Prvi del Prvega poglavja Prve knjige

1. POGLAVJE: ŽENSKA ESENCA

Ko spoznam, da smo vse na isti poti, kjer potrebujemo podporo, postane dolžnost do deljenja Svoje Zgodbe močnejša od sramu in strahu, ki se ob tem porajata.

Ženska. Mujer. Woman. महिला. Femme. Nwanyi. Žena. Attha.
Svojo prvo knjigo sem brez pomisleka naslovila z besedo, ki je dolga leta nisem želela izgovoriti, še dlje pa postati. Attha. V stari aramejščini, jeziku, ki sta ga govorila Jezus in njegova žena, Marija Magdalena, ta beseda pomeni »ženska«.
Knjiga v tvojih rokah se je v meni medila skoraj sedem let, preden sem se tistega spokojnega poznonovembrskega dne prvič po turško usedla na pleteni tabure na tleh moje dnevne sobe, da bi pričela s tipkanjem. Pravkar sem bila namreč dobila dovoljenje, da lahko napišem knjigo. Ja, sedaj. Ne, ne čez deset ali dvajset let, ko bom dovolj stara in modra. Učakati dan, ko bi bila za lastne neizprosne kriterije dovolj, je bila loterija mojega uma, ki je venomer hotel še to razumeti, tisto razvozlati, ono spoznati. Da bom nekoč napisala knjigo, mi je bilo že od nekdaj povsem jasno. Da se bo ta razodela še pred prvim sivim lasom, pa mi je bilo sprva težko sprejeti, saj sem na knjigo gledala bolj kot na cilj, ne na pot. Napisati knjigo je bila ena izmed tistih številnih alinej na spisku stvari, ki jih moram opraviti, preden ob koncu svoje zime zadovoljno odpadem s tega drevesa življenja. Takšna knjiga bi bila koncentrat vseh modrosti, ki sem jih pred tem desetletja in desetletja srkala in naposled lahkotno, spokojno, vešče, jedrnato iztisnila v svet, podkrepljeno z duhovnim znanjem, plodom dolgoletnih življenjskih izkušenj. Bila bi zlatih platnic in ljudje bi jo na svojih knjižnih policah intuitivno posedali Hafisu in Oshu ob bok.
No, knjiga, ki jo držiš v rokah, ni takšna knjiga. Saj veš, človek obrača, Boginja obrne. Človek namerava, načrtuje, narekuje. Življenje se pa preprosto zgodi. In tako se je poleti leta 2017 zgodilo, da sem začutila globoko potrebo po tem, da z bralci in bralkami svojega bloga delim zgodbo o lastnem prebujanju v žensko esenco.

Začutila sem veličino zgodbe in njen odtis na obličju naše ljube Matere Zemlje. Začutila sem njeno zdravilno moč. In ker vsaka moč pride z odgovornostjo, sem začutila tudi vse, ki bi jim moja zgodba lahko na kakršenkoli način služila. Začutila sem soženske, sestre, ki bi v mojih besedah lahko kdaj našle svoje darilo. Začutila sem, kako močno kolektivna ženskost v našem prostoru in času hrepeni po zdravljenju. In začutila sem, kako močno smo med seboj povezane – jaz, ti, naše mame, babice, hčerke.

Povezuje nas naša narava, ki izhaja iz ženske esence. Povezuje nas miselnost, ki to žensko esenco osvobaja ali kroti. Povezuje nas pot, skupna vsem, ki čutimo, da model življenja, mišljenja in delovanja, v katerega smo bile vzgojene, morda ni ravno pisan na našo žensko dušo. Povezuje nas čas, ki ženske podpira, da pobrusimo vse ostre robove v svojih telesih, umih in dušah, se ljubeče poslovimo od morebitne zapuščine patriarhata znotraj nas samih ter se z zaupanjem predamo vodstvu ženske esence znotraj nas samih.

Ja, vse to sem tedaj čutila. Vse to in še mnogo, mnogo več. Navdušena sem se vedoč, da vsak glas šteje, odločila pridati svoj košček. Najprej na blogu, čez nekoliko mesecev pa sem začela pisati še knjigo. In povem vam, sanjalo se mi ni, kam me bo potreba po deljenju peljala, saj so v meni glasno strašili duhovi preteklosti, duhovi manjvrednosti. V mojih najbolj skritih sobanah je odmevalo, da nisem dovolj, da nimam dovolj, da odkrivam toplo vodo, da si jemljem prostor in čas, ki pripadata drugim. Treslo me je od nesigurnosti, ki so vrele na plano. Treslo me je in v potresu teh nesigurnosti sem storila, kar bi storil vsak, da se reši: stopila sem pod podboj vrat. Ta vrata so vodila v sprejemanje.

Ko je okrog mene rešetal potres, me je zadnja rešilna bilka vodila v sprejemanje. Pa sem šla. In sprejela potres glasov, ki so me prepričevali, da nisem dovolj. Sprejela, da moram tem duhovom pogledati v oči. Sprejela , da sem na poti v žensko esenco zaradi poti, ne zato, da bi prišla do cilja. Sprejela, da me je vesolje po vseh neuhojenih poteh, ki jih moj pustolovski duh tako rad ubira, pripeljalo prav sem prav zdaj prav zato, da skupaj nadaljujemo pot v žensko esenco. Jaz. Ti. Me. In vse ženske sveta, ki te knjige iz takšnih in drugačnih razlogov ne bodo nikoli držale v rokah. Naj najino prebujanje v žensko esenco pripomore k boljšemu svetu za vse zemljane, približno tako, kot lahko nežen zamah metuljevih kril na našem dvorišču pripomore k hurikanu na Kamčadki. Velja?

(odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Tamara_web_size_62.jpg

Advertisements

Sanje iz Menstrualnega Kotla

Mesec je naokrog. Menstruacija je spet tu. In tokrat je s seboj prinesla Delo, pred katerim sem se tresla mesece in leta. Jejhata, ja. Raziskovanje lastnih globim je super stvar, ampak samo, če sem pripravljena slišati, kaj mi imajo povedati.

