Pričarajmo!

Spomnim se, bilo je sedem let tega. Pravkar sem bila napisala diplomsko nalogo na temo frazeologije in kulture v primeru Jamajške kreolščine na oddelku za anglistiko in amerikanistiko filozofske fakultete v Ljubljani. Pravkar sem bila zaokrožila en del svojega življenja. Po osemnajstih letih izobraževanja v institucijah sem kot prava patriarhalna pridna punčka staršem v ponos, sebi pa v odvezo, dokončala študij angleščine: niti približno tako modra, kot sem bila od sebe pričakovala, da bom do te točke in niti približno tako povezana sama s seboj, da bi vedela, kaj naj bi bil moj naslednji korak. Ja, od mene je bilo pričakovano, da si poiščem službo in zaživim srečno do konca svojih dni s fantom, s katerim sva prijateljevala že dobra tri leta in je bil po vseh standardih resen in prijazen in preprosto »f’nt za ožen’t«.

Ampak kaj, ko meni ta scenarij ni bil kaj prida všeč. Moja duša, moja draga vodnica, moja attha, kot jo sedaj imenujem, se je kot prestrašen boter ježek skrčila v drobno bodečo žogico vsakič, ko sem samo pomislila, da lahko vnaprej prav dobro predvidim vse, kar se bo zgodilo v mojem življenju, če nečesa ne spremenim. Ja, v tistem obdobju me je moja attha s svojimi bodicami zbodla vsakič, ko se je skušala ubraniti ideje, da lahko moje življenje postane tako predvidljivo. In s predvidljivostjo kot tako niti ni nič narobe, če vprašate mene; včasih je naravnost koristna in podporna. Ampak jaz osebno imam svoje stvari raje malce bolj proste.

In tako sem se odločila, da si življenje malce začinim. Še v odnosu z omenjenim fantom sem se od glave do peta zaljubila v prvega filozofa in glasbenika, ki mi je prečkal pot, nato kupila enosmerno vozovnico za v Indijo in povsem strahopetno položila besede o končanem razmerju v usta mojemu užaljenemu fantu. Še danes se spomnim, kako sem se tistega toplega poletnega večera, ko sva prišla z najinega zadnjega izleta na morje, pričela lahkotno, radoživo, iskrivo smejati življenju – medtem ko je on na robu solza v naglici odvihral z našega dovoza. Ne, nisem se smejala njemu in njegovim čustvom. V resnici mi je bilo žal, da so se ta tri leta tako klavrno končala. Želela sem si, da bi mu tedaj zmogla spoštljivo in sočutno povedati o svojih čustvih in načrtih, v katerih pač ni bilo več prostora zanj. Želela sem si stik z svojo močjo, da bi lahko stala za svojimi besedami in dejanji pred seboj in pred njim – stik, ki se je pričel vzpostavljati ravno tam in tedaj. Na makedamskem dovozu pred hišo mojih staršev sem se smejoča in radostna zazrla v avgustovsko zvezdnato nebo, globoko vdihnila, in si zašepetala: »Kako je lepo.« Vetrc se je igral z mojimi lasmi, topel poletni zrak je božal mojo golo kožo in neskončni prizor nad menoj je božal moje sanje o veličini in barvitosti in razigranosti in nepredvidljivosti življenja.

Zamaknjena od lepote sem zašepetala življenju: »Želim si zaplesati s teboj!«

Pa sva se začela vrteti, življenje in jaz, v plesu, ki mu dandanes pravim Prebujanje v žensko esenco. Slednje je tudi podnaslov moje prve knjige iz serije Attha, ki izide to jesen in slednje je tisto, kar se je pričelo v meni rojevati pred sedmimi leti: približevanje sami sebi, da bom srečno živela in mi bo dobro na Zemlji. Prebujanje v žensko esenco je potovanje, na katerega sem se vkrcala v lotusovem položaju, v senci akacijevih dreves s pogledom na Tržaški zaliv za hišo mojih staršev, ko sem ob zaključku šolanja po mnogih letih želja končno začela dnevno meditirati. Meditacija je moje življenje naredila veliko bolj zavestno, in nenadoma sem se (ne)vede, (ne)hote pričela ukvarjati z vprašanji, kot so: »Kaj pomeni biti ženska v današnjem svetu? Kaj ženska počne, kako to počne in zakaj to počne? Kaj je tisto, kar nas loči od moških?«

