venomer kriknila ali zaječala. V brezizhodnosti.

Ko sem bila spet že tik pred tem, da izjokam celotno vsebino svoje bolečine, vse do najbolj nedostopnih kotičkov, sem se še prej odpravila lulat. Nakar sem se pogledala v ogledalo.

Začudena, kako izmučeno, izpito, iztrošeno izgledam, zberem vso moč, da si zašepečem: »Dovolj bo.« Dovolj bo tavanja v mislih.

Zrem v svoje votle, brezizrazne oči in se zavedam – vem – da ta frustracija ni vse, kar je. Nikoli ni. Vem, da je v njej še priložnost. Vedno je. O kakšni priložnosti je govora, še ne vem, ampak že samo vedenje, da ta tuga, ki jo doživljam v preoranih pokrajinah, ni vse, kar mi je v tem trenutku namenjeno, me pomirja. In zagotavlja srečen konec. V resnici zagotavlja tak konec, s katerega bom lahko temu jazu, ki izbira trpljenje in objokovanje, mahala kot z rdečimi naglji okičenega gorenjskega balkona. Mahala in poplesovala. In popevala. Veliko svobodnejša.

Poiščem se v svojih očih, postanem in odločno zapovem: »Sprejmem izziv!« Vem, da mi je danes na to uspelo pozabiti, toda sedaj, v tem trenutku, sprejmem izziv, da je situacija, v kateri se nahajam, v resnici samo priložnost za razcvet.

Mala Tamarica, ki je od venomer ljubila izzive, najde svoj hudomušen nasmešek na mojem obrazu. In iskrico v očeh, ki vzplamti. Zagori in obeta življenje: »O, ja, ja. Pa jo imamo, strast.«

In v trenutku se počutim živo.

Živost mi daje izziv, da prepoznam priložnost za rast in razcvet, ki mi jo situacija ponuja. In ta izziv prezrači moje spominov polno telo in mu vdihne svoj ljubi, dragi notranji fokus, ki kot lučka vodi nas ženske k ustvarjanju čarobnih stvari.

In v trenutku, ko se počutim živo … ko dobim spet svoj fokus in ko moje oči v ogledalu ponovno zasijejo s tistim znanim, navihanim žarom, se dan popolnoma zasuka. Popolnoma. In ta ladja zopet plove tja, kamor jaz hočem.

Popolnoma.

32083896_10156064112402819_4360432085173796864_n

Zadnjih nekaj dni …

Ko sem izjavila, da sem trenutno v obdobju čiščenja vseh svojih odnosov, predvsem s preteklimi partnerji, me je nekdo vprašal, ali se mi ne zdi nesmiselno ukvarjati se s preteklostjo. Hm? Ne. Ne zdi se mi nesmiselno, dokler vem, da mi preteklost preprečuje polno živeti v sedanjosti.

Ja, trenutno čistim zastalo energijo iz preteklih odnosov. To se je izkazalo za konkretno delo. Res. Ampak nisem končala, dokler ne bom vseh svojih nekdanjih partnerjev dojemala kot mehkih, ljubkih medvedkov, ki ne spijo več v moji postelji, ampak zgolj v mojem zavedanju; mehkih, ljubkih medvedkov, s katerimi sem se nekoč tako rada stiskala in se sedaj pač ne stiskam več.

V sklopu tega čiščenja sem dobila božanski navdih, da mu spustim sporočilce in ga povabim na klepet: o vsem, kar je bilo in še o vsem ostalem. Takoj se je odzval, rekoč, da me je tudi sam že skušal tekom let pocukati za rokav. Zatorej smo skupaj odšli na morje, jaz, Svarun in on, da se pogovoriva in uravnovesiva morebitne pretekle napetosti. Ja. Takšne načrte sva imela za najino druženje midva.

Življenje? Življenje pa je imelo tokrat svoje načrte. In najinega zlitja, ki je sledilo, nihče od naju ni pričakoval. Preprosto zgodilo se je.

Praviš, da si se me po tistih dolgih urah balkonskega klepetanja, opazovanja zvezd in izmeničnega branja poezije, samo … hotel dotakniti. Nato se je izkazalo, da en dotik ni bil dovolj. »Hvala, da se lahko spet počutim tako doma v tvojem objemu,« mu zašepetam, ko se predano uležem v njegov objem in opazujem luno nad nama skozi zaprte oči. Stisne me še močneje in mi poljubi vrh glave, da se hkrati počutim kot ženska, zaželena, in deklica, potolažena. Lepo nama je skupaj, po štirinajstih letih.

