Lastna vrednost je življenjski sok

V torek zvečer, potem ko je Svarun v objemu polnolunske energije le s težavo zaspal, sem si naredila majhen obred; da se povežem s svojo attho, žensko esenco, in da se povežem z luno, ki s takšno lahkoto podpira vse naše osredotočene namere. Usedla sem na mojem zvestem balkončku pod luno in začela pisati v svoj zvežčič. Pisala sem, da sem spustila stoičnost, ki sem jo pred tem kar nekaj dni čutila, in pisala sem, da bi korak naprej stopila. Pisala sem, da bi odvrgla svoja stara oblačila majhnosti in se odela v svoj polni izraz, ki ga vodi ugodje. V preteklem mesecu se je v meni nabralo precej napetosti in izliti jih na papir ob soju svečke je še vedno najboljša terapija za človeka besed, kot sem jaz. Pisala sem, da bi sprostila majhnost in stopila v vrednost.

Ko sem zaključila, sem se še stuširala, da bi še fizično začutila, kako tekoča vodo spira vse, kar me ne podpira več, in šla spat z mislimi o vrednosti. Ulegla sem se in položila eno roko na srce, drugo pa na maternico. Zaprla sem oči in se popolnoma predala občutku, kako zelo sem utrujena. Izčrpana, v resnici, saj že nekaj dni hodim precej pozno spat. Izčrpana, ja, a hkrati neskončno hvaležna za to mehko blazino, na katero se lahko zleknem, kadarkoli se spomnim, kadarkoli si zaželim.

Ampak včasih se zgodi, da ne glede na to, kako sem utrujena, ne morem zaspati, ker v glavi še vedno vrši, roji. Ja, velikokrat se zgodi, da mi odstavek prileti šele ko se telo popolnoma umiri in zastale energije sprosti. Sicer sem odločno, nepopustljivo pripirala oči, toda um je hotel še nekaj doreči. Bila sem že zabetonirana v postelji in že misel na to, da bi se morala dvigniti, prižgati solno lučko, ter v eni izmed torb, ki sem jih naokrog nosila pretekle dni izribariti svoj zvesti dnevnik in pisalo, se mi je zdela groteskna. Zato sem najprej poskusila s taktiko, ki včasih, ko zelo samozavestno pristopim, vžge: mirno sem se obrnila k umu in mu začela nežno, ljubeče, materinsko šepetati, da si bom vse, kar mi ima pomenskega povedati, ne samo zapomnila in jutri navsezgodaj zjutraj pri polnih močeh izpisala na papir, marveč tudi nadgradila. Včasih ta pristop resnično deluje – ko popolnoma stojim za svojo utrujenostjo in odločnostjo, da ne bom pozabila. Toda tokrat se um ni dal zmesti, jaz sem bila pa preveč utrujena, da bi mu prigovarjala in ga zlepa ali zgrda poskusila utišati, zato sem nonšalantno vstala in pobrskala za orodjem. Ker ko se inspiracija rodi in mi tako neomajno stoji v brk, grem z njo tudi na konec sveta – ali pač do konca noči, če je treba – saj mi venomer nepopisno služi.

Ko sem se spet zleknila, je pisalo začelo švigati in me buditi in me drezati pod rebra, češ: »Uuu, tole je dobro. Všeč mi je, kam greva. Še je tukaj, še.« Bila sem le orodje svoji inspiraciji in ta razmeroma pasivna vloga mi je bila tedaj in tam povsem pisana na dušo. Dobesedno.

Ko se je naliv ustavil, sem začutila spremembo v sebi. Zgodil sem je še en »aha trenutek« in nemudoma sem ga nadela na ogrlico zavedanja, ki jo zadnje tedne zelo predano vozlam na temo lastne vrednosti. In ker se ta kamenček tako sveti, sem se ga odločila podeliti še z vami; če smo vse v tem skupaj, kot neizpodbitno vedno bolj verjamem, sem pomislila, morda zasveti še kateri.

Doslej sem izbirala partnerje na podlagi tega, kakšni so, ali še huje – na podlagi tega, kakšen je njihov potencial. Moja mala deklica, nesigurna Tamarica, ki se tako rada tako pogosto počuti manjvredno, je predvidevala, da bo ob ljudeh z lastnostmi, ki jih želi zase, tudi sama že na pol poti do tja. Toda običajno se je zgodilo ravno nasprotno in mala Tamarica je morala ob vsej njihovi impozantnosti stopiti nekaj korakov nazaj, da uteče opeklinam njihovega sonca. Res, vsi moški, ki sem jih spoznavala zadnjih sedem let so na tak ali drugačen način sijali samozavest in ponos, ki je dodobra namigoval, kako visoko sami sebe cenijo. In Tamarici je bilo to všeč, ker sama občutka za lastno vrednost ni imela – si ga je pa močno, močno želela. Ali je njihova lastna vrednost stala na trdnih temeljih, ki bi bili plod iskrenega in poglobljenega samoraziskovanja, Tamarice niti ni zanimalo. Ne. Ona si je želela notranjega sonca, tukaj in zdaj. A kot se običajno zgodi, ko smo trmasto uperjene k svojemu cilju namesto k svojim potrebam in ritmom, se je v odnosu s takšnimi moškimi prej ali slej začela utapljati v lastni majhnosti in v njihovi senci šteti korake do njihove stopničke, do katere sama tako ali tako ne bi zmogla na noben način skočiti, si je prigovarjala. Tamarica se je zaljubila v lastnost, v prezenco, ki jo je želela zase – a zaradi nesprejemanja same sebe v danem trenutku, je bilo vse, na kar se je lahko osredotočila, le pomanjkanje tistega, kar si zares tako zelo želi.

