Še Malo o Delu …

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s