Instinktivno bi seveda raje, tako kot običajno, nekam zbežala, kot se potopila v vsa čutenja, ki si jih nikoli nisem dovolila čutiti. Ampak ne. Tokrat sem pripravljena pogledati v oči vsemu čutenju, pred katerim sem se skrivala, ker sem tedaj predvidevala, da bi me zlomilo. In dovoliti, da me okrepi; da opravi svoje delo, mi poda svoje darilo.

Nedolgo nazaj sem bila pri moji prijateljici Nadji, ki je djotiš astrologinja, in mi je na najbolj čudovit in sočuten in jasen način predala svoj vpogled v mojo rojstno karto. Ustavili sva se pri partnerskih odnosih. Seveda sva se. Jasno, da sva se. To področje me od venomer bega. Hkrati čutim, da je zame zelo pomembno, in hkrati se je doslej prav vsakič izkazalo za … hm, sila izzivalno (kar je povsem naravno in razumljivo, saj odnos vključuje (najraje samo) še eno osebo, ki rabi svoj čas in prostor). Rekla je, da je ena mojih glavnih nalog v tem življenju ustvariti duhovno partnerstvo, kar sem sama v sebi že dolgo čutila. Vse lepo in prav. Potem pa mi je povedala, da je moj drugi otrok na neki poziciji, kjer nanj vpliva to in ono … in naj še pred drugim otrokom predelam svoje pretekle odnose, saj bi lahko sicer moj drugi otrok lahko imel esenco mojih prejšnjih partnerjev. Nadja tega sicer nikoli ne bi tako determinantno izrazila, saj raje kot v določanje, izvzemanje in zapiranje v kletke, verjame v svobodno voljo, toda sporočilnost je bila približno takšna: prežvečiti in izpljuniti vse, kar me je v odnosih globoko prizadelo, pa si nisem nikoli dovolila priznati.

Vedela sem, da je dela veliko. Vedela sem, da še obstajajo srebrne nitke, ki me povezujejo z nekaterimi moškimi, ob katerih sem se učila biti ženska. Čutila sem nitke. In vedela, da me bo Delo našlo samo, ko bom nanj pripravljena. In me je.

Odkar sem bila pri Nadji, sanjam moške, s katerimi sem nekoč ustvarjala dvojino, in se v sanjah z njimi mirim. In tako je bilo tudi to noč. Sanjala sem, da je prišel moj nekdanji partner po nekaj mesecih tišine spet nenajavljen trkat na moja vrata. To je v resnici storil natanko eno leto tega, triindvajsetega aprila lani, in to še vedno dojemam kot najbolj romantično stvar, ki jo je kdo kdaj storil zame.

V sanjah sem ga bila vesela, predvsem pa sem ga bila žejna in lačna. Kaj kmalu sva obudila najino strast. Najina  strast je vedno služila kot lepilo, ki naju je držalo skupaj. Hitri vžig, sem temu rada rekla: poljub vzplamti v eksplozijo mravljincev po vsem telesu, ki naenkrat odklenejo vse moje čutne celice in jih s tem naredijo porozne in permeabilne. In željne in voljne. In tik preden se je najina dvojina združila v ednino, sem zastokala v nezaupanju. Moje nezaupanje je bilo razredčilo, ki je topilo najino ljubezen. Tik preden sem se mu predala, vsa pripravljena in hotna, sem skozi zaprte ustnice in zaprto srce zasikala: »A se lahko s čim okužim? A si s kom bil, medtem ko nisi bil z menoj?«

In na lepem mi reče: »Saj sem še. Z Mario Eleno.«

»Kdo za vraga je Maria faking Elena?! In zakaj sploh obstaja?« je začela ranjena žival v meni rjoveti in rohneti ob besedah človeka, ki ga imam še vedno tako zelo rada (in ne samo v sanjah); človeka, ki mu bom večno hvaležna za vso svobodo, ki sem jo ob njem našla v sebi, in zato, ker je bil predan oče mojemu sinu. Počutila sem se izdano … in ko sem se iz sanj prebudila, je bila ena izmed prvih slik, ki so me pozdravile, dogodek izpred trinajstih let, ko sem prvič zavohala izdajo.

S prvim fantom sva imela proti koncu najinega druženja odprt odnos, ki nama je dajal svobodo, da eksperimentirava tudi z drugimi ljudmi. Pri osemnajstih bi bil za marsikoga (predvsem moškega spola) to sanjski odnos, a jaz sem le s težavo privolila vanj. Fanta sem imela rada, zabavno nama je bilo skupaj in nisem si želela zaključiti odnosa, ko mi je povedal, da »mu ni fajn biti tako navezan na nekoga, ki ga tako malo vidi«. Res sva se malo videla: jaz sem hodila v šolo v Sežano, on v Gorico, nihče od naju še ni bil polnoleten in ni imel izpita za avto, poleg tega moji starši niso podpirali najinega odnosa, zaradi česar ni bil dobrodošel pri meni doma in je bil edini način, da se vidiva, v Sežani, kamor se je pa med tednom on šele pozno vračal. Malo sva se videla, ampak jaz ga nisem uspela pogrešati, ker sem imela izjemno posesivno družbo anoreksije. Ker ga nisem hotela povsem izgubiti, sem sklenila kompromis sama s seboj in privolila v odprt odnos, katerega ideja mi ni bila nikoli blizu. Spustila sem svoje meje in z njimi sem spustila tudi raven svoje intimnosti, saj sem od tedaj gradila zgolj na kvantiteti in ne na kvaliteti. Moj fant pa je po drugi strani, delal na kvaliteti in ob meni zgradil odnos s še eno punco, ki jo je naključno spoznal že precej zgodaj v najinem odprtem odnosu … in mi o njej seveda vse povedal – tak je bil najin dogovor.

Nekega večera je bil v Sežani velik žur in fanta sem hotela presenetiti s tem, ko mu nisem povedala, da prihajam. Presenetila pa sem samo sebe.

Ga najdem v množici, se ga razveselim, ga objamem in poljubim, naletim pa na krč, na oklevanje z njegove strani. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, saj je bila največja vrlina mojega zračnega fanta ravno sproščenost, lahkotnost, pretočnost.