Zadnja izkušnja z mojim prvim fantom pa me je naučila, da pravzaprav sploh ni pomembno, kakšen je človek, ki mu razširim roke v objem. Ni pomembno, ker se ljudje vseskozi spreminjamo in je torej moški, s katerim grem zvečer spat, znatno drugačen od tistega, ob katerem se zjutraj prebudim. Ni pomembno, ker si ne prizadevam zrcaliti in poosebiti vsega, kar na njem cenim. Sicer je povsem res, da se lastnosti, ki nas na ljudeh pritegnejo, sčasoma, samodejno, brez naše pomoči, potihem priplazijo tudi v naše zavedanje. In to je super in to je krasno. Ampak vse te lastnosti, ne glede na to, kako plemenite in čudovite, so po mojem mnenju zelo slab razlog, da z nekom vstopimo v odnos.

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kako se jaz ob njem počutim. Ali tako pritiska na moje gumbke, da sem lahko ob njem samo zelo skopa verzija same sebe? Ali me odene s plaščem sprejemanja, da se lahko vzravnam in zasijem?

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kakšna sem jaz ob njem. Kateri svoj obraz ob nekom razkrijemo, je odvisno le od tega, kako se ob nekom počutimo. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker četudi živimo v svetu, ki predpisuje in od nas pričakuje razumsko delovanje, ima ženska esenca – naša prava, prvobitna, prvinska narava – manj zveze z razumom kot je ima s čustvi. Čustva, drage ženske, so naša domena; so domena ženske esence. Rupi Kaur, mlada kanadska poetinja indijskih korenin, ki jo zaradi mehkobe in drznosti nadvse rada prebiram, pravi: »Seveda sem čustvena, če sem pa narejena iz vode.« Tako. Ko živimo iz ženske esence, naša čustva botrujejo našim dejanjem.

Čustva so preprosto smerokazi, ki pričajo o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar želimo … tudi ko stojimo v dejanskem odnosu. In čustva, ki so priplavala na površje v tej zadnji izkušnji odnosa, so me podprla pri tem, da zares začutim lastno vrednost.

V obdobju sprejemanja same sebe in reklamiranja svoje vrednosti mi je dal moj prvi fant največji blagoslov z držanjem prostora brez trohice obsojanja. (In to njegovo sprejemanje brez obsojanja pri priči pošiljam tja v zvezde, da se nekoč, sčasoma, samodejno, brez moje pomoči, potihem priplazi tudi v mojo izkušnjo.) Ob njem sem se lahko izrazila brez pomislekov in strahu, da se mu bom zdela preveč ali premalo… prizemljena, sanjava, naivna, jezična, učena, ozkogledna, tradicionalna, svobodnjaška, impulzivna? Ah, kje. Ob njem sem lahko bila vse – vse, kar sem bila v tistih trenutkih. In ravno ta prostor, da je lahko nekdo ob nas vse, kar je … ta prostor … je največ, kar lahko podarimo človeku, mar ne?  

V izrazu najdemo svojo vrednost. Ta vrednost je kot življenjski sok. Po njem lahko steče vse; najprej k nam in potem od nas, naprej. Če čutimo lastno vrednost in se vlažimo z njo, se nam nikogaršnje besede ali dejanja ne zataknejo v grlu ali v mislih. Ni mogoče, da bi se, saj tekočina odplavi sčasoma vse in kar ostane … je neomajna zavest. Je samozavest. Je močno zakoreninjeno zavedanje sebe. Življenjske situacije in ljudje okrog nas, ki v naše zaznave preslikujejo svoje subjektivno zavedanje, so eno, nekaj povsem drugega pa je naše zavedanje sebe. Zavedanje je tista mehka, voljna, zvesta blazina, ena in edina, ki me pričaka vsakič, ko se mi zazdi, da življenja ne morem prebaviti. Ko se zleknem nanjo, vanjo je nemudoma vse v redu. Ker sem s sabo in tukaj vem, da sem varna in da je zame poskrbljeno.

Tukaj, v zavedanju, sem doma.

In moj dom je občutek lastne vrednosti.

33923747_10156116910577819_7390237637954502656_n(1)

Advertisements

Razmišljanje o “Lastna vrednost je življenjski sok

  1. Pingback: O ljubezni, ki vedno teče – al-Iksir

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s