Pre … skok/ boj/ porod

Danes sem bila na vrtiljaku preteklosti. Okoli mene so se vrteli spomini in izgledalo je, kot da vsak izmed njih vsebuje ključ do vrat nekega spoznanja. Hvaležna sem bila zanje, tudi v svoji zmedenosti, toda pot spominov je bila naporna in osamljena. In na trenutke zelo boleča. Včasih so se mi v frustraciji, da je vse, kakor je vedno bilo, orosile oči. Nakar sem venomer kriknila ali zaječala. V brezizhodnosti.

Ko sem bila spet že tik pred tem, da izjokam celotno vsebino svoje bolečine, vse do najbolj nedostopnih kotičkov, sem se še prej odpravila lulat. Nakar sem se pogledala v ogledalo.

Začudena, kako izmučeno, izpito, iztrošeno izgledam, zberem vso moč, da si zašepečem: »Dovolj bo.« Dovolj bo tavanja v mislih.

Zrem v svoje votle, brezizrazne oči in se zavedam – vem – da ta frustracija ni vse, kar je. Nikoli ni. Vem, da je v njej še priložnost. Vedno je. O kakšni priložnosti je govora, še ne vem, ampak že samo vedenje, da ta tuga, ki jo doživljam v preoranih pokrajinah, ni vse, kar mi je v tem trenutku namenjeno, me pomirja. In zagotavlja srečen konec. V resnici zagotavlja tak konec, s katerega bom lahko temu jazu, ki izbira trpljenje in objokovanje, mahala kot z rdečimi naglji okičenega gorenjskega balkona. Mahala in poplesovala. In popevala. Veliko svobodnejša.

Poiščem se v svojih očih, postanem in odločno zapovem: »Sprejmem izziv!« Vem, da mi je danes na to uspelo pozabiti, toda sedaj, v tem trenutku, sprejmem izziv, da je situacija, v kateri se nahajam, v resnici samo priložnost za razcvet.

Mala Tamarica, ki je od venomer ljubila izzive, najde svoj hudomušen nasmešek na mojem obrazu. In iskrico v očeh, ki vzplamti. Zagori in obeta življenje: »O, ja, ja. Pa jo imamo, strast.«

In v trenutku se počutim živo.

Živost mi daje izziv, da prepoznam priložnost za rast in razcvet, ki mi jo situacija ponuja. In ta izziv prezrači moje spominov polno telo in mu vdihne svoj ljubi, dragi notranji fokus, ki kot lučka vodi nas ženske k ustvarjanju čarobnih stvari.

In v trenutku, ko se počutim živo … ko dobim spet svoj fokus in ko moje oči v ogledalu ponovno zasijejo s tistim znanim, navihanim žarom, se dan popolnoma zasuka. Popolnoma. In ta ladja zopet plove tja, kamor jaz hočem.

Popolnoma.

32083896_10156064112402819_4360432085173796864_n

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s