»Maria Elena* je danes tukaj,« mi pokorno pove.

V meni se prebudi patriarhalna tekmovalnost, ki pravi, da sem bila jaz prva in sem zatorej jaz bolj pomembna in bolj upravičena do deležnosti njegovih nežnosti: »Ja, in?«

Tišina. Živčen, prisiljen nasmeh. V meni pa se ranjena žival pripravlja na svoj zadnji krik.

»Staš, kaj bi mi rad povedal?« brzdam svojo bolečino.

»Ja … sem je prišla zaradi mene in … danes bom pač z njo,« pogleda v tla in tja zaluča tudi moje srce.

Nisem počakala na njegov pogled. Obrnila sem se na petah in odvihrala. Slika pred očmi se mi je majala, pa nisem bila do tedaj še nič spila. Tresla sem se v telesu in tresla v duši. Čutila sem, kako se odpira Pandorina skrinjica … in tiste temačne teme, ki je govorila o izdaji, nisem hotela izkusiti. Plašila me je do kosti, zato sem ji utekla. Tistega večera sem spila in pokadila več, kot vsi njegovi prijatelji, ki so mi delali družbo na klopci v parku. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti. In vse nadaljnje dni sem iz telesa, ki me je, osamljeno, vabilo k čutenju, zatekala v um, v fantazije in v paralelno resničnost, v kateri nikoli ne doživim zavrnitve. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti.

Bolečino ob izdaji sem potlačila za dobrih trinajst let. Strah, ki ga je sprožil ta dogodek, je hranil moje prepričanje, da sem manjvredna, dobrih trinajst let. In to prepričanje je bodrilo moje nezaupanje in ljubosumje, ki sem ju živela še v zadnjem odnosu.

Izdaja? Izdaja je samo način, na katerega nam sočlovek, brat ali sestra, sporoča o svoji percepciji. Izdaja mi nič ne pove o meni. Ne govori o tem, da je z mano nekaj narobe. Zavrnitev je del življenja, tako kot vdih in izdih. In boli me lahko samo, če verjamem, da je z mano dejansko nekaj narobe. Tistega poletja, ko sem bila stara osemnajst let, sem zapriseženo verjela, da sem manjvredna, in ko mi je fant povedal, da bo tisti večer preživel z drugo punco, je bila to le voda na mlin mojega prepričanja.

Ampak dovolj. Sedaj vem, da je bolečina zgolj odsev lastnega prepričanja o sebi. Boli me, ko se ego strese, ker se boji, da bo izvedel tisto, v kar me vestno, dan na dan prepričuje: da nisem vredna ljubezni. On v to verjame, ne jaz.

Hm, v kaj pa verjamem jaz?

Jaz verjamem, da sem vredna vsega, kar lahko stlačim v svoj objem. In če česa še ne uspem zaobjeti, to pomeni, da se moram samo bolj odpreti: bolj razširiti prsni koš, bolj pomoliti srce na plano (brez strahu, da mi kdo kaj vzame), in bolj razpreti svoje roke v krila, ki bodo ves svet ovila.

Sedaj se pripravljena, da začutim in prečutim vse, k čemur me vabi moje telo, moja modrost. Da končno spustim vse, kar je prišlo k meni in sem vzela za svoje, ker je pač hranilo nek del mene.

Hvala sanjam, da me vozijo po svoji notranji pokrajini in da ne zamudijo priložnosti, ko lahko s prstom vestno pokažejo na vse, kar je bilo pometeno pod preprogo čutenja.

In hvala vsem mojim moškim, katerih odmevi me učijo, kam si zares želim iti.

Pripis: Po tem, ko sem zaključila tale zapis, me je nase prikovala školjka. Za pol ure. In spuščala sem in še fizično spustila vse in ustvarila prostor za novo … in prvič sem zares povezala, kako organsko se menstrualno spuščanje dogaja na vseh nivojih, na umskem, na dušnem in na zelo fizičnem.

*ime punce sem namenoma spremenila, da se ujema s imenom, ki so mi ga prišepnile sanje

menstruation

Še Malo o Delu …

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite

Zakaj sploh pišem

Včeraj mi je draga prijateljica in srčna sestra, s katero potujeva in se razvijava že desetletja, zaupala, da so jo moji članki že večkrat prizadeli. Vestno prebira moje članke in iz dna srca sem ji hvaležna za podporo, ki mi jo je in mi jo izkazuje vsa ta leta. Ja, tudi s tem, ko je rekla, da so jo moje besede prizadele, in v meni sprožila plaz misli, ki so se kopičile v čustva, ob katerih sem le s težavo predihala situacijo. Tudi to je bila ljubeča podpora, saj je v meni strnila ta zapis, ki ga sedaj nudim tudi vam.

»Kako jo lahko moje besede prizadenejo, če pa nas v resnici nihče zunaj nas ne more prizadeti?« razmišljam med večernim bosonogim sprehodom po najljubšem travniku. Da nas nihče ne more zares prizadeti razen nas samih, mi je jasno. To je nekaj, kar že vem. Če nas besede drugih prizadenejo, je to zato, ker jim naskrivaj verjamemo; če pa ostajamo v svojem centru in so besede drugih le najnežnejši aprilski piš, ki nas je prišel poljubkovat z nebes, jih lahko sprejmemo, brez, da bi nas bolele. Ja, to je nekaj, kar konceptualno vem.

Toda potem se spomnim: »Mar nisem ravno njej dan pred tem sama rekla, da so me njene besede prizadele? Da me je bolelo, ko mi je predlagala, naj živim to, o čemer pišem?« Ja, čisto zares sem bila to jaz. Tega se ne sramujem – iz tega se učim. In naučim, da je vedenje eno, izkušnja pa nekaj povsem drugega. Vedenje prihaja iz uma in šele ko ga utelesimo, ko ga izkusimo v lastnem življenju, v lastnem telesu … postane modrost.