Iščoč odgovore sem v predanem samoizpraševanju posadila semena zavedanja in poletela v čudovito Indijo, katere barvitost in drugačnost me je tako začarala, da sem na sama vprašanja pozabila, toda odgovori – odgovori so vseeno začeli kliti v meni. Dnevno sem jih pisala in z njimi polnila snop svojih zvežčičev. Kot deklica, ki se širokih oči uči od sveta, sem začela občudovati mehkobo svoje ženskosti, ko sem si dovolila samo biti; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi izpadla razgledana, učena, brihtna, luštkana, svobodomiselna belka, ki ne more skriti svoje potrebe po tem, da bi se z nečim identificirala; ko nisem čutila potrebe po tem, da bi nekdo bila. Učila sem se plavati s tokom, kar mi je po osemnajstih letih institucij in režima sprva predstavljalo velik izziv. Učila sem se sprostiti v trenutek, brez da bi morala kje biti ali kaj početi. Učila sem se sprejemati vse, kar mi prihaja naproti, brez da karkoli pričakujem. Učila sem se biti prijazna in mehka in topla tudi v svoji odločnosti. Učila sem se … in potihem bala, kaj bo, ko pridem domov.

Na srečo je vesolje slišalo ta moj strah ter mi nekega dne na plaži pustilo čarobno paličico. Nekdo bi morda v njej videl kanzashi, japonsko lasno paličico, saj je moja čarobna paličica v svojem prejšnjem življenju najbrž res služila v oporo figam, v katere so si punce spenjale lase. Ampak jaz sem v leseni in črni kanzashi z zlato spiralo po vsej dolžini videla svojo čarobno paličico. Videla in vedela, kaj mi želi vesolje z njo sporočiti: ključ do tega, kar si želiš, je v osredotočeni nameri. Ključ do zavestnega življenja posvečenih trenutkov in veliko preudarnosti, ki sem se ga v Indiji učila čarati, je v osredotočeni nameri. Pri čarobnih paličicah je namreč tako, da je en konec običajno ožji od drugega, zato, da paličico primemo za širši konec in v konico ožjega konca zberemo energijo svoje namere, ki jo želimo prebuditi v svet. Naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

In sedaj se dogaja. Ta zapis je v resnici plod moje hvaležnosti, da se po sedmih letih v mojem življenju končno odpira prostor in čas za ritualnost, ki se ji vztrajno odpiram in ki jo vztrajno vabim k sebi. Hvaležna sem, da mi je dano živeti v času, ko se lahko kot ženska vse svobodneje odločam in obračam h koreninam ženskosti, tako prisotnim v vseh nas. Hvaležna sem, da mi je dano živeti tako blizu čudovite narave, v kateri najdem svoj navdih, svojo učiteljico, svojo terapevtko. Hvaležna sem, da mi je dano ustvarjati in svetu nuditi svoje dušne kreacije – in hvaležna sem vsem vam, da jih berete. Hvaležna sem, da mi je dano opazovati luno in sonce in zvezde in naravo in svojega sina, ki je življenje, plešoče življenje samo. In hvaležna sem, da se lahko s tem plešočim življenjem tudi sama zavrtim, vedno znova.

Kako?

Danes, na primer, je ob 13:48 prazna luna, čas za umiritev in razmislek. Danes je zatorej odlična priložnost, da si vzamemo nekaj trenutkov v dnevu zase in si odgovorimo na vprašanja:

Kaj želim negovati, prebuditi v tem mesecu?

Čemu želim nanuditi več pozornosti?

S čim si želim biti noseča?

Kaj hočem, da se rodi?

Že vem? Že veš? Danes te vse podpira, da to izveš. Da se o tem odločiš.

flow

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s