Že med včerajšnjim poslavljanjem sem začela nezavedno peti točno to verzijo te mantre iz kundalini tradicije, ki smo jo pele na Shakti Dance. Danes zjutraj pa sem, potem ko me spet pobarala, na Youtube-u porabila kar nekaj časa, da jo izribarim, to zame najlepšo verzijo.
Guru, Guru Wahe Guru
Guru Ram Das Guru
Ko pride do srčnih zadev, kjer se v popolnosti nekomu odprem za cela dva dni in dve noči, in sem potem priča tistemu trenutku, ko se vsak izmed naju vrne v svoje resnično življenje … tedaj je res preprosto zdrsniti v krč. V žalost, v skrbi, v strah. “Kaj zdaj, če sploh kaj?”
Tedaj me pobara moja notranja modrost tako, da moja usta uporabi za mrmranje te pesmi. Da moja usta uporabi za izražanje zaupanja življenju: “Notranja učiteljica, vodi me, notranja učiteljica, klanjam se ti. Vem, da ti že veš, na katerem delu svoje poti sem, dovoli mi, da delujem v skladu z lastno resnico.”
Hvala.
Ker če zaupam notranji učiteljici, potem se lahko teh dveh dni in dveh noči spominjam s sladkim priokusom v ustih in z odpritm srcem, ki mi ga je vztarjno mehčalo zrenje v njegove oči, dobro znane iz časov, ko sva bila oba še zelena. Ne?
Ja. Mislim, da je najboljša izbira.
Ah, mlada ljubezen.
attha 