Da so me lahko prijateljičine besede prizadele, sem jim morala verjeti. In sem jim. Za trenutek. Ali dva. Ali tri. Da so me besede prizadele, so morale biti moje. In so tudi bile. In še vedno so. Namreč, odmev mojega pisanja in objavljanja čisto vedno, brez izjeme, zaznamuje strah, da ne živim tistega, o čemer govorim. In morda je kdaj res … ker je eno vedenje, nekaj povsem drugega pa modrost. Ker včasih pišem o tistem, kar živim, včasih pa o tistem, v kar goreče, strastno, golo verjamem … in še ne v popolnosti živim.

Moje pisanje se rojeva na različnih nivojih. Včasih izhaja iz izkušenj, ki zaokrožajo to zemeljsko življenje, včasih pa iz idealov, sanj, vizij, ki presegajo to zemeljsko življenje. Kar je pa vsemu mojemu pisanju skupno, je to, da vedno, vedno stojim za vsem, kar zapišem – v tistem trenutku, ko to zapišem. To se pravi, ne izključujem možnosti, da pride čas v mojem življenju, ko se ne bom več strinjala s kakšnim svojim zapisom. Saj veste, živemu človeku se vse zgodi. In to je normalno, in to je življenjsko, in to je nenazadnje sila dobrodošlo, ker to pomeni, da se razvijam in rastem v svojem ritmu, v svoji resničnosti. Zaradi česar sem konec koncev tukaj. Ne, nisem na koncu svoje poti. Nisem popolna. Sem pa nekdo, ki radoželjno raste.

In sem nekdo, ki piše knjigo. To je knjiga o izkušnjah, ki so mi v zadnjih letih življenja pomagale, da zaobjamem svojo ženskost in živim bolj polno, radostno, igrivo življenje iz svoje ženske esence. To knjigo pišem za vse vas, ki jo boste prebirale. Za vse vas, ki ji boste dovolile, da vas poboža, povzdigne in navdihne, da tudi same v polnosti zaživite tisto čudovito, strastno, mnogoplastno žensko, ki je že znotraj vas.

Ja, knjigo pišem za vas … pišem pa primarno zase. V čem je razlika?

Ko bom nehala pisati zase, bom ostala prazna besed. Kajti pisanje je moja terapija in moje zadovoljstvo in moja katarza. Pisanje mi daje občutek, da letim. Pisanje je v moje življenje prineslo lahkotnost ob zavedanju, da lahko od nečesa, za kar živim, živim. Ko začutim, da se v meni zlagajo besede v stavke in stavki v odstavke, me preplavljata radost in vznemirjenje, ki prej ko slej vedno prerasteta v globoko potrebo, da misli zapišem. Zapisovanje misli je resda globoka potreba, je pa tudi najlažji način, da ostanem pretočna in odprta za vse, kar še prihaja. Zapisovanje misli je moja odveza od njih – in hkrati moja zaveza svetu, da mu bom nudila tisto, kar lahko nudim. Moj glas je moje Delo. In Delo je tisto, ki ga hkrati počnemo zase in za svet. Zase, ker nas zakuri, navdihne, osreči, in ker je lastno zadovoljstvo predpogoj, da začnemo sploh razmišljati o nesebičnem, iskrenem, ljubečem širjenju tega zadovoljstva v svet. Za svet, ker svet od nas potrebuje tisto, kar mu najraje damo.

Ameriški pisatelj, filozof, teolog in vodja gibanja za človekove pravice, je nekoč dejal: »Ne sprašuj se, kaj je tisto, kar rabi svet. Vprašaj se, kar je tisto, kar tebe dela živo in potem pojdi in to počni. Kajti kar svet rabi, so ljudje, ki počnejo tisto, kar jih dela žive.«

Drage moje bralke, hvala vam, ker ste tu. Ker ste ti svetovi, ki jim rada dajem tisto, kar lahko. Želim vam, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, ne brezbrižno kritiko. Ja. Želim si, da bi v mojih besedah našle ljubečo podporo, da živite ali zaživite svojo lastno resnico. Kajti vaša resnice vas dela žive in to je najveličastnejše, kar lahko pridate svetu … da bo v najvišje dobro vseh.

writer

Kaj boste? Problem ali rešitev?

Včeraj sva šla na družinsko kosilo. Na ta jasen, topel, sončen aprilski dan, ko smo se vsi polikani zbirali pred kraško gostilno, se Svarun ozre navzgor in zakliče: “Mami, kaj so to?”

Videl je kemtrejle. In njegova opazka ni bila vprašanje – hotel je le potrditev, da je tisto, kar vidi na nebu, res. Pred kratkim sva se pogovarjala o kemtrejlih … in, jasno, tudi o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi, da se jih ubrani.

Pa se oglasi simpatičen mož moje druge sestrične, in pokomentira: “Kemtrejli, a? Teorija zarote?”

Pa se oglasi žena od noninega brata: “Ma mislite, da je to res tisto, kar pravijo, da je? Jaz jih gledam vsako jutro in govorim Mjrotu, ma me ne posluša …”

Ker vem, da pričakujejo moj odziv, se zleknem vase in pustim, da pride brez posredovanja uma ven, kar je v meni: “Ah, ja, teorija zarote. Kar je, je. In če je to teorija zarote, kot tudi jaz čutim, da je … potem prav. Ne bi pa dolgovezila okrog tega. Mene bolj zanimajo rešitve, kot pa problemi.”

Dobim prikimavanje od sogovorcev in dobim prikimavanje svoje notranjosti. Moj odgovor preseneti tudi mene: že pol leta, odkar sem zaključila odnos sprejšnjim partnerjem, se nisem z nikomer o tem pogovarjala. In v teh mesecih so se informacije o teoriji zarote v meni umedile v željo po kreiranju boljšega življenja zase in za vse okrog mene.

Razlog, zakaj ljudje ne vstanemo v svoj najvišji izraz, leži po mojem v tem, da iščemo težave vsaki rešitvi. Da skrbimo, se bojimo, se oviramo, si mečemo polena pod noge, se držimo nazaj pred vsem, kar bi lahko odraz božanskosti znotraj nas ustvaril. Hočemo probleme? Vedno jih bo dovolj. Obljubim. Prisežem. In pripenjam vam link, v katerem z lahkoto najdemo največji problem, ki smo ga kdajkoli v življenju imeli: da nekdo drug z ustrahovanjem na nekem subtilnem nivoju kontrolira naše življenje, brez da se tega sploh zavedam. Strašljivo?

