Skoraj sedem let tega sem v Indiji nekega lepega dne ugotovila, da sem čarovnica. Vsa odprta in svobodna sem bila namreč prvič okusila kanček svoje moči, ki mi je odprla zavedanje, da lahko z njo spreminjam svet na bolje. V Indiji sem si nakupila knjig o *Wicci in se zelo studiozno zapodila na svojo pot, ki sem jo potlej doma nekega lepega aprilskega dne pod svojim drevesom tudi posvetila. Teorija mi je pihala na dušo, da sem navdušeno prikimavala in vdano srkala vsako besedo, s prakso pa je bilo malo drugače. Ta se mi je že v začetku uprla, saj je ponovno slonela na kupu postopkov in korakov. Nisem mogla verjeti, da lahko tudi na relativno svobodnem verskem terenu ponovno naletim na nek sistem, za katerega se mi je zdelo, da razblinja moj odnos z božanskim. Razblinja, ker v tem odnosu ni bilo več mene in mojih besed, marveč tuje, preverjene in predpisane in priporočene v natančno strukturiranih korakih.

Zamahnila sem z roko, se zavezala k ohranjanju svoje povezave z naravo (ki je srž moje poti) močne in si pri sebi mislila: »Jaz se tega ne grem, moliti hočem po svoje. In prav gotovo obstaja način, da te stvari stečejo bolj organsko … kajne?«

Preden sem si uspela odgovoriti, sem postala mama in nekaj let me je ta brezpogojna ljubezen, za katero sem zamenjala svojih štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, povsem izpopolnjevala. Nato sem pa lani jeseni ob pritajenem švistanju burje skozi razgaljeno grmičevje mojega travnika v sebi ponovno zaslišala klic. Bil je isti klic, isto vabilo, ki me je povsem nepripravljeno našlo že v Indiji.

Postala sem in prisluhnila mojim globinam, v katerih je odzvanjalo: »Rabim več posvečenih trenutkov. Rabim več osredotočenih dejanj, ki so plod čiste namere in brezpogojne ljubezni. Rabim več ritualov!«

Nisem vedela, kako naj se lotim čaranja bolj posvečenega življenja, pa sem začela drobencljati – to se mi je še vedno obneslo. Malce tu, malce tam in preden se zavem, že nekaj imam. Malce zdaj, malce potem, pa »sem že na ti« z vsem.

Si naredim slasten piling za telo; objamem drevo močno,  močno.

Utišam misli in si prižgem svečko; sprehodu pa vse smeti s travnika poberem v vrečko.

Vnašam več obredov hvaležnosti v najin vsakdan; postanem in zamižim, ko čutim, da je moj obraz s soncem obsijan.

Za vnašanje več ritualov v svoje življenje je bila zaslužna zavestna krepitev ljubezni do same sebe. Za vnašanje več božanskega v svoje življenje, sem morala najprej v sebi videti božanskost. Jo prepoznati. Začutiti. Priznati. Sprejeti. In živeti. Življenje svoje božanskosti naredi moje življenje sveto. Življenje svoje božanskosti naredi iz vsake stvari, ki jo počnem, ritual. In moj odgovor na potrebo po ritualnosti, ki sem jo prvič začutila pred sedmimi leti, je lahko prišel organsko šele, ko sem sama sebe v polnosti sprejela.

Ko sem sprejela svojo fluidnost in amplitudo svojega čustvenega nihanja. Ko sem sprejela, da nisem »samo preveč občutljiva«, kot sem leta in leta poslušala, ampak senzibilna, kar pomeni, da me iz lastnih globin vodi ženska duša ali attha. Ko sem sprejela, da kot ženska plavam s tokom naše ljube matere Zemlje v ritmih naše ljube svečenice Lune. Ko sem sprejela, da mi občutki, ki jih konstantno izkušam, pričajo o zaznavanju in sodelovanju z neoprijemljivim in nevidnim okrog mene, ki z menoj soustvarja ves čas. Brez sistemov in postopkov in korakov, a z osredotočeno namero privabljanja božanskosti v vsak svoj trenutek. Ja, šele ko sem vse to sprejela, se je lahko v noči na prvi maj, ko so včasih gaelski pogani praznovali prvi dan poletja imenovan Beltane, zgodilo, da sem v ognjene zublje zmetala vse, kar me ni več podpiralo, in se nato doma usedla v molitev. Vedoč, da potrebujem ritual. In ne vedoč, da bo moja osredotočena namera popolnoma v sozvočju s časom, ko narava cveti, se medi in vabi k dotiku.