In tako, kot se me je on na tistem balkončku hotel samo dotakniti, sem ga hotela jaz samo videti in se pogovoriti. Nato se je pa izkazalo, da eno srečanje ne bo dovolj.

Odprla sem se. To je ranljivo. In vendar Hafis pravi, da je rana kraj, kjer svetloba pride v telo. Odprla sem se temu mogočnemu prepletu energij med nama, in bila bogato obdarjena. S pretočnostjo. Odprla sem se in od vse te ranljivosti me včasih malce stisne pri srcu: tedaj, ko se ustrašim, da iz te moje odprtosti samo hlapi; tedaj, ko pozabim, da v mojo odprtost tudi pronica. Kaj? Ljubezen sama.

Tvoji dotiki so opomnili moj vodnjak, da obstaja. Tvoji dotiki so mi šepetali, da sem sprejeta, da sem zaželena, da sem točno tam, kjer moram biti. Tvoji dotiki so me pomirili, so mi zagotovili, da obstajajo moški, ki so brezpogojno spoštljivi in nežni do žensk, brez da bi bili zaradi tega kaj manj moški. In najin smeh! Oh, ta najin smeh naju je usidral v sproščenost, v domačnost, v lahkotnost dvojine.

In sedaj?

Sedaj je vsak izmed naju prepuščen svoji integraciji najinih trenutkov v resnično življenje. In ko se ustrašim in trznem in hočem, da mi navrže odgovore, ki jih moram sama poiskati v svojih globinah, se spomnim, se samo sebe opomnim: »Oj, malce spoštovanja prosim. R E S P E C T,  tako kot poje Aretha Franklin. Spoštujem njegovo integracijo in spoštujem svojo integracijo. In spoštujem, da je tudi on, prav tako kakor jaz, trenutno malce neumeščen in na svoj način predeluje.«

Praviva, da sva polna vtisov in da potrebujeva nekaj časa, da izdihneva vse vdihe, ki sva jih slastno nakopičila v sopari najine dvojine. Praviva, da sva presenečena nad vsem, kar se je zgodilo.

Ampak – razmišljam.

Kaj pa če naju najbolj preseneča zavedanje, da sva skupaj ustvarila povsem pristno in prijetno mehkobo resničnosti?

Kaj, če naju najbolj preseneča, da sva sposobna skupaj ustvariti nekaj tako prijetnega in podpornega in zdravilnega, kot sta bila ta dva povsem nepricakovana dneva?

embrace.jpg

Poklon Notranji Učiteljici

Že med včerajšnjim poslavljanjem sem začela nezavedno peti točno to verzijo te mantre iz kundalini tradicije, ki smo jo pele na Shakti Dance. Danes zjutraj pa sem, potem ko me spet pobarala, na Youtube-u porabila kar nekaj časa, da jo izribarim, to zame najlepšo verzijo.

Guru, Guru Wahe Guru
Guru Ram Das Guru

Ko pride do srčnih zadev, kjer se v popolnosti nekomu odprem za cela dva dni in dve noči, in sem potem priča tistemu trenutku, ko se vsak izmed naju vrne v svoje resnično življenje … tedaj je res preprosto zdrsniti v krč. V žalost, v skrbi, v strah. “Kaj zdaj, če sploh kaj?”

Tedaj me pobara moja notranja modrost tako, da moja usta uporabi za mrmranje te pesmi. Da moja usta uporabi za izražanje zaupanja življenju: “Notranja učiteljica, vodi me, notranja učiteljica, klanjam se ti. Vem, da ti že veš, na katerem delu svoje poti sem, dovoli mi, da delujem v skladu z lastno resnico.”

Hvala.

Ker če zaupam notranji učiteljici, potem se lahko teh dveh dni in dveh noči spominjam s sladkim priokusom v ustih in z odpritm srcem, ki mi ga je vztarjno mehčalo zrenje v njegove oči, dobro znane iz časov, ko sva bila oba še zelena. Ne?

Ja. Mislim, da je najboljša izbira.

Ah, mlada ljubezen.

 

Maj, Čarovnica in Kavč

Skoraj sedem let tega sem v Indiji nekega lepega dne ugotovila, da sem čarovnica. Vsa odprta in svobodna sem bila namreč prvič okusila kanček svoje moči, ki mi je odprla zavedanje, da lahko z njo spreminjam svet na bolje. V Indiji sem si nakupila knjig o *Wicci in se zelo studiozno zapodila na svojo pot, ki sem jo potlej doma nekega lepega aprilskega dne pod svojim drevesom tudi posvetila. Teorija mi je pihala na dušo, da sem navdušeno prikimavala in vdano srkala vsako besedo, s prakso pa je bilo malo drugače. Ta se mi je že v začetku uprla, saj je ponovno slonela na kupu postopkov in korakov. Nisem mogla verjeti, da lahko tudi na relativno svobodnem verskem terenu ponovno naletim na nek sistem, za katerega se mi je zdelo, da razblinja moj odnos z božanskim. Razblinja, ker v tem odnosu ni bilo več mene in mojih besed, marveč tuje, preverjene in predpisane in priporočene v natančno strukturiranih korakih.