Res hočemo probleme? Tudi, če vemo, da obstaja kraj v nas samih, kjer problemom rečemo preprosto – “izzivi”? Ti niso tu, da me ustavijo in pomanjšajo, ampak da mi pokažejo, da je ČISTO VSE, na kar (in kogar) v življenju naletim, darilo. Ja, obstaja del mene, ki se zaveda, da je vsak moj izziv v resnici moje darilo. To darilo je ZRCALCE. Vanj se zazrem, da se zavem, kaj vse je v meni v tem trenutku; ob tem me spreleti, to me okrepi, mi posadi hvaležnost v srce, nasmeh pa na obraz in me navda z igrivostjo, ko stopam po poti življenja in z lahkotnostjo, ko se spomnim, da se ob vsakem izzivu v mojem žepu znajde zrcalce.

Hm, kaj pa problemi? No, ja. Problemi ne bodo preživeli brez nas, naša skrb je njihova hrana. Jaz se ne bi ukvarjala s problemi, ampak s sabo. S svojim dojemanjem vsega, kar prihaja in vsega, kar je. To je tisto, kar lahko v trenutku spremenim – če si tega želim.

Hm, kaj pa spodaj pripeti link? Lahko ga preberete, lahko pa tudi ne. Sam link ni ustrahovalen, nudi pa informacije, za katere nekateri izmed nas včasih mislimo, da jih moramo imeti. Mene je k branju vodila intuicija; nisem vedela zakaj, malo pa sem se ji tudi upirala, ker še pomnim, v kakšnem čustvenem stanju so me te informacije običajno puščale. Ampak bila je vztrajna, zato sem ji sledila. In temu sem sedaj hvaležna, ker mi je nanudila navdih, ki sem ga bila potrebovala za pisanje tega članka, kot tudi nadaljevanja članka o DELU, ki sem se ga namenila danes napisati.

Informacije, ki so še šest mesecev tega imele moč, da me pahnejo v brezno brezupa, so mi danes služile. Ja, takšno darilo je lahko izziv, ki ga ne označimo za problem. Pri tem nam pomaga zvesto zrcalce v žepu, seveda.

Zatorej, če preberete članek v povezavi, ne pozabite na zvesto zrcalce v vašem žepu. Ali še bolje: položite kar roko nanj, medtem ko berete. Saj veste, ker zavedanje sledi dotiku.

30723892_10156012509867819_4245955809277640704_n

https://wakeup-world.com/2016/05/13/a-brief-history-of-the-rockefellerrothschild-empire/

 

Služba in delo

Danes zjutraj sem se zbudila pred Svarunom in radostna smuknila iz postelje; ti dnevi, ko imam zjutraj vsaj malo časa zase, me še vedno najbolj pocrkljajo. Zavrela sem si čaj in zavzela balkon, obsijan z vzhajajočim soncem, ki me je božalo skozi gosto sivino oblakov. Usedla sem se v meditacijo in kaj kmalu opazila, da je moj um danes glasnejši od moje tišine, zatorej sem se ju odločila nemudoma uravnovesiti.

Uležem se na blazino za jogo, ki je bila očitno prenočila na balkonu, in sprostim napetosti v položaju otroka. Zametki tišine so že tu. Iz položaja otroka najdem svojo pot v gibanje, v raztezanje, v držanje svojega centra. Držanje centra je vselej oboje: dobesedno in figurativno. Vsi jogijski položaji namreč zahtevajo napete, močne mišice trupa, ki nas držijo v ravnovesju – to pa nam neizogibno prinese tudi notranji center, to se pravi notranji fokus, usmerjen naravnost v to telo v tem trenutku.

Ko najdem svojo pot v telo, ki željno valuje s tokom gibanja in pri tem ječi od nepopisnega užitka, najdem svojo tišino. In najdem svoj nasmeh. In najdem hvaležnost. Hvaležnost za življenje, v katerem lahko navsezgodaj zjutraj delam jogo na sončnem balkonu. In medtem ko v meni vre hvaležnost za svobodo, slišim pod balkonom ljudi, kako se eden za drugim popokajo v svoja vozila in odpeljejo na delo. Jim prisluhnem, jih v mislih pospremim do svojih vozil ter srčno upam, da gredo v službo veselega srca.

Delo, kaj?

Če se zazremo vase, lahko mirno rečemo, da delo pomensko oblikuje naša življenja. Ne glede na to, kaj v življenju počnemo, nam delo vešče kroji vsakdan. Če službo imamo, nas ta povečini objestno okupira ter za vse ostale stvari, ljudi, pomembnosti v naših življenjih pusti zgolj oglodke in ogorke naše energije. Če službe nimamo, nas to golo dejstvo vse prevečkrat okupira z iskanjem delovnega mesta – črne luknje, ki ji bomo nesebično darovale vse kar smo, v zameno pa le redko dobile/vzele tisto/toliko, kar si kot čudovite, unikatne ženske z nešteto in nešteto darovi zares zaslužimo. Mala zagonetka, kaj? No, ni nujno. Ni nujno, če vemo, da služba in delo lahko nista ena in ista stvar.

V prejšnjem odstavku sem namenoma uporabila besedo služba, ker ta meni osebno ponazarja stres, ki sem ga hotela orisati. Služba je iz moje perspektive delo, ki ga opravljaš, ko pomagaš svojemu delodajalcu uresničiti njegove ali njene sanje. Moja definicija izhaja iz reka, s katerim se ne bi mogla bolj strinjati: »Če ne gradiš svojih sanj, te bo najel nekdo drug zato, da mu boš pomagal graditi njegove.« In če je torej služba delo, ki ga opravljamo, da si plačamo položnice, je delo to in še mnogo, mnogo več. Delo ponazarja poklicanost posameznika v tem življenju. Pomeni tisto nekaj, kar nam je dano predati naprej v svet. Pomeni tisto nekaj, kar vselej opravljamo v sodelovanju s čudovitim spletom okoliščin, ki nam nudijo priložnost za priložnostjo, da izkusimo, izživimo in podarimo svoj čudoviti, unikatni koktejl vrednot, lastnosti in talentov – in smo za to plačane. Zveni magično, vem. In tudi je magično. Magično je izbrati in živeti vizijo točno takšnega življenja, ki mojo žensko dušo, mojo attho, v polnosti podpira k razcvetu. In magično je vedeti, da je točno ta vizija, to življenje, to delovanje največja podpora, ki jo lahko nudim svetu, da postane boljši dom za vse ljudi. Ta magija je naša pravica. Pravica, ki pride z odgovornostjo, da vse okrog nas navdihujemo pri zaobjemanju njim lastne magije.