Vsake toliko časa, približno enkrat na mesec, me zapopade žalost. Ta bridka, grenka, skeleča žalost pride kar od nikoder, traja kak dan ali dva, in me naposled zapusti lahkotno in zadovoljno, prav takšno, kakršno me je našla. Pride, da me spomni, pa gre. In vedno, vedno je povezana s samoto. In vedno, vedno, to samoto spremljajo občutki krivde. Približno enkrat na mesec se torej počutim osamljeno. Osamljeno, ker ob meni ni odraslega človeka nasprotnega spola, s katerim bi se lahko pogovarjala, delila izkušnjo tega življenja in vzgajala to čudovito, nežno bitje, ki me je izbralo za mamo.

V petek sva prespala pri prijateljici Ani v Posočju. Na njenem balkonu, ki je odpiral pogled na reko Tolminko in sijočo, rastočo luno, sva se pogovarjali (kar se je meni zdelo) dolgo v noč. Govorili sva o vsem in še čem in kmalu sva pristali pri partnerskih odnosih. Moji nekdanji partnerski odnosi so zame zadnjih štirinajst dni zelo velika tema, saj me je Vesolje ob prejšnji menstruaciji pocukalo za rokav, naj že počistim podstrešje vseh neizrečenih besed in neizživetih čustev. Ampak samo biti tam, v Posočju, fizično bližje mojemu zadnjemu partnerju kot kadarkoli od dne, ko sva lanskega oktobra postavila zadnjo piko, me je naredilo zelo ranljivo. In ta ranljivost mi je dala pogum, da Ani naglas priznam nekaj, česar še nedolgo nazaj nisem bila sposobna: »Veš, včasih se počutim tako osamljeno. Včasih se počutim tako lačna dotika sočloveka …«

Kot mama štiriletnika sem v svojem najtesnejšem odnosu bolj ali manj jaz tista, ki dotik dajem njemu, ki ga bolj izrazito potrebuje. Večkrat dnevno ga objamem, poljubim, pobožam in povem, kako ga imam rada; predano izkoriščam še zadnje priložnosti, da ga dvignem v naročje in resnično uživam v nošenju spečega zlatolasca v četrto nadstropje; zvečer ga med branjem pravljice privijem k sebi in mu zmasiram nogice in hrbet, kadarkoli mi le dovoli. To so moji najljubši trenutki dneva: z dotikom brezpogojno dajati ljubezen in vrednost temu bitju pod mojo perutjo. Kakšen blagoslov! Blagoslov, ki me vsaj enkrat mesečno, na kakšno takšno posebno luno, spomni, da dotik potrebujem tudi jaz. Ja. Izrazito ga potrebujem. In ko govorim o dotiku, ne mislim zgolj na seksualni stik (čeprav bi lagala, če bi trdila, da slednjega ne potrebujem). Govorim primarno o takšnem dotiku, ki priča o bližini.

Moj dragi prijatelj Martin je eden mojih največjih učiteljev dotika. Spoznala sva se dobrih deset let tega, ko sva začela skupaj – jaz kot pevka in avtorica besedil, in on kot kitarist – ustvarjati lahkoten duetni fusion, v kontaktu pa naju še dandanes drži bratska/sestrska ljubezen in najbrž tudi sorodna dvoječevska energija, ki stremi k sproščenosti in filozofiranju. Z Martinom sva si na nek način zelo podobna, v eni stvari pa sva se že od začetka zelo razlikovala: on je zelo dotični človek, ki se ljudi sproščeno dotika in ljubeče masira, jaz pa sem bila na tem področju nehote, nevede precej zadržana. In vse do lani poleti, ko je Jogi (kot Martina vsi kličemo) prišel na obisk, nisem vedela zakaj.

Z Jogijem se navadno za druženje dogovoriva največ kaki dve uri prej. Tako me je tudi tedaj tik pred zdajci poklical in prišel na obisk ravno na prvi dan menstruacije, ko mi je bilo vse odveč. Ni, da se mi ni ljubilo družiti z njim, ampak pritisk v maternici me na te dneve vedno kliče k tlom. To mu povem, nakar mi olajšano reče: »Ma super. Ravno prav, ker tudi jaz danes rabim samo malo *cartanja.« Svarun je bil pred tem odšel na obisk k sosedu, midva z Jogijem pa sva se usedla na moj kavč in objela. On se je naslonil na naslonjač, jaz pa nanj in obstala za dobre pol ure. Vsak trenutek tega objema sem lahko čutila zdravilno energijo, ki si jo z bratom podajava in deliva. Vsak trenutek tega objema sem čutila zdravilnost dotika kot še nikoli poprej. Čutila sem zdravilnost dotika, za katero sem bila dotlej prikrajšana, ker sem dotlej poznala zgolj drugačen dotik, ki je prinašal drugačen izid.

In šinilo mi je, da sploh ne poznam dotika hvaležnosti za to, kar sem.

In šinilo mi je, da sem navajena samo dotika, ki napeljuje k spolnosti.

In šinilo mi je, da zgovorna moč dotika časti LEPOTO moje duše, ki hrepeni po Bližini.

