Lastna vrednost je življenjski sok

V torek zvečer, potem ko je Svarun v objemu polnolunske energije le s težavo zaspal, sem si naredila majhen obred; da se povežem s svojo attho, žensko esenco, in da se povežem z luno, ki s takšno lahkoto podpira vse naše osredotočene namere. Usedla sem na mojem zvestem balkončku pod luno in začela pisati v svoj zvežčič. Pisala sem, da sem spustila stoičnost, ki sem jo pred tem kar nekaj dni čutila, in pisala sem, da bi korak naprej stopila. Pisala sem, da bi odvrgla svoja stara oblačila majhnosti in se odela v svoj polni izraz, ki ga vodi ugodje. V preteklem mesecu se je v meni nabralo precej napetosti in izliti jih na papir ob soju svečke je še vedno najboljša terapija za človeka besed, kot sem jaz. Pisala sem, da bi sprostila majhnost in stopila v vrednost.

Ko sem zaključila, sem se še stuširala, da bi še fizično začutila, kako tekoča vodo spira vse, kar me ne podpira več, in šla spat z mislimi o vrednosti. Ulegla sem se in položila eno roko na srce, drugo pa na maternico. Zaprla sem oči in se popolnoma predala občutku, kako zelo sem utrujena. Izčrpana, v resnici, saj že nekaj dni hodim precej pozno spat. Izčrpana, ja, a hkrati neskončno hvaležna za to mehko blazino, na katero se lahko zleknem, kadarkoli se spomnim, kadarkoli si zaželim.

Ampak včasih se zgodi, da ne glede na to, kako sem utrujena, ne morem zaspati, ker v glavi še vedno vrši, roji. Ja, velikokrat se zgodi, da mi odstavek prileti šele ko se telo popolnoma umiri in zastale energije sprosti. Sicer sem odločno, nepopustljivo pripirala oči, toda um je hotel še nekaj doreči. Bila sem že zabetonirana v postelji in že misel na to, da bi se morala dvigniti, prižgati solno lučko, ter v eni izmed torb, ki sem jih naokrog nosila pretekle dni izribariti svoj zvesti dnevnik in pisalo, se mi je zdela groteskna. Zato sem najprej poskusila s taktiko, ki včasih, ko zelo samozavestno pristopim, vžge: mirno sem se obrnila k umu in mu začela nežno, ljubeče, materinsko šepetati, da si bom vse, kar mi ima pomenskega povedati, ne samo zapomnila in jutri navsezgodaj zjutraj pri polnih močeh izpisala na papir, marveč tudi nadgradila. Včasih ta pristop resnično deluje – ko popolnoma stojim za svojo utrujenostjo in odločnostjo, da ne bom pozabila. Toda tokrat se um ni dal zmesti, jaz sem bila pa preveč utrujena, da bi mu prigovarjala in ga zlepa ali zgrda poskusila utišati, zato sem nonšalantno vstala in pobrskala za orodjem. Ker ko se inspiracija rodi in mi tako neomajno stoji v brk, grem z njo tudi na konec sveta – ali pač do konca noči, če je treba – saj mi venomer nepopisno služi.

Ko sem se spet zleknila, je pisalo začelo švigati in me buditi in me drezati pod rebra, češ: »Uuu, tole je dobro. Všeč mi je, kam greva. Še je tukaj, še.« Bila sem le orodje svoji inspiraciji in ta razmeroma pasivna vloga mi je bila tedaj in tam povsem pisana na dušo. Dobesedno.

Ko se je naliv ustavil, sem začutila spremembo v sebi. Zgodil sem je še en »aha trenutek« in nemudoma sem ga nadela na ogrlico zavedanja, ki jo zadnje tedne zelo predano vozlam na temo lastne vrednosti. In ker se ta kamenček tako sveti, sem se ga odločila podeliti še z vami; če smo vse v tem skupaj, kot neizpodbitno vedno bolj verjamem, sem pomislila, morda zasveti še kateri.

Doslej sem izbirala partnerje na podlagi tega, kakšni so, ali še huje – na podlagi tega, kakšen je njihov potencial. Moja mala deklica, nesigurna Tamarica, ki se tako rada tako pogosto počuti manjvredno, je predvidevala, da bo ob ljudeh z lastnostmi, ki jih želi zase, tudi sama že na pol poti do tja. Toda običajno se je zgodilo ravno nasprotno in mala Tamarica je morala ob vsej njihovi impozantnosti stopiti nekaj korakov nazaj, da uteče opeklinam njihovega sonca. Res, vsi moški, ki sem jih spoznavala zadnjih sedem let so na tak ali drugačen način sijali samozavest in ponos, ki je dodobra namigoval, kako visoko sami sebe cenijo. In Tamarici je bilo to všeč, ker sama občutka za lastno vrednost ni imela – si ga je pa močno, močno želela. Ali je njihova lastna vrednost stala na trdnih temeljih, ki bi bili plod iskrenega in poglobljenega samoraziskovanja, Tamarice niti ni zanimalo. Ne. Ona si je želela notranjega sonca, tukaj in zdaj. A kot se običajno zgodi, ko smo trmasto uperjene k svojemu cilju namesto k svojim potrebam in ritmom, se je v odnosu s takšnimi moškimi prej ali slej začela utapljati v lastni majhnosti in v njihovi senci šteti korake do njihove stopničke, do katere sama tako ali tako ne bi zmogla na noben način skočiti, si je prigovarjala. Tamarica se je zaljubila v lastnost, v prezenco, ki jo je želela zase – a zaradi nesprejemanja same sebe v danem trenutku, je bilo vse, na kar se je lahko osredotočila, le pomanjkanje tistega, kar si zares tako zelo želi.

Zadnja izkušnja z mojim prvim fantom pa me je naučila, da pravzaprav sploh ni pomembno, kakšen je človek, ki mu razširim roke v objem. Ni pomembno, ker se ljudje vseskozi spreminjamo in je torej moški, s katerim grem zvečer spat, znatno drugačen od tistega, ob katerem se zjutraj prebudim. Ni pomembno, ker si ne prizadevam zrcaliti in poosebiti vsega, kar na njem cenim. Sicer je povsem res, da se lastnosti, ki nas na ljudeh pritegnejo, sčasoma, samodejno, brez naše pomoči, potihem priplazijo tudi v naše zavedanje. In to je super in to je krasno. Ampak vse te lastnosti, ne glede na to, kako plemenite in čudovite, so po mojem mnenju zelo slab razlog, da z nekom vstopimo v odnos.

