Kako preprosto je pozabiti. Kako preprosto je pozabiti, da smo same odgovorne zase. Kako preprosto je spustiti vajeti svojega življenja in jih pokorno, predano stisniti v roke nekomu drugemu; nekomu, ki nas odločno drži za roko, nekomu, ki nas ljubeče čoha po hrbtu, nekomu, ki nas zaščitniško poljublja na čelo, medtem ko mu ležimo v naročju.

V zadnji objavi sem govorila o svobodi dvojine: o tem, da je najvišja izrazna oblika svobode biti samosvoja – v objemu nekoga drugega. Za svojimi besedami še vedno stojim, saj ljudje kot vrsta za razcvet in razvoj potrebujemo drug drugega. Ampak kaj pa, ko fizičnega objema v tem trenutku ni? Ko zvečer na svojem balkonu sami preštevamo zvezde in smo priča vsebini našega sms nabiralnika, v katerem ni nikakršnih nedavnih besed, ki bi nas spominjale na tisti objem? Kaj se zgodi z našo svobodo, ko se zdi, da ni ničesar, kar bi nas v tem trenutku spominjalo na čarobnost tistega objema – in nas vse opominja zgolj na dejstvo, da ga v tem trenutku pač ni?

V zadnji objavi sem govorila o dveh stvareh, ki sem ju pred kratkim spoznala: kako svobodno se sama počutim ob njem in kako si želim, da bi se tudi on ob meni počutil ravno tako svobodno. Toda želeti si je včasih brezplodno, če v lastnih mislih še vedno gojim pričakovanja, ki preraščajo v zahteve kdaj in kje in na kakšen način bi rada zagotovilo, da je tisti mehak, domač objem še vedno namenjen meni. Če govorim o svobodi dvojine, mar ni potemtakem pravično, da je svoboda o tem kdaj in kje in na kakšen način njegova – če sem si že sama vzela svobodo, da se tokrat samo in zgolj prepustim?

Ne me narobe razumeti; uživam v svojih dneh, s seboj, s svojim sinom in z vsemi lepimi ljudmi, ki jih srečujeva na poti. A v trenutkih šibkosti misli še vedno zatavajo tja, kjer moje počutje ni več odvisno od mene, ampak od tistih kdaj in kje in na kakšen način. In v trenutkih šibkosti sedaj že vem, kaj mi je storiti, kaj je tista ena in edina stvar, ki me pomaga prizemljiti. Narava.

Včeraj sem tako po dolgem in napornem delovnem dnevu pred spanjem zavila na moj travnik. Noge so klicale po stiku z zemljo, od dežja še vedno vlažno, duša pa je klicala po občudovanju lune, ki v svojem ritmu sedaj raste. Sezujem se v trdni temi, naredim nekaj korakov in jo uzrem tam med drevesi. In čutim, fizično čutim, kako se sproščam iz uma v telo. Rastoča luna v temi me vabi naravnost v center svoje modrosti, kjer nikoli ne pozabim, kdo sem in kam grem. Sem nekdo s pomembno nalogo, prav tako kakor vsaka izmed nas … tudi če se kdaj pa kdaj še vedno zasačim, kako čakam, da mi drugi popravijo, polepšajo izkušnjo tega trenutka. In sem nekdo, ki čuti veličino tega, kar ima predati svetu … tudi če se še vedno ne zaveda, kaj vse ta veličina v resnici obsega.

Ko pridem domov, si navijem en tobak, ki sem ga bila kupila danes, da bi se malce poafnala (ali pa čisto zares verjela, da lahko predstavlja portal miru). Skočim na balkon, da bi se poslovila od dne. Prižgem svečko svoji nameri, pred seboj pa postavim kupček orakeljskih kart Vodstvo boginj, ki mi je tako ljub. Z vrha kupa vame bolšči Kali. Kali je na vrhu oraklja, ker bila zadnja dva dneva, odkar sem jo po jutranji meditaciji izvlekla, krasila moj oltarček in mi mežikala. Pogledam jo, premerim jo in ji pokimam: »Vem, zakaj sem ravno tebe izvlekla, draga moja.«

Kali je hindujska boginja, ki ljubeče in predano uničuje naš ego, da lahko naša duša svobodno zasije v svoji resnici; Kali nam pomaga sprostiti staro in taki narediti prostor za rojstvo novega. Poleg tega je Kali tudi moja zvesta vodnica, moja varuhinja in mati, ki me vodi po poti spoznanj in me sedaj, v teh dneh, vabi, da se učim tudi znotraj odnosov prisluškovati svoji resnici. Kali me uči prepoznati krč, ki je v resnici hrepenenje male Tamarice po tujih zagotovilih in dotikih, ki bi jo morda prepričali, da je v resnici nekaj vredna; Tamarica ne joka krčevito, ker bi zares potrebovala druge – potrebuje samo mene, sebe in svoj materinski dotik, šepet, bližino. Kali me uči prepoznati tudi krč in krik večje Tamare, ženske in mame, ki se vztrajno, dan za dnem, v odnosu do sebe, do svojega sina in svojih bližnjih že uči biti zvesta sama sebi in ki je v domeni ljubezenskih odnosov še čisto vsa zelena; Tamara se zaveda, da je zeleno dobro, saj zelena barva predstavlja srce in to je tisto, kar želi, da jo vodi v bližino nekoga – ne igrice ali manipulacija, ki jo je v tem življenju imela že dovolj, se ji zdi. Kali ve, da Tamarica in Tamara že vse od zgoraj naštetega vesta. Ve pa tudi, da na to radi pozabljata.