Da lahko to magijo spravimo v svoje zavedanje, moramo najprej svojih podstrešij očistiti vseh starih prepričanj o delu, ki jim še dovolimo, da nam tudi v novih časih držijo vajeti.

Sama sem svojim prepričanjem sledila v otroštvo, v čase, ko sta bila »delo« in »služba« še sinonima. Sinonima, ki sta nenadno vstopila v moje zgodnje otroštvo in mi še nepripravljeni  vzela mamo, mene pa vsakodnevno ob trenutku prihoda v vrtec pahnila v neutolažljiv jok, ki je trajal vse dokler ni po kosilu prišel nono pome v svojem priljubljenem belem hrošču. Tako se je začel moj odnos z delom: neslavno. Od začetnega antagonista, ki mi je za dobršen del dneva redno jemal mamo, je delo v mojem svetu dobivalo izključno negativne točke, ker je bilo vedno pospremljeno z občutkom prisile, brezizhodnosti. Moji starši od mene in mojih sestra resda nikoli niso kaj prida zahtevali, toda pričakovali so, da bo vsaka izmed nas nekako pripomogla k gospodinjstvu. (To je seveda popolnoma razumljivo, saj se nas je pet gnetlo v trosobnem stanovanju, ki je ob obilici neumeščenih stvari takoj dajalo vtis kaotičnosti.) Od mene se je kot od najstarejše največ in najprej pričakovalo: likanje, brisanje prahu, sesanje so bila opravila, ki sem si jih podajala s sestrami. In tudi, če sem se zavedala, da s svojim delom pomagam svoji mami, so mi bila opravila v breme. Bila so nekaj, kar moram storiti, zato sem komaj čakala trenutek, da bo storjeno že za menoj. Nikoli nisem v početju iskala zadovoljstva in miru, kaj šele užitka. Ne. Delo mi je že zelo zgodaj začelo predstavljati biznis: nekaj, kar storim samo zato, da dobim socialni mir.

Nekaj, kar storim samo zato, ker vem, da od tega tudi sama nekaj dobim.

Ta drobcen stavek je načelo starega sveta, stare paradigme, stare ekonomije. To so bili časi, ki jim je vladal rek »brez dela ni jela«. Ta jasno oriše delo kot delovanje, usmerjeno k doseganju zunanjega cilja lastne preskrbljenosti. Ponazarja ločenost in individualnost posameznika ter brezizhodnost položaja. No, ti časi so na srečo mimo. Raziskovalci in raziskovalke nove ekonomije, samostojni podjetniki in podjetnice, kot tudi energijski delavci in delavke so si namreč enaki, da se svet vztrajno spreminja v smeri razcveta – da pa mu ljudje še ne upamo slediti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prvič prišel v rabo termin »nova ekonomija«, ki je zarisal kontrast med ekonomijo industrijske proizvodnje ter ekonomijo uslug, po kateri je bilo že tedaj vse več povpraševanja, dandanes pa ga je še toliko bolj. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, da se v dandanašnji ekonomiji sproti ustvarja prostor za dušno kreacijo prav vsake izmed nas. In ne samo, da je dovolj prostora zanjo – dandanašnja ekonomija rabi dušne kreacije prav vsake izmed nas, ki bodo pridale svoj košček k mozaiku nove paradigme.

Če tega ob mojem pomanjkanju vzvišene strokovne terminologije do sedaj še niste pogruntale, naj povem, da sem sama svetlobna leta stran od ekonomistke. Ekonomijo sem v svoji nevednosti venomer povezovala zgolj z denarjem, koncept le-tega pa me ni nikoli zanimal … vse dokler se nisem znašla v resničnem življenju, kjer sem se s prodajanjem svojih uslug borila za košček kruha zase in za svojega sina. Ja, borila sem se, prav tako, kot se bori vsakdo, ki skuša s starimi lečami videti nov svet. Če je stara ekonomija je temeljila na borbi za premoč ali za višjo stopničko v hierarhiji, potem je nova ekonomija zasidrana v povezovanju vseh nas, ki iz srca svetu nudimo tisto, kar nam je v neznanski užitek početi. Nisem ekonomistka, toda v tistem trenutku, ko sem se znašla sredi borbe za preživetje, sem vedela, da je čas za nov pristop k delu, ki ga ljubim. Vedela sem, da je čas, da se preneham boriti, ker me borba popolnoma izpije. In vedela sem, da je čas, da pričnem svoje darove deliti med ljudi. In zaupati, da bo po naravnem zakonu vrednost našla svojo pot nazaj do mene. Nisem več počela stvari zato, da bi večala svoj kupček, ampak zato, da izživim poklicanost svoje duše, ki me vedno tako ali tako vodi k izobilju.

Početi nekaj samo zato, ker lahko od tega dobim nekaj zase, je star način delovanja, kjer je vsakdo mislil samo nase in gledal le na svojo dobrobit. Časi patriarhalnih vrednot, ko brat brata potunka zato, da bi sam živel, so mimo. Naj bodo, prosim, mimo tudi časi, ko anonimnež zdravstvenemu inšpektorju posreduje seznam ljudi, ki so na Facebooku člani »anticepilne« skupine, in s tem za vsakogar izmed njih sproži morebitni sodni postopek.