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kako se jaz ob njem počutim. Ali tako pritiska na moje gumbke, da sem lahko ob njem samo zelo skopa verzija same sebe? Ali me odene s plaščem sprejemanja, da se lahko vzravnam in zasijem?

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kakšna sem jaz ob njem. Kateri svoj obraz ob nekom razkrijemo, je odvisno le od tega, kako se ob nekom počutimo. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker četudi živimo v svetu, ki predpisuje in od nas pričakuje razumsko delovanje, ima ženska esenca – naša prava, prvobitna, prvinska narava – manj zveze z razumom kot je ima s čustvi. Čustva, drage ženske, so naša domena; so domena ženske esence. Rupi Kaur, mlada kanadska poetinja indijskih korenin, ki jo zaradi mehkobe in drznosti nadvse rada prebiram, pravi: »Seveda sem čustvena, če sem pa narejena iz vode.« Tako. Ko živimo iz ženske esence, naša čustva botrujejo našim dejanjem.

Čustva so preprosto smerokazi, ki pričajo o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar želimo … tudi ko stojimo v dejanskem odnosu. In čustva, ki so priplavala na površje v tej zadnji izkušnji odnosa, so me podprla pri tem, da zares začutim lastno vrednost.

V obdobju sprejemanja same sebe in reklamiranja svoje vrednosti mi je dal moj prvi fant največji blagoslov z držanjem prostora brez trohice obsojanja. (In to njegovo sprejemanje brez obsojanja pri priči pošiljam tja v zvezde, da se nekoč, sčasoma, samodejno, brez moje pomoči, potihem priplazi tudi v mojo izkušnjo.) Ob njem sem se lahko izrazila brez pomislekov in strahu, da se mu bom zdela preveč ali premalo… prizemljena, sanjava, naivna, jezična, učena, ozkogledna, tradicionalna, svobodnjaška, impulzivna? Ah, kje. Ob njem sem lahko bila vse – vse, kar sem bila v tistih trenutkih. In ravno ta prostor, da je lahko nekdo ob nas vse, kar je … ta prostor … je največ, kar lahko podarimo človeku, mar ne?  

V izrazu najdemo svojo vrednost. Ta vrednost je kot življenjski sok. Po njem lahko steče vse; najprej k nam in potem od nas, naprej. Če čutimo lastno vrednost in se vlažimo z njo, se nam nikogaršnje besede ali dejanja ne zataknejo v grlu ali v mislih. Ni mogoče, da bi se, saj tekočina odplavi sčasoma vse in kar ostane … je neomajna zavest. Je samozavest. Je močno zakoreninjeno zavedanje sebe. Življenjske situacije in ljudje okrog nas, ki v naše zaznave preslikujejo svoje subjektivno zavedanje, so eno, nekaj povsem drugega pa je naše zavedanje sebe. Zavedanje je tista mehka, voljna, zvesta blazina, ena in edina, ki me pričaka vsakič, ko se mi zazdi, da življenja ne morem prebaviti. Ko se zleknem nanjo, vanjo je nemudoma vse v redu. Ker sem s sabo in tukaj vem, da sem varna in da je zame poskrbljeno.

Tukaj, v zavedanju, sem doma.

In moj dom je občutek lastne vrednosti.

33923747_10156116910577819_7390237637954502656_n(1)

Advertisements

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko (Lisa Citore)

Odkar je prišla po poti življenja do mene, preberem to pesem vsak dan. Da me spomni, zakaj zares gre. In vsakič, čisto vsakič najdem v njej nekaj novega in svežega. Danes jo tukaj delim z vami. Dovolila sem si poseg in jo ohlapno prevedla iz angleščine. Za angleško verzijo, obiščite http://lisacitore.com/poetry/if-you-want-to-change-the-world-love-a-woman-2008/.

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, resnično ljubi.

Najdi takšno, ki pokliče tvojo dušo,

takšno, za katero ni nobene razumske razlage,

vrzi stran svoj seznam in prisloni uho k njenemu srcu ter poslušaj.

Sliši imena, molitve in pesmi za vsako živo bitje –

za vsako bitje s krilci, s kožuščkom, z luskami,

za vsako podvodno in podzemno, zeleneče in cvetoče bitje,

za vsako bitje, ki se še ni rodilo in vsako tisto, ki umira …

zasliši njihove čutne zahvale njej, Edini, ki jih je rodila.

Če nisi zaslišal svojega imena, nisi dovolj dolgo poslušal.

Če tvoje oči niso polne solza, če še ne klečiš pred njo,

potem se še ne zavedaš, kako bi bilo, če bi jo izgubil.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko – eno žensko.

Ljubi jo preko sebe, preko svojega poželenja in razuma,

preko kolektivne moške obsedenosti z mladostjo, lepoto in raznolikostjo

in preko svojih površinskih definicij svobode.

Izborili smo si tolikšno svobodo odločanja,

da smo vmes pozabili,

da resnična odrešitev  pomeni stati v sredini ognja naše duše

in pihati vanj, da zgori ves naš odpor, ki ga imamo do Ljubezni.

Obstaja samo ena Boginja,

zazri se ji v oči in vidi, zares uzri

če je ona tista, ki sekiro nad glavo tvojega ega vihti.

Če ni, odkorakaj stran. Takoj.

Ne izgubljaj svojega časa s »poskušanjem«

in vedi, da tvoja odločitev nima nobene zveze z njo,

kajti na koncu koncev ni pomembno s kom,

ampak kdaj se odločimo predati.
Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko.

Ljubi jo vse življenje, preko svojega strahu pred smrtjo,

preko svojega strahu pred manipulacijo

lastne mame znotraj lastne glave.

Ne reci ji, da si pripravljen zanjo umreti.

Reci, da si pripravljen z njo živeti,

da si pripravljen saditi drevesa z njo in jih gledati, kako rastejo.

Bodi njen junak tako, da ji poveš, kako čudovita je njena veličastna ranljivost,

tako, da ji s svojim oboževanjem in predanostjo

vsak dan pomagaš spomniti se, da je v resnici Boginja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

z vsemi njenimi obrazi, skozi vse njene letne čase

in ozdravila te bo shizofrenije.

Ozdravila te bo neodločnosti in ravnodušnosti,

ki ločujeta tvojo dušo od tvojega telesa

in zaradi katerih si še vedno sam in še vedno v iskanju

nečesa zunaj sebe, kar bi osmislilo tvoje življenje.

Vedno bo obstajala neka druga ženska.