Zamahnila sem z roko, se zavezala k ohranjanju svoje povezave z naravo (ki je srž moje poti) močne in si pri sebi mislila: »Jaz se tega ne grem, moliti hočem po svoje. In prav gotovo obstaja način, da te stvari stečejo bolj organsko … kajne?«

Preden sem si uspela odgovoriti, sem postala mama in nekaj let me je ta brezpogojna ljubezen, za katero sem zamenjala svojih štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, povsem izpopolnjevala. Nato sem pa lani jeseni ob pritajenem švistanju burje skozi razgaljeno grmičevje mojega travnika v sebi ponovno zaslišala klic. Bil je isti klic, isto vabilo, ki me je povsem nepripravljeno našlo že v Indiji.

Postala sem in prisluhnila mojim globinam, v katerih je odzvanjalo: »Rabim več posvečenih trenutkov. Rabim več osredotočenih dejanj, ki so plod čiste namere in brezpogojne ljubezni. Rabim več ritualov

Nisem vedela, kako naj se lotim čaranja bolj posvečenega življenja, pa sem začela drobencljati – to se mi je še vedno obneslo. Malce tu, malce tam in preden se zavem, že nekaj imam. Malce zdaj, malce potem, pa »sem že na ti« z vsem.

Si naredim slasten piling za telo; objamem drevo močno,  močno.

Utišam misli in si prižgem svečko; sprehodu pa vse smeti s travnika poberem v vrečko.

Vnašam več obredov hvaležnosti v najin vsakdan; postanem in zamižim, ko čutim, da je moj obraz s soncem obsijan.

Za vnašanje več ritualov v svoje življenje je bila zaslužna zavestna krepitev ljubezni do same sebe. Za vnašanje več božanskega v svoje življenje, sem morala najprej v sebi videti božanskost. Jo prepoznati. Začutiti. Priznati. Sprejeti. In živeti. Življenje svoje božanskosti naredi moje življenje sveto. Življenje svoje božanskosti naredi iz vsake stvari, ki jo počnem, ritual. In moj odgovor na potrebo po ritualnosti, ki sem jo prvič začutila pred sedmimi leti, je lahko prišel organsko šele, ko sem sama sebe v polnosti sprejela.

Ko sem sprejela svojo fluidnost in amplitudo svojega čustvenega nihanja. Ko sem sprejela, da nisem »samo preveč občutljiva«, kot sem leta in leta poslušala, ampak senzibilna, kar pomeni, da me iz lastnih globin vodi ženska duša ali attha. Ko sem sprejela, da kot ženska plavam s tokom naše ljube matere Zemlje v ritmih naše ljube svečenice Lune. Ko sem sprejela, da mi občutki, ki jih konstantno izkušam, pričajo o zaznavanju in sodelovanju z neoprijemljivim in nevidnim okrog mene, ki z menoj soustvarja ves čas. Brez sistemov in postopkov in korakov, a z osredotočeno namero privabljanja božanskosti v vsak svoj trenutek. Ja, šele ko sem vse to sprejela, se je lahko v noči na prvi maj, ko so včasih gaelski pogani praznovali prvi dan poletja imenovan Beltane, zgodilo, da sem v ognjene zublje zmetala vse, kar me ni več podpiralo, in se nato doma usedla v molitev. Vedoč, da potrebujem ritual. In ne vedoč, da bo moja osredotočena namera popolnoma v sozvočju s časom, ko narava cveti, se medi in vabi k dotiku.

Vsake toliko časa, približno enkrat na mesec, me zapopade žalost. Ta bridka, grenka, skeleča žalost pride kar od nikoder, traja kak dan ali dva, in me naposled zapusti lahkotno in zadovoljno, prav takšno, kakršno me je našla. Pride, da me spomni, pa gre. In vedno, vedno je povezana s samoto. In vedno, vedno, to samoto spremljajo občutki krivde. Približno enkrat na mesec se torej počutim osamljeno. Osamljeno, ker ob meni ni odraslega človeka nasprotnega spola, s katerim bi se lahko pogovarjala, delila izkušnjo tega življenja in vzgajala to čudovito, nežno bitje, ki me je izbralo za mamo.