V mislih še vedno pri Kali zaprem oči in nekajkrat globoko vdihnem. Naenkrat se zdrznem, ko izza zaprtih oči zagledam, kako nekaj neizprosno drvi proti meni.

Ona je. Maha Kali. Mati Kali.

Kot sam vihar drvi proti meni vsa srepogleda in za trenutek se prestrašim, da mi bo iz svoje jeznoritosti »dala čelno«. Skoraj že odprem oči, da bi preprečila silovit ne-ravno-fizičen udarec z glavo, nato pa si premislim in se odločim počakati tistih pičlih nekaj stotink sekunde, da me doseže. »Kar bo, bo,« zašepečem. Niti čelne ji ne bi zamerila, saj se zavedam, da sem bila v zadnjem času sila pogosto pozabljala na svojo božanskost, na katero me ona tako vztrajno opozarja.

Kali prihrumi in me doseže in namesto čelne objame moje celo telo. Materinsko me objame. Predano. Prisotno, da čutim mehak in domač objem, ki umiri moj dih, sprosti  moje telo in opomni moje srce, da je še vedno tu. Ja, tako vzgajamo matere, z objemom, ne z udarcem. Njenemu objemu se v popolnosti in z lahkoto predam in znanje o predaji je zdaj sveže, saj sem ga urila v njegovem objemu. Predam se njeni ljubezni in podpori in samo uživam v njiju. Brezčasno.

Nato pa se odlepim in že je pred mano, da se ji lahko zazrem v oči. V mehke oči matere, ki brez pomisleka vedno, vedno, vedno ljubeče bdi nad svojo hčerko. Čutim, da me preveva hvaležnost in ob nji se mi srce, ki se je bilo prej v pričakovanjih narahlo priprlo, začne spet odpirati. Mojo pozornost privabijo njeni lasje. Razmršeni, dolgi, črni, živi, divji lasje, ki svobodno padajo na boke ženske popolnosti. V roke vzamem koder njenih las, ki so svoji bujnosti navkljub mehki in svilnati, in ga pomencam med prsti. Paše mi preštevati njene lase, ki mi govorijo svojo zgodbo. Namuznem se: »Ti si čisto divja.«

»In ti si tudi,« odločno pristavi moja učiteljica svobode ter osvobodi figo na vrhu moje glave, da pade slap zlatorjavih las na vse strani – in zaživi. Elastiko, ki je prej spenjala lase, vrže na tla, me prime za roki in me povabi na ples. Glasbo pridaja tišina zvezd, šumenje oddaljenih avtomobilov in zvončkljanje lobanj, vpetih v njeno ogrlico, ki ob zibanju njenega telesa udarjajo ena ob drugo. Pleševa. Divje. Pleševa. Kaotično. Pleševa najin kaotični ples, ki je včasih tako zelo potreben za sproščanje napetosti, ki se nalagajo v telo. Že res, včasih je moj ples že objemanje dreves – to je energij ples; toda včasih mora biti ples tudi kaotičen, ker je kaos orodje za privabljanje praznine in ta neizogibno rodi preboj. Vedenje.

Nenadoma mi pod nos pomoli svojo sabljo: »Na, odsekaj.«

Pomigne z glavo, jaz pa dvignem roke od sebe: »Ne morem še.«

»Sekaj, zdaj.« odločno vztraja, brez da bi morala povzdigniti glas.

»Kaj sploh režem?« se zmedem. Ni ji treba odgovoriti. Za odgovorom pobrskam v sebi: danes režem pozabo. Režem konstantno pozabljanje prave resnice o sebi. Režem konstantno pozabljanje o pestrosti in igrivosti in živahnosti in pomembnosti svojega življenja. In režem nesigurnost, ki botruje mojim pozabam.

»Vem, da ni enostavno prevzeti odgovornost za svoje življenje. To ni kar tako. To ni kar tako … kajti to je to.«

»Kaj pa, če ne bom znala drugače?« se ustrašita Tamarica in Tamara naenkrat, tako sta že ustaljeni v delovanje na določen način. »Kaj, če zopet padem v iste drame, v iste igrice, v iste predstave? Kaj, če zopet pozabim, kdo sem in zakaj sem tukaj, in vajeti spet podturim v roke nekomu nič hudega slutečemu, ki nima nikakršne zveze z mojimi občutki? Kaj, če bom še kar naprej od drugih zahtevala odgovornost, ki je moja trma noče prevzeti?«

»Samo odučiti se moraš, kar si se bila tekom življenja in odnosov naučila. Ni, da se moraš naučiti nečesa drugega, to bi bilo veliko težje. Odučiti se moraš in delovati v skladu s svojo resnico, ki ne terja nikakršnega programiranja. Nikoli.« Nasmehne se in v kaosu najde moje nejeverne, prestrašene oči, ki vedo, da stojijo pred prepadom.

»Enostavno je,« zašepeče. Zveni smešno, toda v trenutku ji verjamem na besedo. Zaupam ji. Odločno zgrabim sabljo in zamahnem v praznino nočnega zraka.

V trenutku ni več matere in ni več njene sablje, odšla je, kakor je bila prišla (pa ne zares, kajti vedno je ob meni). V trenutku sem zopet sama na svojem balkonu; sama že, ampak ne osamljena. Sama in odgovorna zase.

Kako preprosto je pozabiti, kaj? Ja. Res. Toda pozabiti je tudi vredno, če samo zato, da se lahko potem ponovno spomnimo. Kajti, dragi moji, spominjanje, kdo smo in kaj vse nosimo v sebi in zakaj smo v resnici tukaj, je tako sladko.