Žensko srce je prostran ocean. Žensko telo je slikovita pokrajina. Oba nudita dom nešteto darovom: tvoji materinskosti in seksualnosti, hudomušnosti in sočutju. Ti darovi so orodje, s katerimi izrazi svoje življenje.

Tako sem lani, ko sem še bila polovica dua, ki je za vas ustvarjala Koledar za boginje, zapisala svojo misel v majski koledar. In letos maja, ko se zopet srečujem s prostranostjo svojega srca, sem želela z vami podeliti nekaj drobcev, ki so se pritajeno priplazili v moje zavedanje.

Včeraj sva govorila o zaljubljenosti in o ljubezni in rekel je, da se ljudje večinoma, ko govorimo o ljubezni,  v resnici nanašamo na zaljubljenost. Ah, zaljubljenost, tisti začetni del skupne poti, ko nas določene stvari na njem ali njej, njegov ali njen unikatni koktejl lastnosti in vrlin tako prevzame, da popolnoma izklopimo razum in delujemo samo s srcem. Saj veste o čem govorim: ko se zaljubimo, nas vodi srce, nas vodi ljubezen, ki jo sploh ženske lahko tako v izobilju proizvajamo. Ko se zaljubimo, odmislimo, kaj vse bi lahko šlo narobe in smo prisotni samo tu in zdaj, v njegovem ali njenem toplem, božajočem objemu, kjer se počutimo tako zelo doma. Srce ne izbira naših romantičnih partnerjev razumsko in ravno s tem nam daje priložnost, da ga popolnoma odpremo in s tem prevzamemo njegove darove, ki spreminjajo svet na bolje. Odprto srce pa nam daje moč sprejemanja vsega, kar je.

Ko sem še nekaj dni tega miže iskala njegove ustnice v mojem osebnem prostoru, sem čutila, kako močno trepeta srce. In trepetalo je prav tako, kakor Zemlja trepeče tik pred vulkanskim izbruhom. Ko so se pa najine ustnice naposled  nalahno, mehko, počasi, a nič kaj sramežljivo združile, sem čutila, kako se moje srce odpira in iz njega kakor lava izbruhne želja po izkušanju … življenja samega. Ta želja, ta volja, ta pripravljenost izkušati življenje je prav zares lava; je tekoči ogenj veselja do življenja, veselja do vsega, kar prihaja. Je ljubezen.

Ja, ko se srce odpre, zmore več čutiti. Več radosti in sreče, pa tudi več bolečine in razočaranj. Odprto srce odpre naše življenje živosti, intenzivnosti, polnosti življenja. In včasih se to resda zdi naporno izkušati trenutek za trenutkom, toda to meni to pomeni, da v polnosti živim. Pomeni, da diham s polnimi pljuči, da voham cvetlico s polnimi pljuči, da sprejmem trenutek s polnimi pljuči. Če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala trenutku, človeku, živali, rastlini, celo loncu, s katerim sem, če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala okoliščinam, ki me penetrirajo, bi bilo, kot da le na pol živim. In življenja je ena tistih stvari, ki vzklika: vse, ali nič.

V moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide jeseni, o ženskem srcu pišem takole:

»Proces pisanja te knjige je bil proces odpiranja srca. Najprej sebi in svojim bližnjim in potem še svetu. Moje srce je bilo večidel mojega življenja območje zastojev, saj sem ga vztrajno, odločno zapirala iz strahu, da bom prizadeta, pomanjšana, utišana. Bala sem se, da svet ni varen prostor za vse obilje, ki se je tako vztrajno gnetlo v mojem srcu, saj sem že od malih nog od bližnjih in ne tako bližnjih poslušala, da sem preveč občutljiva, da so moji čustveni odzivi preveč burni, da ne smem tako nositi srca na pladnju.

Kaj storimo, ko se ustrašimo, da nas bo nekaj prizadelo?

Ko v sebi zaslutimo zametke drame, ki na vsak način želi privreti na površje naše izkušnje?

Katerega občutka, zgodbe, vloge se tedaj oklenemo?

Vsakič, ko sem začutila, da bi me nekaj lahko prizadelo, sem zaprla svoje srce, stopila korak nazaj in utihnila. In vse od naštetega sem storila kljub zavedanju, da ko zapiram, zapiram oboje – svetlobo in temo. Srce resda zaprem, da ga prihranim bolečine, toda zaprto srce se tudi v ljubezni ne more kopati.«

In tukaj leži po mojem ključ do naše sreče.

Moramo se zavedati, da ženska ljubezen spreminja svet na bolje. Žensko srce je vodnjak ljubezni in ta teče na vse strani in ne izbira previdno svojega cilja, marveč preprosto potuje tja, kjer jo življenje rabi.

In moramo se zavedati, da ženska ljubezen lahko spremeni tudi moškega, ampak ne, ko je usmerjena k spreminjanju, temveč k sprejemanju. Ko je preprosto zato, ker je. Ko je sama sebi namen.

Ženska ljubezen mora biti brezciljna, saj postane takoj, ko jo usmerimo v določeno osebo ali situacijo, projekt. In ženske ljubimo projekte. Pravijo, da se ženske ne zaljubimo v moškega, ampak v projekt; v potencial, ki ga v moškem vidimo, namesto v trenutno manifestacijo tega potenciala. In to je morda res. In v tem se skriva darilo za nas. Kajti že nam zaljubljenost pomaga v polnosti odpreti srce, nas potlej ljubezen, ki zraste iz zaljubljenost, uči sprejemanja. Če si le upamo čutiti, če si le dovolimo v polnosti stopiti v tisti poljub brez strahu, da bo prepad za nas preglobok. Ker ta nikoli ni. Je ravno tako globok, da lahko iz njega vzletimo in ob tem še svet spremenimo.

Na koncu koncev so stvari zelo enostavne. Ženske ljubimo preprosto zato, ker nam je lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. In ko na ta takšen način dežujemo svojo ljubezen naokrog, postane naše življenje poezija.