V petek sva prespala pri prijateljici Ani v Posočju. Na njenem balkonu, ki je odpiral pogled na reko Tolminko in sijočo, rastočo luno, sva se pogovarjali (kar se je meni zdelo) dolgo v noč. Govorili sva o vsem in še čem in kmalu sva pristali pri partnerskih odnosih. Moji nekdanji partnerski odnosi so zame zadnjih štirinajst dni zelo velika tema, saj me je Vesolje ob prejšnji menstruaciji pocukalo za rokav, naj že počistim podstrešje vseh neizrečenih besed in neizživetih čustev. Ampak samo biti tam, v Posočju, fizično bližje mojemu zadnjemu partnerju kot kadarkoli od dne, ko sva lanskega oktobra postavila zadnjo piko, me je naredilo zelo ranljivo. In ta ranljivost mi je dala pogum, da Ani naglas priznam nekaj, česar še nedolgo nazaj nisem bila sposobna: »Veš, včasih se počutim tako osamljeno. Včasih se počutim tako lačna dotika sočloveka …«

Kot mama štiriletnika sem v svojem najtesnejšem odnosu bolj ali manj jaz tista, ki dotik dajem njemu, ki ga bolj izrazito potrebuje. Večkrat dnevno ga objamem, poljubim, pobožam in povem, kako ga imam rada; predano izkoriščam še zadnje priložnosti, da ga dvignem v naročje in resnično uživam v nošenju spečega zlatolasca v četrto nadstropje; zvečer ga med branjem pravljice privijem k sebi in mu zmasiram nogice in hrbet, kadarkoli mi le dovoli. To so moji najljubši trenutki dneva: z dotikom brezpogojno dajati ljubezen in vrednost temu bitju pod mojo perutjo. Kakšen blagoslov! Blagoslov, ki me vsaj enkrat mesečno, na kakšno takšno posebno luno, spomni, da dotik potrebujem tudi jaz. Ja. Izrazito ga potrebujem. In ko govorim o dotiku, ne mislim zgolj na seksualni stik (čeprav bi lagala, če bi trdila, da slednjega ne potrebujem). Govorim primarno o takšnem dotiku, ki priča o bližini.

Moj dragi prijatelj Martin je eden mojih največjih učiteljev dotika. Spoznala sva se dobrih deset let tega, ko sva začela skupaj – jaz kot pevka in avtorica besedil, in on kot kitarist – ustvarjati lahkoten duetni fusion, v kontaktu pa naju še dandanes drži bratska/sestrska ljubezen in najbrž tudi sorodna dvoječevska energija, ki stremi k sproščenosti in filozofiranju. Z Martinom sva si na nek način zelo podobna, v eni stvari pa sva se že od začetka zelo razlikovala: on je zelo dotični človek, ki se ljudi sproščeno dotika in ljubeče masira, jaz pa sem bila na tem področju nehote, nevede precej zadržana. In vse do lani poleti, ko je Jogi (kot Martina vsi kličemo) prišel na obisk, nisem vedela zakaj.

Z Jogijem se navadno za druženje dogovoriva največ kaki dve uri prej. Tako me je tudi tedaj tik pred zdajci poklical in prišel na obisk ravno na prvi dan menstruacije, ko mi je bilo vse odveč. Ni, da se mi ni ljubilo družiti z njim, ampak pritisk v maternici me na te dneve vedno kliče k tlom. To mu povem, nakar mi olajšano reče: »Ma super. Ravno prav, ker tudi jaz danes rabim samo malo *cartanja.« Svarun je bil pred tem odšel na obisk k sosedu, midva z Jogijem pa sva se usedla na moj kavč in objela. On se je naslonil na naslonjač, jaz pa nanj in obstala za dobre pol ure. Vsak trenutek tega objema sem lahko čutila zdravilno energijo, ki si jo z bratom podajava in deliva. Vsak trenutek tega objema sem čutila zdravilnost dotika kot še nikoli poprej. Čutila sem zdravilnost dotika, za katero sem bila dotlej prikrajšana, ker sem dotlej poznala zgolj drugačen dotik, ki je prinašal drugačen izid.

In šinilo mi je, da sploh ne poznam dotika hvaležnosti za to, kar sem.

In šinilo mi je, da sem navajena samo dotika, ki napeljuje k spolnosti.

In šinilo mi je, da zgovorna moč dotika časti LEPOTO moje duše, ki hrepeni po Bližini.

