Slovo, kot ga še ni bilo

V nedeljo sva bila s Svarunom na celodnevnem izletu po Vipavski dolini, kjer sva obiskala tudi Vilo Lavanda v Lokavcu pri Ajdovščini, čudovito zeliščno kmetijo s čudovito lastnico, čudovitim nasadom dišečih vrtnic in čudovitim kalom, nad katerim izvira zelo zdravilna voda. Takoj, ko naju je lastnica pripeljala v svoj rožni vrt, sem sprostila napetost, ki sem jo bila v sebi držala vse od tistega njegovega sporočila pred dobro uro. V sporočilu mi je namreč povedal, da nisem edina. In potlej bolečina. Čisto malo, ravno dovolj, da je pridala manjkajoče delce sestavljanke, ki je pred tem dober teden dni ležala nedokončana, in mi ob prvem vdihu iranske damaščanske vrtnice vlila zavedanje, kaj moram storiti.

S Svarunom se usedeva na leseni podest, da nama noge bingljajo nad kalom, se hecava in pogovarjava o tem, kdo si upa prvi zlesti notri. V tistem mimo prileti kačji pastir s temno modrim trupom, ogromen, čudovit, in se mi usede na levo nogo. V trenutku bruhnem v jok. Malo iz hvaležnosti, ker se je odločil posvetiti moj trenutek; kačje pastirje namreč obožujem in takoj, ko sem jih zagledala nad kalom, sem si zaželela stika z njimi. Malo pa v zavedanju, da podpira odločitev, ki sem jo bila pravkar sprejela, četudi tedaj še nisem vedela za simbolični pomen kačjega pastirja; tega sem šele kasneje »poguglala« in ugotovila, da kačji pastirji simbolizirajo razsvetljenje in nas opominjajo, da je naša notranja lučka gorivo za življenje.

Povabil naju je kal, čisto tiho in nežno, a odločno. Slekla sva se in potopila vanj. In uživala v hoji po mehkem mahu njegovega dna in uživala v šumenju potočka nedaleč stran. In Svarun je neskončno užival v škropljenju mojega hrbta z mrzlo vodo, preden sem se v celoti potopila, in v metanju lesenih deščic, ki su mu nadalje predstavljale splave, vanj. Uživala sem lahkotnega srca, ker sem čutila, kako me ta košček raja pod soncem objema z neskončno podporo. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čutila sem, da sem v tistem trenutku točno tam, kamor moram biti – in kmalu začutim, da moram po kalu krog narediti. Popolnoma odprta od opojnih vonjav vrtnic, večnega žuborenja vode in zveste vipavske sapice sem samo sprejemala navodila, kaj moram storiti. In ko sem krožila po kalu, so se moja usta pričela zahvaljevati neskončni podpori, ki sem je bila deležna v tistem energetsko močnem rožnem vrtu:

V imenu elementa zemlje, po katerem hodim,

v imenu elementa vode, v kateri brodim,

v imenu elementa zraka, ki vsake toliko bolj zapihlja,

in v imenu elementa ognja, ki sije na nas z neba,

je sveti prostor ustvarjen in čiščenje sklenjeno.

Hvala vsem, ki ste bili danes tukaj z mano,

Vodnikom, angelom, boginjam, bogovom, vilam

in mojemu Svarunčku.

Ko prihajajo stavki k meni v rimah, potem vem, da sem popolnoma odprta za sprejemanje. In takšna sem se potlej napotila, da se srečam z njim. Da ga spustim. Da spustim odnos, ki je meril v premalo, da bi mi lahko dajal vse in bil hkrati preveč, da bi bil čisto nič. Da spustim odnos brez dvojine.