A kmalu bo tudi nova in sveža postala stara in nezanimiva

in kmalu boš spet postal nemiren

in kmalu boš spet čutil potrebo po tem, da jo zamenjaš, tako kot avto,

da zamenjaš Boginjo za aktualni predmet lastnega poželenja.

Moški ne potrebuje še več izbire.

Kar moški potrebuje, je Ženska, je Ženska esenca:

Potrpljenje in Sočutje, nič iskanja, nič garanja,

ampak preprosto preudarno dihanje, globoko potapljanje

in preplet korenin, ki sčasoma postanejo tako močne,

da bi lahko držale skupaj Zemljo,

medtem ko bi ta otresala in otresla ves beton in jeklo s svojega površja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, samo eno žensko.

Ljubi jo in jo ščiti jo, kot da je zadnji Sveti Gral na tem svetu.

Ljubi jo preko njenega strahu pred zapuščenostjo,

ki ga čuti od začetka razvoja človeštva.

Ne, te rane si ne more oskrbeti sama.

Ne, ta odvisnost od nekoga je ne dela šibke.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko,

Ljubi jo in ljubi dokler ti ne verjame,

dokler se ne vrnejo njeni instinkti, njene vizije, njen glas,

njena umetnost, njena strast, njena divjost,

dokler ne postane spet tako mogočna sila ljubezni,

da je močnejša od vseh političnih in medijskih demonov,

ki bi jo radi razvrednotili in uničili.

 

Če hočeš spremeniti svet,

odloži vse svoje vzroke, svoje puške in protestne znake.

Odloži svojo notranjo bitko, svojo upravičeno jezo

in ljubi žensko … preko svojega stremljenja k veličini,

preko svojega odločnega pristopa k razsvetljenju.

Sveti Gral stoji tik pred tvojim nosom,

vzemi jo v naročje in prenehaj že z iskanjem

nečesa bolj grandioznega, kot je ta intimnost.

 

Kaj, če je mir vizija, ki jo lahko ponovno uresničimo samo

s pomočjo ženskega srca?

Kaj, če je ravno ljubezen moškega do Ženske, do Ženske esence,

ta ključ, ki odpira njeno srce?

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

v globino svoje sence, do najvišjih vizij svojega Bitja,

nazaj na Rajski vrt, kjer si jo prvič spoznal,

tja v sredino mavričnega loka,

ki ga bosta prečkala skupaj, kot Enost, kot Svetloba.

Ljubi jo do točke, v kateri ni več povratka,

do konca in v začetek nove Zemlje.

lovers

 

Žensko srce

Žensko srce je prostran ocean. Žensko telo je slikovita pokrajina. Oba nudita dom nešteto darovom: tvoji materinskosti in seksualnosti, hudomušnosti in sočutju. Ti darovi so orodje, s katerimi izrazi svoje življenje.

Tako sem lani, ko sem še bila polovica dua, ki je za vas ustvarjala Koledar za boginje, zapisala svojo misel v majski koledar. In letos maja, ko se zopet srečujem s prostranostjo svojega srca, sem želela z vami podeliti nekaj drobcev, ki so se pritajeno priplazili v moje zavedanje.

Včeraj sva govorila o zaljubljenosti in o ljubezni in rekel je, da se ljudje večinoma, ko govorimo o ljubezni,  v resnici nanašamo na zaljubljenost. Ah, zaljubljenost, tisti začetni del skupne poti, ko nas določene stvari na njem ali njej, njegov ali njen unikatni koktejl lastnosti in vrlin tako prevzame, da popolnoma izklopimo razum in delujemo samo s srcem. Saj veste o čem govorim: ko se zaljubimo, nas vodi srce, nas vodi ljubezen, ki jo sploh ženske lahko tako v izobilju proizvajamo. Ko se zaljubimo, odmislimo, kaj vse bi lahko šlo narobe in smo prisotni samo tu in zdaj, v njegovem ali njenem toplem, božajočem objemu, kjer se počutimo tako zelo doma. Srce ne izbira naših romantičnih partnerjev razumsko in ravno s tem nam daje priložnost, da ga popolnoma odpremo in s tem prevzamemo njegove darove, ki spreminjajo svet na bolje. Odprto srce pa nam daje moč sprejemanja vsega, kar je.

Ko sem še nekaj dni tega miže iskala njegove ustnice v mojem osebnem prostoru, sem čutila, kako močno trepeta srce. In trepetalo je prav tako, kakor Zemlja trepeče tik pred vulkanskim izbruhom. Ko so se pa najine ustnice naposled  nalahno, mehko, počasi, a nič kaj sramežljivo združile, sem čutila, kako se moje srce odpira in iz njega kakor lava izbruhne želja po izkušanju … življenja samega. Ta želja, ta volja, ta pripravljenost izkušati življenje je prav zares lava; je tekoči ogenj veselja do življenja, veselja do vsega, kar prihaja. Je ljubezen.

Ja, ko se srce odpre, zmore več čutiti. Več radosti in sreče, pa tudi več bolečine in razočaranj. Odprto srce odpre naše življenje živosti, intenzivnosti, polnosti življenja. In včasih se to resda zdi naporno izkušati trenutek za trenutkom, toda to meni to pomeni, da v polnosti živim. Pomeni, da diham s polnimi pljuči, da voham cvetlico s polnimi pljuči, da sprejmem trenutek s polnimi pljuči. Če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala trenutku, človeku, živali, rastlini, celo loncu, s katerim sem, če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala okoliščinam, ki me penetrirajo, bi bilo, kot da le na pol živim. In življenja je ena tistih stvari, ki vzklika: vse, ali nič.

V moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide jeseni, o ženskem srcu pišem takole:

»Proces pisanja te knjige je bil proces odpiranja srca. Najprej sebi in svojim bližnjim in potem še svetu. Moje srce je bilo večidel mojega življenja območje zastojev, saj sem ga vztrajno, odločno zapirala iz strahu, da bom prizadeta, pomanjšana, utišana. Bala sem se, da svet ni varen prostor za vse obilje, ki se je tako vztrajno gnetlo v mojem srcu, saj sem že od malih nog od bližnjih in ne tako bližnjih poslušala, da sem preveč občutljiva, da so moji čustveni odzivi preveč burni, da ne smem tako nositi srca na pladnju.

Kaj storimo, ko se ustrašimo, da nas bo nekaj prizadelo?

Ko v sebi zaslutimo zametke drame, ki na vsak način želi privreti na površje naše izkušnje?