Dotik priča o bližini in bližina je tista, ki jo pogrešam, ko pravim, da sem osamljena.  In se potem počutim krivo, da jo pogrešam. »Saj še nikoli nisem bila tako srečna in izpopolnjena v življenju, kot sem sedaj,« razglabljam, »kako sem torej lahko še vedno kdaj osamljena?« »Saj še nikoli nisem bila zaljubljena v svoje življenje,« nadaljujem, »živim zdaj, ne čakam na maj – in navsezadnje me maj že sam najde, kaj?«

Ampak najde me tudi žalost. Žalost je čustvo, pred katerim sem večino svojega življenja bodisi bežala (ko sem se bala, da me bo sicer zlomila), bodisi se pač predano utapljala v njej (ko nisem verjela v lastno moč). Nikoli ji nisem znala dovoliti, da je, kar je: čustvo, katerega glavna funkcija je sporočiti, da vozimo »rikverc« in ne tja, kamor pravimo, da gremo. Žalost ne more biti dobra ali slaba. Žalost samo je. In je samo zato, da nam podari zavedanje. Opremljeni s tem zavedanjem, jo lahko zatem v ljubezni in hvaležnosti izrazimo, izpustimo na prostost.

Danes jočem, ker so solze način, na katerega se želi moja žalost izraziti. Lahko bi kričala, risala, pela, plesala, boksala blazine, štihala vrt, šla na bosonogi sprehod ven. Lahko bi. Toda danes je žalost izbrala solze. Žalost je resda bridka, ampak jok jo sprošča, jo rahlja. In ko jo dodobra razrahlja razumem, da jok še ne pomeni, da sem zašla s svoje poti. Ne. Žalost mi zgolj pove, kaj hočem. Tako, da mi pokaže, česa nočem. Danes to pomeni, da misli o bivšem partnerju, ki so me spremljale skozi dan, pač niso bile zame podporne glede na to, kam pravim, da želim v življenju iti. To je vse. Žalost ne pomeni, da sem šibka ali slaba ali nesposobna. In ko me žalost spremlja že tretji dan, vržem v kresni ogenj tisto, kar čutim, da me v tej žalosti ne podpira več.

»Zakaj sem sploh žalostna?« se sprašujem.

Ker ljubim nekoga, s komer si v resnici ne želim biti? Res, veliko ljubezni čutim do mojega nekdanjega partnerja. Ljubezni, hvaležnosti, strasti. Hkrati pa si ne predstavljam življenja ob njem, življenja z njim. Sem torej žalostna, ker ga imam rada? Ne. Žalostna sem zaradi pričakovanj, ki jih imam od te ljubezni.

Zato se odločim. Svečano. Spontano. Da bom odslej ljubila brez pričakovanj, brez zadržkov in brez garancij. Da bom ljubila, ker sem polna ljubezni, ker sem vodnjak ljubezni, ker sem izvir ljubezni. Ljubila bom, ker je to tisto, kar lahko dajem. In vržem v kres pričakovanja o ljubezni. In se usedem v molitev, z roževcem v eni roki, v drugi pa z žadom. Prižgem svečko. Diham. In čutim ljubezen, ki se pretaka v meni. In čutim žalost, ki se poslavlja od mene, ko pravim, da v zameno za svojo ljubezen nočem nič. Ljubim, ker sem vodnjak ljubezni. Ne ljubim, da karkoli dobim v zameno. Nič ne more zamenjati ljubezen, ki jo dajem. Nikogar ni, ki bi me lahko napolnim. To počnem že sama.

In osamljenost? In dotik?

Ko se počutim osamljeno, se nič več ne počutim krivo. Ko potrebujem dotik, se objamem.

In Beltane?

No, samo to bom rekla: nikakršno naključje ni, da je potreba po čiščenju zastalih stvari iz prejšnjih odnosov prišla ravno sedaj, ko se odpira maj. Maj je namreč mesec ljubezni in seksualnosti brez kakršnihkoli moralnih zadržkov, Beltane pa časti poroko dveh nasprotij. In v čast te poroke sem včeraj zvečer naredila majčken mlaj. Uporabila sem svojo paličico in nanjo zavezala tri trakce treh različnih barv s svojimi simbolnimi pomeni: rdečo za življenjsko energijo in strast; oranžno za božansko kreativnost; zeleno za zdravljenje srčne čakre. Nato sem vrvice, ki predstavljajo ženski princip, poročila z paličico, ki predstavlja moški princip, tako, da sem jih ovila okrog in okrog in se medtem ljubeče osredotočala svojo na svojo namero, ki služi v najvišje dobro vseh in jo šepetala v nočni zrak, oplemeniten s polno luno.

Pa je prišel ritualček, čisto organsko.  In tako bodi, če nikomur ne škodi.