Dotik priča o bližini in bližina je tista, ki jo pogrešam, ko pravim, da sem osamljena.  In se potem počutim krivo, da jo pogrešam. »Saj še nikoli nisem bila tako srečna in izpopolnjena v življenju, kot sem sedaj,« razglabljam, »kako sem torej lahko še vedno kdaj osamljena?« »Saj še nikoli nisem bila zaljubljena v svoje življenje,« nadaljujem, »živim zdaj, ne čakam na maj – in navsezadnje me maj že sam najde, kaj?«

Ampak najde me tudi žalost. Žalost je čustvo, pred katerim sem večino svojega življenja bodisi bežala (ko sem se bala, da me bo sicer zlomila), bodisi se pač predano utapljala v njej (ko nisem verjela v lastno moč). Nikoli ji nisem znala dovoliti, da je, kar je: čustvo, katerega glavna funkcija je sporočiti, da vozimo »rikverc« in ne tja, kamor pravimo, da gremo. Žalost ne more biti dobra ali slaba. Žalost samo je. In je samo zato, da nam podari zavedanje. Opremljeni s tem zavedanjem, jo lahko zatem v ljubezni in hvaležnosti izrazimo, izpustimo na prostost.

Danes jočem, ker so solze način, na katerega se želi moja žalost izraziti. Lahko bi kričala, risala, pela, plesala, boksala blazine, štihala vrt, šla na bosonogi sprehod ven. Lahko bi. Toda danes je žalost izbrala solze. Žalost je resda bridka, ampak jok jo sprošča, jo rahlja. In ko jo dodobra razrahlja razumem, da jok še ne pomeni, da sem zašla s svoje poti. Ne. Žalost mi zgolj pove, kaj hočem. Tako, da mi pokaže, česa nočem. Danes to pomeni, da misli o bivšem partnerju, ki so me spremljale skozi dan, pač niso bile zame podporne glede na to, kam pravim, da želim v življenju iti. To je vse. Žalost ne pomeni, da sem šibka ali slaba ali nesposobna. In ko me žalost spremlja že tretji dan, vržem v kresni ogenj tisto, kar čutim, da me v tej žalosti ne podpira več.

»Zakaj sem sploh žalostna?« se sprašujem.

Ker ljubim nekoga, s komer si v resnici ne želim biti? Res, veliko ljubezni čutim do mojega nekdanjega partnerja. Ljubezni, hvaležnosti, strasti. Hkrati pa si ne predstavljam življenja ob njem, življenja z njim. Sem torej žalostna, ker ga imam rada? Ne. Žalostna sem zaradi pričakovanj, ki jih imam od te ljubezni.

Zato se odločim. Svečano. Spontano. Da bom odslej ljubila brez pričakovanj, brez zadržkov in brez garancij. Da bom ljubila, ker sem polna ljubezni, ker sem vodnjak ljubezni, ker sem izvir ljubezni. Ljubila bom, ker je to tisto, kar lahko dajem. In vržem v kres pričakovanja o ljubezni. In se usedem v molitev, z roževcem v eni roki, v drugi pa z žadom. Prižgem svečko. Diham. In čutim ljubezen, ki se pretaka v meni. In čutim žalost, ki se poslavlja od mene, ko pravim, da v zameno za svojo ljubezen nočem nič. Ljubim, ker sem vodnjak ljubezni. Ne ljubim, da karkoli dobim v zameno. Nič ne more zamenjati ljubezen, ki jo dajem. Nikogar ni, ki bi me lahko napolnim. To počnem že sama.

In osamljenost? In dotik?

Ko se počutim osamljeno, se nič več ne počutim krivo. Ko potrebujem dotik, se objamem.

In Beltane?

No, samo to bom rekla: nikakršno naključje ni, da je potreba po čiščenju zastalih stvari iz prejšnjih odnosov prišla ravno sedaj, ko se odpira maj. Maj je namreč mesec ljubezni in seksualnosti brez kakršnihkoli moralnih zadržkov, Beltane pa časti poroko dveh nasprotij. In v čast te poroke sem včeraj zvečer naredila majčken mlaj. Uporabila sem svojo paličico in nanjo zavezala tri trakce treh različnih barv s svojimi simbolnimi pomeni: rdečo za življenjsko energijo in strast; oranžno za božansko kreativnost; zeleno za zdravljenje srčne čakre. Nato sem vrvice, ki predstavljajo ženski princip, poročila z paličico, ki predstavlja moški princip, tako, da sem jih ovila okrog in okrog in se medtem ljubeče osredotočala svojo na svojo namero, ki služi v najvišje dobro vseh in jo šepetala v nočni zrak, oplemeniten s polno luno.

Pa je prišel ritualček, čisto organsko.  In tako bodi, če nikomur ne škodi.

beltane