Katerega občutka, zgodbe, vloge se tedaj oklenemo?

Vsakič, ko sem začutila, da bi me nekaj lahko prizadelo, sem zaprla svoje srce, stopila korak nazaj in utihnila. In vse od naštetega sem storila kljub zavedanju, da ko zapiram, zapiram oboje – svetlobo in temo. Srce resda zaprem, da ga prihranim bolečine, toda zaprto srce se tudi v ljubezni ne more kopati.«

In tukaj leži po mojem ključ do naše sreče.

Moramo se zavedati, da ženska ljubezen spreminja svet na bolje. Žensko srce je vodnjak ljubezni in ta teče na vse strani in ne izbira previdno svojega cilja, marveč preprosto potuje tja, kjer jo življenje rabi.

In moramo se zavedati, da ženska ljubezen lahko spremeni tudi moškega, ampak ne, ko je usmerjena k spreminjanju, temveč k sprejemanju. Ko je preprosto zato, ker je. Ko je sama sebi namen.

Ženska ljubezen mora biti brezciljna, saj postane takoj, ko jo usmerimo v določeno osebo ali situacijo, projekt. In ženske ljubimo projekte. Pravijo, da se ženske ne zaljubimo v moškega, ampak v projekt; v potencial, ki ga v moškem vidimo, namesto v trenutno manifestacijo tega potenciala. In to je morda res. In v tem se skriva darilo za nas. Kajti že nam zaljubljenost pomaga v polnosti odpreti srce, nas potlej ljubezen, ki zraste iz zaljubljenost, uči sprejemanja. Če si le upamo čutiti, če si le dovolimo v polnosti stopiti v tisti poljub brez strahu, da bo prepad za nas preglobok. Ker ta nikoli ni. Je ravno tako globok, da lahko iz njega vzletimo in ob tem še svet spremenimo.

Na koncu koncev so stvari zelo enostavne. Ženske ljubimo preprosto zato, ker nam je lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. In ko na ta takšen način dežujemo svojo ljubezen naokrog, postane naše življenje poezija.

heart

Slovo, kot ga še ni bilo

V nedeljo sva bila s Svarunom na celodnevnem izletu po Vipavski dolini, kjer sva obiskala tudi Vilo Lavanda v Lokavcu pri Ajdovščini, čudovito zeliščno kmetijo s čudovito lastnico, čudovitim nasadom dišečih vrtnic in čudovitim kalom, nad katerim izvira zelo zdravilna voda. Takoj, ko naju je lastnica pripeljala v svoj rožni vrt, sem sprostila napetost, ki sem jo bila v sebi držala vse od tistega njegovega sporočila pred dobro uro. V sporočilu mi je namreč povedal, da nisem edina. In potlej bolečina. Čisto malo, ravno dovolj, da je pridala manjkajoče delce sestavljanke, ki je pred tem dober teden dni ležala nedokončana, in mi ob prvem vdihu iranske damaščanske vrtnice vlila zavedanje, kaj moram storiti.

S Svarunom se usedeva na leseni podest, da nama noge bingljajo nad kalom, se hecava in pogovarjava o tem, kdo si upa prvi zlesti notri. V tistem mimo prileti kačji pastir s temno modrim trupom, ogromen, čudovit, in se mi usede na levo nogo. V trenutku bruhnem v jok. Malo iz hvaležnosti, ker se je odločil posvetiti moj trenutek; kačje pastirje namreč obožujem in takoj, ko sem jih zagledala nad kalom, sem si zaželela stika z njimi. Malo pa v zavedanju, da podpira odločitev, ki sem jo bila pravkar sprejela, četudi tedaj še nisem vedela za simbolični pomen kačjega pastirja; tega sem šele kasneje »poguglala« in ugotovila, da kačji pastirji simbolizirajo razsvetljenje in nas opominjajo, da je naša notranja lučka gorivo za življenje.

Povabil naju je kal, čisto tiho in nežno, a odločno. Slekla sva se in potopila vanj. In uživala v hoji po mehkem mahu njegovega dna in uživala v šumenju potočka nedaleč stran. In Svarun je neskončno užival v škropljenju mojega hrbta z mrzlo vodo, preden sem se v celoti potopila, in v metanju lesenih deščic, ki su mu nadalje predstavljale splave, vanj. Uživala sem lahkotnega srca, ker sem čutila, kako me ta košček raja pod soncem objema z neskončno podporo. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čutila sem, da sem v tistem trenutku točno tam, kamor moram biti – in kmalu začutim, da moram po kalu krog narediti. Popolnoma odprta od opojnih vonjav vrtnic, večnega žuborenja vode in zveste vipavske sapice sem samo sprejemala navodila, kaj moram storiti. In ko sem krožila po kalu, so se moja usta pričela zahvaljevati neskončni podpori, ki sem je bila deležna v tistem energetsko močnem rožnem vrtu:

V imenu elementa zemlje, po katerem hodim,

v imenu elementa vode, v kateri brodim,

v imenu elementa zraka, ki vsake toliko bolj zapihlja,

in v imenu elementa ognja, ki sije na nas z neba,

je sveti prostor ustvarjen in čiščenje sklenjeno.

Hvala vsem, ki ste bili danes tukaj z mano,

Vodnikom, angelom, boginjam, bogovom, vilam

in mojemu Svarunčku.

Ko prihajajo stavki k meni v rimah, potem vem, da sem popolnoma odprta za sprejemanje. In takšna sem se potlej napotila, da se srečam z njim. Da ga spustim. Da spustim odnos, ki je meril v premalo, da bi mi lahko dajal vse in bil hkrati preveč, da bi bil čisto nič. Da spustim odnos brez dvojine.

Dvojina, ja. Lahko ste mnenja, da s svojo idejo dvojine omejujem pritok neskončnih možnosti, neskončnih izkušenj, ki mi jih ponuja življenje. Lahko, a sama ne mislim tako. Življenje venomer ponuja, tu je, da ponuja – mi pa smo tu, da smo odprti za sprejemanje tistega, za kar vemo, da v tem trenutku hočemo in rabimo. In kar jaz rabim, je biti moškemu edina, da lahko zaživi dvojina. Ja, morda so Hoywoodski filmi in krščanska vzgoja resda vplivali na to mojo idejo dvojine, ampak zagotovo je nanjo vplivala tudi moja neomajna vera v svetost prepleta boga in boginje, moške in ženske esence, jina in janga, saj veste, iz katerega se je rodil ves svet. Že res, sonce bi morda enako močno sijalo tudi če ne bi bilo naše ljube Zemlje, ampak poglejte, kaj se zgodi, ko se ta dva ljubita: ko se vzpostavi njuna dvojina, se zgodi življenje, zaradi katerega je vsa naša resničnost sploh mogoča.