Dvojina, ja. Lahko ste mnenja, da s svojo idejo dvojine omejujem pritok neskončnih možnosti, neskončnih izkušenj, ki mi jih ponuja življenje. Lahko, a sama ne mislim tako. Življenje venomer ponuja, tu je, da ponuja – mi pa smo tu, da smo odprti za sprejemanje tistega, za kar vemo, da v tem trenutku hočemo in rabimo. In kar jaz rabim, je biti moškemu edina, da lahko zaživi dvojina. Ja, morda so Hoywoodski filmi in krščanska vzgoja resda vplivali na to mojo idejo dvojine, ampak zagotovo je nanjo vplivala tudi moja neomajna vera v svetost prepleta boga in boginje, moške in ženske esence, jina in janga, saj veste, iz katerega se je rodil ves svet. Že res, sonce bi morda enako močno sijalo tudi če ne bi bilo naše ljube Zemlje, ampak poglejte, kaj se zgodi, ko se ta dva ljubita: ko se vzpostavi njuna dvojina, se zgodi življenje, zaradi katerega je vsa naša resničnost sploh mogoča.

Dvojina, ja. To seveda ni edini odnos, ki me je pripeljal do izpraševanja monogamije, saj je bila moja ideja dvojine že večkrat postavljena pred dejstvo, da se razlikuje od partnerjeve. Toda doslej še nisem zmogla v polnosti neomajno stati za tem, o čemer mi šepeče moje attha, moja ženska duša. Nisem znala, ker se nisem imela dovolj rada, ker nisem sprejemala vsega, kar v tem trenutku sem, in vsega, kar (še/več) nisem. Nisem se znala vzravnati, izprsiti in dejati: »Imaš vsakršno pravico, da verjameš v mojo zategnjenost, ampak to je samo tvoje mnenje. Jaz imam svoje mnenje, ki ni nič boljše ali slabše od tvojega – je samo zelo drugačno. In s tem ni nič narobe. Zaradi tega so samo tvoje potrebe precej drugačne od mojih. In tudi s tem ni nič narobe. Ampak moja naloga je, da najprej poskrbim za svoje potrebe in se šele potlej posvetim tvojim. In najin odnos mi ne drži svetega prostora, v katerem bi lahko to storila.«

Nesigurnost, sprašujete? Ja, morda je za mojo idejo dvojine deloma res odgovorna nesigurnost male Tamarice, ki izkoristi vsako priložnost, da bi se lahko počutila manjvredno. Toda zakaj bi vztrajala v odnosu, ki tako predano »špila« na strune moje nesigurnosti? Zakaj bi vztrajala v odnosu, kjer je od mene pričakovano, da svojo nesigurnost napadem, če jo lahko preprosto v svojem ritmu sprejmem in izrazim in ji nanudim drugačnih izkušenj, ki bi jo prej ali slej transformirale v mojo moč, v shakti? Nesigurnost, ja. Ampak nesigurnost gor ali dol – zdaj sem tukaj, in od tod grem naprej, korak za korakom.

Trinajst let nazaj, ko sva prišli obe z Mario Eleno na tisti žur zaradi tebe – ona napovedano, jaz pa nenapovedano – in sem jaz izvisela, še nisem poznala osjega gnezda znotraj mene, v katerega je ta situacija dregnila. Zame si bil prasec, bil si idiot, in s temi označbami sem zaprla vse nadaljnje pogovore s seboj. Moj bes in bolečina sta potrebovala krivca, in ti, moj dragi Nottinghamski šerif, si čudovito prevzel to vlogo. Hvala ti. Tedaj še nisem bila sposobna sredi preklinjanja tvojega imena postati in se zazreti v ogledalo in ranljivo vprašati: Kdo sem potem jaz, če si ti prasec? Nisem bila sposobna dojeti, razumeti, da nas nihče izven nas samih ne more prizadeti. Ne, po tem, ko si dregnil moje osje gnezdo lastne vrednosti, nisem bila sposobna obstati in opazovati, kaj se sploh dogaja. Pobegnila sem in se trinajst let kasneje znova zaletela vate in si dovolila seči ti globoko in ti dovolila, da mi sežeš globoko … vse tja, do tistega istega osjega gnezda, kjer sedaj zloglasno vrši in šumi. Ista zgodba. Ista midva. Isto osje gnezdo. A drugačen izid.

