Kaj boste? Problem ali rešitev?

Včeraj sva šla na družinsko kosilo. Na ta jasen, topel, sončen aprilski dan, ko smo se vsi polikani zbirali pred kraško gostilno, se Svarun ozre navzgor in zakliče: “Mami, kaj so to?”

Videl je kemtrejle. In njegova opazka ni bila vprašanje – hotel je le potrditev, da je tisto, kar vidi na nebu, res. Pred kratkim sva se pogovarjala o kemtrejlih … in, jasno, tudi o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi, da se jih ubrani.

Pa se oglasi simpatičen mož moje druge sestrične, in pokomentira: “Kemtrejli, a? Teorija zarote?”

Pa se oglasi žena od noninega brata: “Ma mislite, da je to res tisto, kar pravijo, da je? Jaz jih gledam vsako jutro in govorim Mjrotu, ma me ne posluša …”

Ker vem, da pričakujejo moj odziv, se zleknem vase in pustim, da pride brez posredovanja uma ven, kar je v meni: “Ah, ja, teorija zarote. Kar je, je. In če je to teorija zarote, kot tudi jaz čutim, da je … potem prav. Ne bi pa dolgovezila okrog tega. Mene bolj zanimajo rešitve, kot pa problemi.”

Dobim prikimavanje od sogovorcev in dobim prikimavanje svoje notranjosti. Moj odgovor preseneti tudi mene: že pol leta, odkar sem zaključila odnos sprejšnjim partnerjem, se nisem z nikomer o tem pogovarjala. In v teh mesecih so se informacije o teoriji zarote v meni umedile v željo po kreiranju boljšega življenja zase in za vse okrog mene.

Razlog, zakaj ljudje ne vstanemo v svoj najvišji izraz, leži po mojem v tem, da iščemo težave vsaki rešitvi. Da skrbimo, se bojimo, se oviramo, si mečemo polena pod noge, se držimo nazaj pred vsem, kar bi lahko odraz božanskosti znotraj nas ustvaril. Hočemo probleme? Vedno jih bo dovolj. Obljubim. Prisežem. In pripenjam vam link, v katerem z lahkoto najdemo največji problem, ki smo ga kdajkoli v življenju imeli: da nekdo drug z ustrahovanjem na nekem subtilnem nivoju kontrolira naše življenje, brez da se tega sploh zavedam. Strašljivo?

Res hočemo probleme? Tudi, če vemo, da obstaja kraj v nas samih, kjer problemom rečemo preprosto – “izzivi”? Ti niso tu, da me ustavijo in pomanjšajo, ampak da mi pokažejo, da je ČISTO VSE, na kar (in kogar) v življenju naletim, darilo. Ja, obstaja del mene, ki se zaveda, da je vsak moj izziv v resnici moje darilo. To darilo je ZRCALCE. Vanj se zazrem, da se zavem, kaj vse je v meni v tem trenutku; ob tem me spreleti, to me okrepi, mi posadi hvaležnost v srce, nasmeh pa na obraz in me navda z igrivostjo, ko stopam po poti življenja in z lahkotnostjo, ko se spomnim, da se ob vsakem izzivu v mojem žepu znajde zrcalce.

Hm, kaj pa problemi? No, ja. Problemi ne bodo preživeli brez nas, naša skrb je njihova hrana. Jaz se ne bi ukvarjala s problemi, ampak s sabo. S svojim dojemanjem vsega, kar prihaja in vsega, kar je. To je tisto, kar lahko v trenutku spremenim – če si tega želim.

Hm, kaj pa spodaj pripeti link? Lahko ga preberete, lahko pa tudi ne. Sam link ni ustrahovalen, nudi pa informacije, za katere nekateri izmed nas včasih mislimo, da jih moramo imeti. Mene je k branju vodila intuicija; nisem vedela zakaj, malo pa sem se ji tudi upirala, ker še pomnim, v kakšnem čustvenem stanju so me te informacije običajno puščale. Ampak bila je vztrajna, zato sem ji sledila. In temu sem sedaj hvaležna, ker mi je nanudila navdih, ki sem ga bila potrebovala za pisanje tega članka, kot tudi nadaljevanja članka o DELU, ki sem se ga namenila danes napisati.

Informacije, ki so še šest mesecev tega imele moč, da me pahnejo v brezno brezupa, so mi danes služile. Ja, takšno darilo je lahko izziv, ki ga ne označimo za problem. Pri tem nam pomaga zvesto zrcalce v žepu, seveda.

Zatorej, če preberete članek v povezavi, ne pozabite na zvesto zrcalce v vašem žepu. Ali še bolje: položite kar roko nanj, medtem ko berete. Saj veste, ker zavedanje sledi dotiku.

30723892_10156012509867819_4245955809277640704_n