Dvojina, ja. To seveda ni edini odnos, ki me je pripeljal do izpraševanja monogamije, saj je bila moja ideja dvojine že večkrat postavljena pred dejstvo, da se razlikuje od partnerjeve. Toda doslej še nisem zmogla v polnosti neomajno stati za tem, o čemer mi šepeče moje attha, moja ženska duša. Nisem znala, ker se nisem imela dovolj rada, ker nisem sprejemala vsega, kar v tem trenutku sem, in vsega, kar (še/več) nisem. Nisem se znala vzravnati, izprsiti in dejati: »Imaš vsakršno pravico, da verjameš v mojo zategnjenost, ampak to je samo tvoje mnenje. Jaz imam svoje mnenje, ki ni nič boljše ali slabše od tvojega – je samo zelo drugačno. In s tem ni nič narobe. Zaradi tega so samo tvoje potrebe precej drugačne od mojih. In tudi s tem ni nič narobe. Ampak moja naloga je, da najprej poskrbim za svoje potrebe in se šele potlej posvetim tvojim. In najin odnos mi ne drži svetega prostora, v katerem bi lahko to storila.«

Nesigurnost, sprašujete? Ja, morda je za mojo idejo dvojine deloma res odgovorna nesigurnost male Tamarice, ki izkoristi vsako priložnost, da bi se lahko počutila manjvredno. Toda zakaj bi vztrajala v odnosu, ki tako predano »špila« na strune moje nesigurnosti? Zakaj bi vztrajala v odnosu, kjer je od mene pričakovano, da svojo nesigurnost napadem, če jo lahko preprosto v svojem ritmu sprejmem in izrazim in ji nanudim drugačnih izkušenj, ki bi jo prej ali slej transformirale v mojo moč, v shakti? Nesigurnost, ja. Ampak nesigurnost gor ali dol – zdaj sem tukaj, in od tod grem naprej, korak za korakom.

Trinajst let nazaj, ko sva prišli obe z Mario Eleno na tisti žur zaradi tebe – ona napovedano, jaz pa nenapovedano – in sem jaz izvisela, še nisem poznala osjega gnezda znotraj mene, v katerega je ta situacija dregnila. Zame si bil prasec, bil si idiot, in s temi označbami sem zaprla vse nadaljnje pogovore s seboj. Moj bes in bolečina sta potrebovala krivca, in ti, moj dragi Nottinghamski šerif, si čudovito prevzel to vlogo. Hvala ti. Tedaj še nisem bila sposobna sredi preklinjanja tvojega imena postati in se zazreti v ogledalo in ranljivo vprašati: Kdo sem potem jaz, če si ti prasec? Nisem bila sposobna dojeti, razumeti, da nas nihče izven nas samih ne more prizadeti. Ne, po tem, ko si dregnil moje osje gnezdo lastne vrednosti, nisem bila sposobna obstati in opazovati, kaj se sploh dogaja. Pobegnila sem in se trinajst let kasneje znova zaletela vate in si dovolila seči ti globoko in ti dovolila, da mi sežeš globoko … vse tja, do tistega istega osjega gnezda, kjer sedaj zloglasno vrši in šumi. Ista zgodba. Ista midva. Isto osje gnezdo. A drugačen izid.

Dandanes še vedno ne želiš izbrati. Dandanes še vedno ne želiš besede dati. A dandanes jaz izbiram na to ne pristati. Resnica je, da so trenutki tvoje ljubezni natanko tako čudoviti, kot sem si jih lahko samo želela: nežni, obsežni, iskreni, ljubeči, goreči, srčni, sočni, počasni, divji, zabavni in sproščeni. Ampak to so le trenutki, ukradeni iz resničnega Življenja … in jaz si želim celotnega Življenja.

Saj vem, saj vem, kaj boste rekli: »Življenje je sestavljeno iz trenutkov.« Prav imate. Življenje je res sestavljeno iz trenutkov, ni pa sestavljeno samo iz trenutkov. In podarjati samo trenutke nekomu, ki si želi Življenja, preprosto ni dovolj. Ob tem se počutim, kot da še vedno pobiram drobtinice Življenja s tal preprosto zato, ker nisem nikoli zares vstala in se usedla za mizo, da bi pojedla obrok tako, kot se šika. Obrok zadovolji naše telo in duha, nas nasiti in nam da moč, da zbrano in odločno zakorakamo v življenje, pomirjeni, ker vemo, da ni bil zadnji. Drobtinice te pa po drugi strani zasvojijo, ker te nikoli ne nasitijo, nikoli niso dovolj in nikoli ne veš, kdaj se prikotali naslednja, če sploh. Ta prispodoba z drobtinicami me dodobra spominja na lekcijo iz časov, ko sem se prebijala skozi motnje hranjenja in nešteto diet, s katerimi sem začela že v osnovni šoli: če preskočim obrok, se bosta moja duša in telo počutila, kot da jima nekaj manjka in ves dan bom hlastala za drobtinicami, da bi napolnila svojo kupico. Če to lekcijo preslikam v današnji dan, dobim naslednjo trditev: če si ne vzamem tistega, kar si želim in rabim, mi ne bo drobtinic nikoli dovolj. Če si ne vzamem življenja s nekom, mi ne bodo ukradeni trenutki nikoli dovolj.

Trinajst let nazaj je bila zame edina možnost, da namesto Marie Elene izbereš mene, da bom tvoja edina, in da srečno zaživi najina dvojina. Dandanes te možnosti zame več ni. Ni, ker ob sebi potrebujem človeka, ki je najprej zvest sam sebi in šele potem meni. Sploh ne gre več za to, ali od tebe dobim, česar si želim, ampak za to, ali sama to živim: v vsaki odločitvi, v vsakem koraku naprej, v vsakem ljubljenju, v vsakem slovesu.

Ali me slišiš, boginja?

Nočem, nočem, da izbere mene samo zato, ker jaz tako hočem. Samo zato, ker bi to mene osrečilo.

Ali me slišiš, ti?

Nihče nima več ničesar nikomur dokazovati. Vsak mora samo svojo pot izbrati.

Kakšna Svoboda! Svoboda z veliko začetnico.