Dajmo, enkrat za vselej spravimo tiste leče, skozi katere smo prej gledale v svet in se odprimo zavedanju, da tuj uspeh ni naša grožnja, marveč naš uspeh in naš navdih. Naj pride čas, ko bo vsaka izmed nas vedela, zakaj se je rodila. Tista mehkoba. Tisti užitek. Tisti mravljinci. In srce, ki dela salte v nas. To so občutki, ki spremljajo našo poklicanost. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, sprejme in dovoli, da njena poklicanost v njej tako zasije, da ji bo osvetljevala pot naprej. Užitek naj bo njena zvezda vodnica, kajti užitek je stranski produkt odločitve, da si delo drznemo izbrati same, da nič več ne čakamo. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, da je vsak trenutek, ki ga porabi za stvari, ki je ne veselijo, izpolnijo, dvignejo, pobožajo in v njenih globinah vzklikajo tisti zveneči, navdušeni jaaaaaa, scanje proti vetru.

Naj pride čas, ko se vsaka izmed nas zave, da je sem prišla s svojim unikatnim koktejlom. Ta koktejl je naravnost magičen in njena odgovornost je, da ga nekomu postreže. Le komu? Le komu ga bo namenila?

Preveč ga je, da bi ga sama počasi srkala. Pokvaril bi se in stran bi ga morala zliti. Za to pa je tega magičnega koktejla škoda. Ne, z nekom ga bo delila. Toda s kom?

Morda ji pri odločitvi pomaga dejstvo, da za šankom sedi in s prsti tleska po njem ves preljubi svet, ki komaj čaka, da proba ta novi, unikatni koktejl, za katerega je bil slišal od nekoga. Vse, kar mora še storiti, je naliti ga v kozarce – in podeliti.

Naj pride čas, ko z nepopisno lahkotnostjo vsaka izmed nas v kozarec nalije svoj čudoviti, unikatni koktejl, in ga ponudi v svet.

Pripis. Tega ne pišem z namenom, da vse, ki to berete, naščuvam proti vaši službam; pomagati nekomu uresničiti njegove ali njene sanje, je zelo plemenito, če tudi ve sanjate te sanje.  To pišem zato, da nagovorim tiste izmed vas, ki že razmišljajo o tem, da bi stopile na svoje dušno poslanstvo, pa morda potrebujejo le še drobno vzpodbudo.

old_economy_versus_new_economy__kap

Notranji fokus

»O, ja. Danes nisva imela najboljšega jutra,« mi šine misel, ki hoče, da jo zapišem.

Jaz, poponoma neprespana, sem pogosto uhajala iz realnosti in le s težavo držala prostor Življenju, da se umedi, Svarun pa je znatno nejevoljen, nemotiviran. Nebo je zaprto in obeta se nama še en dan med štirimi stenami.

In potem se vprašam: »Zakaj bi sploh omenjala nekaj, kar ni dobro

Tisti del mene, v katerem vrejo odgovori, sedaj z desno roko vzhičeno potuje skozi moje razpuščene lase in jih umika z vidnega polja, ker misli, da bo s to avtomatsko gesto odgovore lažje zadržal na ogrlici, preden v popolni eksploziji kaotično izbruhnejo na dan; preden jih za vedno vtipka v tale sevajoči ekran. Ampak preden dam besedo tistemu delu telesa, kjer je vzhajalo vedenje, se poprosim za potrpljenje, da najprej izprašam nekaj drugega: »Kateri del mene je tole jutro označil za »ne najboljše«? In kaj to sploh pomeni? Mar obstaja nek namišljen vprašalnik, kjer veselo izpolnim kvadratke in empirično določim, kaj še velja za dobro in kaj ne?«

Če ste že kdaj prebrali karkoli sem napisala, potem morda že veste, da ne maram kategoriziranja. Sita sem tega, da mora biti nekaj slabo, da je lahko nekaj drugega dobro. Sita primerjanja in ločevanja in izoliranja. Sita nesprejemanja tega, kar je – ko ni, kar »bi moralo biti«. Ja, sita. In vendar sem bila sama tista, ki je današnje jutro ocenila za »ne najboljše«, mar ne? Tisti del mene, ki je podal to oceno, je odmev patriarhalnih maskulinističnih vrednot, v katere smo bili vsi vzgojeni in katere nam še vedno (enim bolj, drugim manj) krojijo življenje po svoje. Življenje, v katerem ni prostora, da ženska znotraj nas vstane in zasije, kot ji je namenjeno sijati.

Ni, da se vlečem ven. Ni, da iščem krivca. Hotela sem samo poudariti, kako globoko so te – za nas toksične – vrednote nesprejemanja zakoreninjene v nas. Žive so zaradi nas, ker jih nevede, nehote živimo. In jim dovolimo, da nas ukalupljajo v nekaj, kar ni naš pravi, polni izraz, ker pač naravna, organska, primarna ženskost našo družbo tako zelo vznemirja. Tako naravna, organska, primarna ženskost, kot tudi ženske vrednote vznemirjajo našo družbo. In to se nanaša na vsak aspekt življenja. Lahko govorimo o dlakah pod pazduho ali o tem, kako vrednotimo svoje delovanje. In, ali je sploh potrebno vrednotiti svoje delovanje?

»No, menim, da vrednotenje kot tako ni sporno; vrednost je univerzalna komponenta življenja in nas samih. Kar je sporno, je naš odziv na lastno vrednotenje. Ta je tisti, ki šteje. In kar je sporno, je izrojena percepcija vrednosti kot take, ki vlada v družbi, kjer se visoko vrednoti materialne dobrine, medtem je večini ljudi odvzet občutek za lastno vrednost,« pišem, ko se mi misli pričnejo trgati.

Poskušam ohraniti fokus: »Ne samo, da vrednotenje ni potrebno, v resnici je celo boljše, če ga ne prakticiramo. Ne, če si želimo stopiti v svojo polno žensko moč … ne samo me, tudi naši moški in otroci in nasploh ves svet od nas potrebuje, da stopimo bolj v žensko energijo.«

Pogledam na uro, pa zaslišim: »No, no, dajmo, dajmo, Tamarči, še petnajst minutk imaš. Pohiti, da tole zaokrožimo.« Diktatorka. Notranja okupatorka. Večna kritičarka se zvesto oglasi. In njen pritisk, njen ustroj, me ustavi v koraku. In pripravi do tega, da zamrznem. Da drobencljam z besedicami, ki so se prej v mislih povezovale v čudovito, povezano celoto, in ki sedaj tvorijo samo nekaj nepovezanih konceptov. Tako nepovezanih, da sploh ne vem več, ali se mi vrednotenje zdi v redu, ali ne.  Sploh ne vem več, kje stojim.