Dandanes še vedno ne želiš izbrati. Dandanes še vedno ne želiš besede dati. A dandanes jaz izbiram na to ne pristati. Resnica je, da so trenutki tvoje ljubezni natanko tako čudoviti, kot sem si jih lahko samo želela: nežni, obsežni, iskreni, ljubeči, goreči, srčni, sočni, počasni, divji, zabavni in sproščeni. Ampak to so le trenutki, ukradeni iz resničnega Življenja … in jaz si želim celotnega Življenja.

Saj vem, saj vem, kaj boste rekli: »Življenje je sestavljeno iz trenutkov.« Prav imate. Življenje je res sestavljeno iz trenutkov, ni pa sestavljeno samo iz trenutkov. In podarjati samo trenutke nekomu, ki si želi Življenja, preprosto ni dovolj. Ob tem se počutim, kot da še vedno pobiram drobtinice Življenja s tal preprosto zato, ker nisem nikoli zares vstala in se usedla za mizo, da bi pojedla obrok tako, kot se šika. Obrok zadovolji naše telo in duha, nas nasiti in nam da moč, da zbrano in odločno zakorakamo v življenje, pomirjeni, ker vemo, da ni bil zadnji. Drobtinice te pa po drugi strani zasvojijo, ker te nikoli ne nasitijo, nikoli niso dovolj in nikoli ne veš, kdaj se prikotali naslednja, če sploh. Ta prispodoba z drobtinicami me dodobra spominja na lekcijo iz časov, ko sem se prebijala skozi motnje hranjenja in nešteto diet, s katerimi sem začela že v osnovni šoli: če preskočim obrok, se bosta moja duša in telo počutila, kot da jima nekaj manjka in ves dan bom hlastala za drobtinicami, da bi napolnila svojo kupico. Če to lekcijo preslikam v današnji dan, dobim naslednjo trditev: če si ne vzamem tistega, kar si želim in rabim, mi ne bo drobtinic nikoli dovolj. Če si ne vzamem življenja s nekom, mi ne bodo ukradeni trenutki nikoli dovolj.

Trinajst let nazaj je bila zame edina možnost, da namesto Marie Elene izbereš mene, da bom tvoja edina, in da srečno zaživi najina dvojina. Dandanes te možnosti zame več ni. Ni, ker ob sebi potrebujem človeka, ki je najprej zvest sam sebi in šele potem meni. Sploh ne gre več za to, ali od tebe dobim, česar si želim, ampak za to, ali sama to živim: v vsaki odločitvi, v vsakem koraku naprej, v vsakem ljubljenju, v vsakem slovesu.

Ali me slišiš, boginja?

Nočem, nočem, da izbere mene samo zato, ker jaz tako hočem. Samo zato, ker bi to mene osrečilo.

Ali me slišiš, ti?

Nihče nima več ničesar nikomur dokazovati. Vsak mora samo svojo pot izbrati.

Kakšna Svoboda! Svoboda z veliko začetnico.

***

In nedeljsko slovo? Najbolj sproščeno in iskreno in sprejeto slovo? Slovo, kot ga še ni bilo?

»Hvala ti,« mu šepnem v močnem, močnem objemu.

»Hvala tebi,« me stisne še močneje.

»Rada te imam,« ga stisnem še močneje.

»Jaz imam tebe rad,« se mi zazre v oči.

Bilo je tako, da sva bila dva magnetka, ki se ne moreta izpustiti, ne moreta ločiti, ne želita videti resničnosti brez tega objema, brez teh ustnic, brez tega smeha, brez te dvojine.

“Jaz bom živela naprej,” mu zagotovim, ali pa morda sama sebi prigovarjam. “In če …” obmolknem in obrnem pogled v tla.

“In če pridem kdaj k pameti, te pokličem,” zaobjame misli obeh v besede, ki postavijo piko. Za zdaj ali pa za vedno.

embrace1

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s