***

In nedeljsko slovo? Najbolj sproščeno in iskreno in sprejeto slovo? Slovo, kot ga še ni bilo?

»Hvala ti,« mu šepnem v močnem, močnem objemu.

»Hvala tebi,« me stisne še močneje.

»Rada te imam,« ga stisnem še močneje.

»Jaz imam tebe rad,« se mi zazre v oči.

Bilo je tako, da sva bila dva magnetka, ki se ne moreta izpustiti, ne moreta ločiti, ne želita videti resničnosti brez tega objema, brez teh ustnic, brez tega smeha, brez te dvojine.

“Jaz bom živela naprej,” mu zagotovim, ali pa morda sama sebi prigovarjam. “In če …” obmolknem in obrnem pogled v tla.

“In če pridem kdaj k pameti, te pokličem,” zaobjame misli obeh v besede, ki postavijo piko. Za zdaj ali pa za vedno.

embrace1

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg

Plešem s Kali

Kako preprosto je pozabiti. Kako preprosto je pozabiti, da smo same odgovorne zase. Kako preprosto je spustiti vajeti svojega življenja in jih pokorno, predano stisniti v roke nekomu drugemu; nekomu, ki nas odločno drži za roko, nekomu, ki nas ljubeče čoha po hrbtu, nekomu, ki nas zaščitniško poljublja na čelo, medtem ko mu ležimo v naročju.

V zadnji objavi sem govorila o svobodi dvojine: o tem, da je najvišja izrazna oblika svobode biti samosvoja – v objemu nekoga drugega. Za svojimi besedami še vedno stojim, saj ljudje kot vrsta za razcvet in razvoj potrebujemo drug drugega. Ampak kaj pa, ko fizičnega objema v tem trenutku ni? Ko zvečer na svojem balkonu sami preštevamo zvezde in smo priča vsebini našega sms nabiralnika, v katerem ni nikakršnih nedavnih besed, ki bi nas spominjale na tisti objem? Kaj se zgodi z našo svobodo, ko se zdi, da ni ničesar, kar bi nas v tem trenutku spominjalo na čarobnost tistega objema – in nas vse opominja zgolj na dejstvo, da ga v tem trenutku pač ni?

V zadnji objavi sem govorila o dveh stvareh, ki sem ju pred kratkim spoznala: kako svobodno se sama počutim ob njem in kako si želim, da bi se tudi on ob meni počutil ravno tako svobodno. Toda želeti si je včasih brezplodno, če v lastnih mislih še vedno gojim pričakovanja, ki preraščajo v zahteve kdaj in kje in na kakšen način bi rada zagotovilo, da je tisti mehak, domač objem še vedno namenjen meni. Če govorim o svobodi dvojine, mar ni potemtakem pravično, da je svoboda o tem kdaj in kje in na kakšen način njegova – če sem si že sama vzela svobodo, da se tokrat samo in zgolj prepustim?

Ne me narobe razumeti; uživam v svojih dneh, s seboj, s svojim sinom in z vsemi lepimi ljudmi, ki jih srečujeva na poti. A v trenutkih šibkosti misli še vedno zatavajo tja, kjer moje počutje ni več odvisno od mene, ampak od tistih kdaj in kje in na kakšen način. In v trenutkih šibkosti sedaj že vem, kaj mi je storiti, kaj je tista ena in edina stvar, ki me pomaga prizemljiti. Narava.

Včeraj sem tako po dolgem in napornem delovnem dnevu pred spanjem zavila na moj travnik. Noge so klicale po stiku z zemljo, od dežja še vedno vlažno, duša pa je klicala po občudovanju lune, ki v svojem ritmu sedaj raste. Sezujem se v trdni temi, naredim nekaj korakov in jo uzrem tam med drevesi. In čutim, fizično čutim, kako se sproščam iz uma v telo. Rastoča luna v temi me vabi naravnost v center svoje modrosti, kjer nikoli ne pozabim, kdo sem in kam grem. Sem nekdo s pomembno nalogo, prav tako kakor vsaka izmed nas … tudi če se kdaj pa kdaj še vedno zasačim, kako čakam, da mi drugi popravijo, polepšajo izkušnjo tega trenutka. In sem nekdo, ki čuti veličino tega, kar ima predati svetu … tudi če se še vedno ne zaveda, kaj vse ta veličina v resnici obsega.

Ko pridem domov, si navijem en tobak, ki sem ga bila kupila danes, da bi se malce poafnala (ali pa čisto zares verjela, da lahko predstavlja portal miru). Skočim na balkon, da bi se poslovila od dne. Prižgem svečko svoji nameri, pred seboj pa postavim kupček orakeljskih kart Vodstvo boginj, ki mi je tako ljub. Z vrha kupa vame bolšči Kali. Kali je na vrhu oraklja, ker bila zadnja dva dneva, odkar sem jo po jutranji meditaciji izvlekla, krasila moj oltarček in mi mežikala. Pogledam jo, premerim jo in ji pokimam: »Vem, zakaj sem ravno tebe izvlekla, draga moja.«

Kali je hindujska boginja, ki ljubeče in predano uničuje naš ego, da lahko naša duša svobodno zasije v svoji resnici; Kali nam pomaga sprostiti staro in taki narediti prostor za rojstvo novega. Poleg tega je Kali tudi moja zvesta vodnica, moja varuhinja in mati, ki me vodi po poti spoznanj in me sedaj, v teh dneh, vabi, da se učim tudi znotraj odnosov prisluškovati svoji resnici. Kali me uči prepoznati krč, ki je v resnici hrepenenje male Tamarice po tujih zagotovilih in dotikih, ki bi jo morda prepričali, da je v resnici nekaj vredna; Tamarica ne joka krčevito, ker bi zares potrebovala druge – potrebuje samo mene, sebe in svoj materinski dotik, šepet, bližino. Kali me uči prepoznati tudi krč in krik večje Tamare, ženske in mame, ki se vztrajno, dan za dnem, v odnosu do sebe, do svojega sina in svojih bližnjih že uči biti zvesta sama sebi in ki je v domeni ljubezenskih odnosov še čisto vsa zelena; Tamara se zaveda, da je zeleno dobro, saj zelena barva predstavlja srce in to je tisto, kar želi, da jo vodi v bližino nekoga – ne igrice ali manipulacija, ki jo je v tem življenju imela že dovolj, se ji zdi. Kali ve, da Tamarica in Tamara že vse od zgoraj naštetega vesta. Ve pa tudi, da na to radi pozabljata.