»Deset minut,« se spet neizprosno oglasi sodnica, medtem ko mi Svarun iz dnevne sobe kliče, »mami, kdaj bo 45 minut?« Svarun je doma z vročino (ki se nadenj priplazi zvečer) in ta čas, ko jaz pišem, se on igra z dinozavri in avtomobilčki v dnevni sobi. Vsake toliko časa še pride po kak objemček ali poljubček, sicer pa po svojih močeh spoštuje, kar sva se predhodno zmenila – da bom danes 45 minut pisala, medtem ko se bo on sam igral. Morate vedeti, da je to popolnoma neznan teritorij za oba. V tistih dvanajstih urah dneva razdeliti čas tako, da bodo osnovne potrebe obeh zadovoljene in se tega držati je bilo kar izzivalno. Predvsem zato, ker navdih, hrana za mojo kreativnost, le s težavo preživi neumorno tiktakanje obveznosti; predvsem zato, ker navdih pride, ko pride, in ko ne pride, pač ne pride.

»Še pet minut,« odreže ponovno diktatorka v meni, in še bolj pomeša napetost z nemirom. Se še nekaj trudim iz te moke zamesiti kruh, pa ne gre. Nič se mi ne drži skupaj. Vse razpada. Vključno z mano.

Čutim grenkobo razočaranja. Nad seboj in svojim delovanjem … Čakaj malo, kako je pa to možno? Ali se nisem pred računalnik usedla ravno zato, da ne bi čutila razočaranja ob pomanjkanju pisanja? Ali se nisem namenila pisati ravno o tem, kako toksično je nekaj ovrednotiti za dobro in nekaj drugega za slabo? In ali se nisem namenila pisati ravno zato, da si za vse veke vekov zapomnim, da pridejo slabi dnevi in da ti ne pričajo o moji lastni vrednosti? Ali je možno, da v sebi ponovno čutim to diktaturo patriarhata, ki se na vse kriplje trudi ohranjati zunanji fokus, mojo zbranost, jasen cilj pred menoj? Je mar možno, da so ti maskulinistični pristopi k delovanju v meni tako močno zakoreninjeni, da ob vsaki novi situaciji s svojo odločnostjo še vedno poteptajo porajajočo se boginjo ženske esence in njeno vrlino sprejemanja življenja in delovanja, kakršno pač je?

»Mami, si že končala? Kdaj boš končala? Dolgčas mi je,« mi sladko ponovi že sedemnajstič, da se zazrem vanj, pa v ekran, in si vendarle skesano priznam, da danes za večerjo ne bo niti tistega kruha, niti zaključenega članka. Olajšanje! … pospremljeno z bolečino. Nezadovoljna z današnjim delom, me začne tedaj moja notranja kritičarka obmetavati z zrelimi paradižniki; z zrelo bolečino, ki mora biti izražena. Ta si me vzame že kar tam, pred računalnikom na kuhinjski mizi, medtem ko mi Svarun pozorno masira ramena. Z njegovo in njeno pomočjo se izvijem iz krča pričakovanj, ki je nadvladal moje telo, in sprostim v zgovoren, zdravilen jok.

Jokam, kot že dolgo nisem jokala. Tulim, v resnici.

Spustim vse zavore, porušim vse jezove in solzam dovolim, da si po mojih licih utrejo svoje struge. Da ustvarijo pravo delto, da le pridejo do mirnega morja. Spustim vse zavore in tudi glasu dovolim prosto pot. Dovolim, da se izrazi in pospremi to bolečino na poti iz telesa. Dolgo je bila v meni. Sedaj je čas, da gre ven.

»Ampak preden gre …« začne moj um napeljevati, »se ti ne zdi, da bi bilo fajn to bolečino razumeti? Saj veš, če nič drugega, izključno v raziskovalne namene.«

Seveda me razumevanje premami. Razumevanje same sebe in svojega delovanja je prva past, ki vzklije iz samospoznavanja; um hoče razumeti, hoče razložiti, hoče določiti in spoznati. Um je prijatelj, ki hoče mojo pozornost zvabiti iz telesa, kjer boli. Ker preveč boli. Um je prijatelj, ki bi me rad pred bolečino odrešil. Ampak bolečino lahko odrešim samo tako, da ji pogledam v oči: da jo priznam, jo izrazim in spustim. Ni mi je treba razumeti, hočem jo samo izživeti.

Um bi rad razumel, kar telo že ve, kar telo že nosi v sebi. Um bi rad razumel resnico, ki se skriva v telesu. Ko se zavem, kam drvim, se ustavim. In obstanem – na kavču, zvita v klobčič, prijetno zabubljena.

»Ne, ni mi treba razumeti bolečine,« si naglas ponovim. V resnici mi je vseeno, od kod prihaja in kaj jo je sprožilo. Vseeno mi je, ali je je še, ali sem vso izjokala. Vseeno mi je, ali je samo moja lastna, ali kolektivna. Čisto zares. Kar je pomembno, je, da sem tukaj. Doma. V telesu, v svojem svetišču. Kjer je luna pravkar posvetila izza oblakov in s svojim prodornim sijem napolnila mojo kupico.

»Dobrodošla nazaj v žensko esenco,« mi prišepne.

Ja, tukaj sem. Mehka v svojem telesu. Spokojna v dojemanju sveta okrog sebe. Sprejemljiva do vsega, kar hoče zaplesati z menoj. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je pot in cilj. Je moj notranji fokus, od katerega se mi ni potrebno ločiti niti, ko imam samo 45 minut za delo, ki vedno zamuja na sestanke. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je stanje, ne delovanje. Vanj se moram sprostiti, zanj mi ni treba ničesar dodatnega storiti. To je notranji fokus. In notranji fokus nudi vedenje, ki prihaja iz telesa.

26907649_10155984880237819_8079611177575293643_n