V mislih še vedno pri Kali zaprem oči in nekajkrat globoko vdihnem. Naenkrat se zdrznem, ko izza zaprtih oči zagledam, kako nekaj neizprosno drvi proti meni.

Ona je. Maha Kali. Mati Kali.

Kot sam vihar drvi proti meni vsa srepogleda in za trenutek se prestrašim, da mi bo iz svoje jeznoritosti »dala čelno«. Skoraj že odprem oči, da bi preprečila silovit ne-ravno-fizičen udarec z glavo, nato pa si premislim in se odločim počakati tistih pičlih nekaj stotink sekunde, da me doseže. »Kar bo, bo,« zašepečem. Niti čelne ji ne bi zamerila, saj se zavedam, da sem bila v zadnjem času sila pogosto pozabljala na svojo božanskost, na katero me ona tako vztrajno opozarja.

Kali prihrumi in me doseže in namesto čelne objame moje celo telo. Materinsko me objame. Predano. Prisotno, da čutim mehak in domač objem, ki umiri moj dih, sprosti  moje telo in opomni moje srce, da je še vedno tu. Ja, tako vzgajamo matere, z objemom, ne z udarcem. Njenemu objemu se v popolnosti in z lahkoto predam in znanje o predaji je zdaj sveže, saj sem ga urila v njegovem objemu. Predam se njeni ljubezni in podpori in samo uživam v njiju. Brezčasno.

Nato pa se odlepim in že je pred mano, da se ji lahko zazrem v oči. V mehke oči matere, ki brez pomisleka vedno, vedno, vedno ljubeče bdi nad svojo hčerko. Čutim, da me preveva hvaležnost in ob nji se mi srce, ki se je bilo prej v pričakovanjih narahlo priprlo, začne spet odpirati. Mojo pozornost privabijo njeni lasje. Razmršeni, dolgi, črni, živi, divji lasje, ki svobodno padajo na boke ženske popolnosti. V roke vzamem koder njenih las, ki so svoji bujnosti navkljub mehki in svilnati, in ga pomencam med prsti. Paše mi preštevati njene lase, ki mi govorijo svojo zgodbo. Namuznem se: »Ti si čisto divja.«

»In ti si tudi,« odločno pristavi moja učiteljica svobode ter osvobodi figo na vrhu moje glave, da pade slap zlatorjavih las na vse strani – in zaživi. Elastiko, ki je prej spenjala lase, vrže na tla, me prime za roki in me povabi na ples. Glasbo pridaja tišina zvezd, šumenje oddaljenih avtomobilov in zvončkljanje lobanj, vpetih v njeno ogrlico, ki ob zibanju njenega telesa udarjajo ena ob drugo. Pleševa. Divje. Pleševa. Kaotično. Pleševa najin kaotični ples, ki je včasih tako zelo potreben za sproščanje napetosti, ki se nalagajo v telo. Že res, včasih je moj ples že objemanje dreves – to je energij ples; toda včasih mora biti ples tudi kaotičen, ker je kaos orodje za privabljanje praznine in ta neizogibno rodi preboj. Vedenje.

Nenadoma mi pod nos pomoli svojo sabljo: »Na, odsekaj.«

Pomigne z glavo, jaz pa dvignem roke od sebe: »Ne morem še.«

»Sekaj, zdaj.« odločno vztraja, brez da bi morala povzdigniti glas.

»Kaj sploh režem?« se zmedem. Ni ji treba odgovoriti. Za odgovorom pobrskam v sebi: danes režem pozabo. Režem konstantno pozabljanje prave resnice o sebi. Režem konstantno pozabljanje o pestrosti in igrivosti in živahnosti in pomembnosti svojega življenja. In režem nesigurnost, ki botruje mojim pozabam.

»Vem, da ni enostavno prevzeti odgovornost za svoje življenje. To ni kar tako. To ni kar tako … kajti to je to

»Kaj pa, če ne bom znala drugače?« se ustrašita Tamarica in Tamara naenkrat, tako sta že ustaljeni v delovanje na določen način. »Kaj, če zopet padem v iste drame, v iste igrice, v iste predstave? Kaj, če zopet pozabim, kdo sem in zakaj sem tukaj, in vajeti spet podturim v roke nekomu nič hudega slutečemu, ki nima nikakršne zveze z mojimi občutki? Kaj, če bom še kar naprej od drugih zahtevala odgovornost, ki je moja trma noče prevzeti?«

»Samo odučiti se moraš, kar si se bila tekom življenja in odnosov naučila. Ni, da se moraš naučiti nečesa drugega, to bi bilo veliko težje. Odučiti se moraš in delovati v skladu s svojo resnico, ki ne terja nikakršnega programiranja. Nikoli.« Nasmehne se in v kaosu najde moje nejeverne, prestrašene oči, ki vedo, da stojijo pred prepadom.

»Enostavno je,« zašepeče. Zveni smešno, toda v trenutku ji verjamem na besedo. Zaupam ji. Odločno zgrabim sabljo in zamahnem v praznino nočnega zraka.

V trenutku ni več matere in ni več njene sablje, odšla je, kakor je bila prišla (pa ne zares, kajti vedno je ob meni). V trenutku sem zopet sama na svojem balkonu; sama že, ampak ne osamljena. Sama in odgovorna zase.

Kako preprosto je pozabiti, kaj? Ja. Res. Toda pozabiti je tudi vredno, če samo zato, da se lahko potem ponovno spomnimo. Kajti, dragi moji, spominjanje, kdo smo in kaj vse nosimo v sebi in zakaj smo v resnici tukaj, je tako sladko.

kali6.jpg

Svoboda Dvojine

Zadnje tedne sva si z nekom po več kot desetletju zopet prirasla k srcu. Z moškim. Z moškim, ob katerem se počutim točno tako, kot si je ženska znotraj mene vedno želela počutiti ob moškem. Svobodno.

Sem nekdo, ki svobodo prišteva med najpomembnejše vrednote. Posledično sem velik del svojega življenja preživela v razmišljanju in diagnosticiranju svobode. Nekateri bi rekli, da je bil ta del življenja brezploden, saj tudi po letih in letih izpraševanja še vedno nisem premogla odgovora na preprosto vprašanje: Kaj je zame svoboda? Vedela sem, da je to nekaj, česar si v svojem življenju želim, nisem pa znala s prstom pokazati nanjo na zemljevidu občutkov in odločno zatrditi reči: To je to. To je zame svoboda.

In potem sem še malo živela in še malo žvečila in postala še malo bolj uglašena s seboj in s svojimi čustvi, ki so moji smerokazi, in sčasoma sem lahko vsaj približno določila koordinate svoje svobode. In prišla so potovanja in prišlo je materinstvo in prišlo je zavedanje o poklicanosti in prišlo je prebujanje v žensko esenco: in v vsem od naštetega sem se počutila svobodno. Ampak ko so pa prihajali fantje in moški, sem jaz odhajala: v nobenem odnosu se namreč nisem počutila svobodno. Najbrž bo to zato, ker sem bila v svoji globoko zakoreninjeni nesigurnosti popolnoma pripravljena žrtvovati svojo lastno svobodo 8ali priokus le-te, ki sem ga bila že do tedaj spoznala) za njegovo prisego. Tako sem razmišljala: Saj svoboda je sicer res zakon, ampak svoboda v odnosu je pa strah in trepet. In res sem vstop v kakršenkoli ljubezenski odnos dolgo, dolgo enačila z odvzemom osebne svobode.

Razlog za to je tičal v mojem svetem prepričanju, da svoboda v odnosu nujno prestavlja tudi seksualno promiskuiteto – in ta mi nikoli ni šla zlahka po grlu. Zakaj sem svobodo v odnosu povezovala s seksualno odprtim odnosom? Tega še ne vem zares. Kar pa vem, je, da sem si močno prizadevala svojim nekdanjim partnerjem odvzeti svobodo, zapreti v kletko v trenutku, ko sem opazila prve znake njihove zaljubljenosti. V trenutku, ko sem čutila, da so se mi predali, je postala moja nesigurnost njihov (in moj lasten) rabelj; zamaskiran, hladen in okruten. Saj vem, da je bilo vse skupaj nesmiselno. A delala sem, kot sem mislila, da je prav. Mislila sem, da me bo njihova nezvestoba ubila, zato sem se je na vse kriplje skušala ubraniti. In mislila sem, da je svoboda nekaj, kar je pač potrebno izkoreniniti iz odnosa. In ker mi je življenje znova in znova in znova na prag pripeljalo fante nadvse svobodnega duha, sem mislila, da je svoboda pač neka (zelo) nadležna sistemska napaka mojih partnerjev, h kateri je treba odločno pristopiti in jo čimprej, tem bolje odpraviti. Za vselej.

In sedaj se je zgodilo življenje. Življenje, ki mu neomajno zaupam, ko pravi, da me ima neskončno rado in me neskončno podpira pri vsem, kar si želim.

In sedaj spet plešem. Življenje samo me je na tem večnem plesišču namreč ponovno pahnilo vanj, da sva obstala, se zazrla drug drugemu v oči in začutila, da se je bilo nekaj pravkar zgodilo. Da se je bilo nekaj pravkar začelo. Nekaj, čemur še ne poznam imena, ampak uživam v vsakem trenutku nežnega procesa odstiranja tančic.

Ja, zgodilo se je življenje, ki mu moram zaupati. Razlog, da mu moram zaupati pa tiči v tem, da je tudi ta moški, ki nosi nešteto prodornih galaksij v modrini svojih oči, moški svobodnega duha. In ker je bila ravno svoboda – ali pač pomanjkanje le-te – razlog, da sva trinajst let tega odplesala svoj prvi ples, si obrnila hrbet in krenila vsak na svojo pot, zaupam, da mi življenje sedaj daje še eno priložnost za evalvacijo tega pojma, v katerem se moja ženska duša, moja attha, dandanes tako zlahka prepozna … ko je samska. Toda že v trenutku, ko sva se začela vrteti in se je moja ženskost začela odpirati ljubezni, sem začutila staro dobro žvenketanje železne kletke, v katero bi bil tisti ranjen, pomanjšan del mene zaprl oba. In zaklenil. In pogoltnil ključ. Ali pa ga poveznil v mošnjiček, tega pa zavezal na sidro, tega pa s pomola v Kopru vrgel na dno morja.

Nekaj dni je trajalo, da sem sprevidela, kam peljem to barko mojih misli. Potlej sem pa naglo zavila v nasprotno smer, ter v svoja jadra pihala svež vetrc vprašanj, kot so: Kaj pa če svoboda znotraj odnosa ni nič drugačna od osebne svobode, ki jo moja ženska duša, moja attha, diha namesto zraka? Kaj pa če se svoboda in partnerski odnos v resnici ne izključujeta? Kaj, če sta na isti strani enačbe?

Seveda se včasih še vedno izgubim na tem odprtem morju. Kaj naj rečem, veliko in prostrano je. Toda ko se izgubi, se moram pač ponovno orientirati. Pri tem uporabim Zvezde: v misli si prikličem galaksije iz njegovih oči in občutke, ki jih te drobcene pikice nedefinirane barve vzbudijo v meni. In potem po potrebi zasukam svojo barko, zasukam svoje srce in samo sledim tej radosti, ki me obdaja vsakič, ko sem ob njem.

Radost je dober kažipot, se vam ne zdi? Vem, da sem se bila nekaj krčevitih dni pripravljena svoji svobodi ponovno odpovedati, ker pač še vedno nisem znala drugače postopati, toda potlej sem obstala, osupla nad ugotovitvijo, da sem pravkar izkusila svobodo dvojine. In skozme je že po tem, ko sem svoje misli zapisala v dnevnik in odložila pisalo z namenom, da zvežčič zaprem, šinila tale misel: Svoboda je v meni. Vedno. Nihče mi je ne more dati ali vzeti. Jaz sem tista, ki svoboda sem – ali pač nisem, kakor se odločim.

In ob njem se počutim tako svobodno! Čutim, da je prvi, ki zmore držati prostor za vse, kar sem. Ob njem se pretakam iz ene izrazne oblike svoje atthe v drugo in to mi daje občutek, da živim, saj se poslušam in izražam, kar je v meni v vsakem trenutku. Ob njem sem lahko mala Tamarica, ki se – iščoč tolažbo, mašeč ušesa – skrije v njegov topel objem, ko se na ekranu vrstijo zanjo preveč brutalni prizori Tarantinovega filma. Ob njem pa sem lahko tudi žmohtna Afrodita in razumna Diana in divja Hekate in zabavna Baubo.

Ob njem sem lahko vse, kar sem. In vse, kar sem je vsekakor moja definicija svobode.

In vse, kar sem, je neizmerno hvaležno za to izkušnjo svobode in si želi, da bi se tudi on ob meni počutil tako svobodno, kot se jaz ob njem. Res.

freedom