Bolečina je dobra novica

Med vsako menstruacijo spuščam, izdihnem, umiram, pokopljem.  Kaj?

Majhnost. Manjvrednost.
In največjo laž, ki ji včasih (čeprav samo za trenutek) še vedno verjamem: da je TEMA slaba.

Tema je približno polovica vsega, kar je.
Tudi nas.
Če smo pripravljeni sprejeti, da je približno polovica nas slaba, potem je lažje razumeti, zakaj mnogi izmed nas še vedno mislijo, da potrebujejo odrešenika. Mar ne?

Ne, tema ni slaba. Je prijetno udoben kotel, iz katerega vse vzklije.

Naše ideje. Naši projekti. Naše kreacije. Naši fizični otroci.

Naša resnica.

O, ja, tudi resnica izvira iz teme. Da jo lahko slišimo, pa potrebujemo tišino.

Zadnji teden sva s Svarunom v karanteni. Življenje je novačilo kozje pastirčke, temu pa malček ni mogel odreči in tako sedaj pase kozice. Če naj to povem tako, da me razume vesoljna Slovenija: malček preboleva norice, ki jim afektivno radi rečemo “vodene koze”. Ja, na bolniški sva, vsa pikčasta (pri meni je pikčasta samo obleka, v kateri se zadnje dni smukam naokrog) in vesela. Čas si krajšava z ustvarjalnimi rapsodijami. In s smejanjem. In imava se čudovito. No, sedaj že. Vendar sprva ni bilo tako.

Kot mami, ki ni uslužbenka, ampak ustvarjalka, se mi je pogled na prvo pikico na sinovem hrbtu dodobra zataknil v grlu. Seveda, obveščena sem bila o epidemiji, vendar pa sem potihem molila, da nas tokrat zaobide, misleč, da so moji ustvarjalni inačrti pomembnejši od celodnevnega igranja. Kaj pa živež? In moja knjiga? No, ja. Človek obrača, Boginja obrne. Tokrat je obrnila tako, da se znova naučim sprejeti, kar mi je dano. In da se priučim, česar pravim, da si v prihodnosti več želim: življenja iz ženske esence. Resničnega življenja. Takšnega, ki se zgodi, ko po dolgem prestopanju samo zajameš zrak in skočiš v vodo in … splavaš. Tako resničnega življenja si želim. Takšnega, v katerem vso pozornost usmerjam v pisanje knjige, pa se potem zgodi, da sin zboli, in da vso svojo ljubečo pozornost preusmerim na njegovo dobrobit … in potem s svojo pozornostjo poskušam žonglirati. To se pravi, poskušam dokler mi ne uspe. Žogica pade, prvič, drugič, tretjič pa že leti. Takšnega resničnega življenja si želim! Takšnega, v katerem zmore moja ljubeča pozornost žonglirati z obema žogicama naenkrat.

Dokler se ne zgodi, da življenje za nadaljno učenje poskrbi.

Na tretji dan bolniške me preseneti s tretjo žogico za žongliranje.

Menstruacijo.

Med vsako menstruacijo se življenje zame ustavi. Vzamem si dan ali dva, ko ne delam ničesar, »kar bi morala«, ničesar, kar mi ne paše, predvsem pa nič, kar vključuje stanje na nogah, saj me v tem času predvsem meča zelo bolijo. Vzamem si dan ali dva, ko sem povsem pripravljena sprejeti, da je ležanje na rdečem kavču in pitje nečesa toplega, pri čemer mi noge greje rdeča in črna dekica iz Indije, vse, česar si želim. Moje oči so uprte navznoter, čeprav se morda zdi, da kdaj nepremično zrem v strop tudi pol ure naenkrat. Moje oči so uprte navznoter, da uzrejo vse, kar mi več ne služi in vse, kar komaj čaka, da mi lahko začne služiti.

Na menstruacijo si vzamem dan ali dva, da sem v temi. In v tišini.

Žongliranje? Lepo vas prosim.

Tedaj se godijo le osnovne stvari.

Vdih. Izdih. Hranjenje. Spuščanje. Umiranje, pokopavanje. Takšne zadeve.

Tokrat si dneva ali dveh za počitek nisem vzela. Obdajala me je temna tančica, to že, ampak tudi z njo sem se s Svarunom igrala bizona in tigra (uganete, kdo je pri nas rad predator?) in skušala z norčavim hihitanjem ublažiti rdečkasto srbečico. Neskončno sem hvaležna za oboje, predvsem pa za to, da sem lahko mama tako resničnemu bitju. Neskončno sem hvaležna, da v sebi lahko prepoznam, kaj kdaj rabim. In neskončno sem hvaležna, da pride vsaj eden od mojih staršev vsak dan obiskat svojega dragega vnukca. Takoj, ko je včeraj prišla mama s Svarunom gradit letalsko floto, sem torej jaz smuknila ven. Na moj travnik, ki ga že prav drzno poljublja pomlad.

Sezula sem se in hodila. Svežina je izpod mojih stopal vdihovala življenje mojemu telesu.

Pomembno mi je bilo samo dihati. Globoko dihati.

In pomembno mi je bilo samo čutiti. Sebe in svojo resnico.

Ko sem prišla do roba, kjer se razgalja pogled na morje, sem z božajočo lepoto v očeh ustavila korak in zaprla oči. Ko zaprem oči, lahko zaslišim, kaj mi notranjost govori. Eno roko sem položila na brbotajočo maternico in drugo na srce, nato pa …

Nič kaj pripravljena začutim bolečino. Rezka bolečina skozi srce mi v očesu utrne solzo.

Neprijetno mi je, rada bi šla.

Neprijetno mi je in bojim se, da je ta bolečina samo vrh ledene gore bolečine, ki je nisem pripravljena sprejeti.

Neprijetno mi je, rada bi odšla … ampak ostanem. Obstanem. Z eno roko na srcu in drugo na maternici. Obstanem, ker slišim bolečino. In vem, da mi ima nekaj povedati.

V srcu spet zaslišim odmev njegovega smeha. Smeha, ki sem ga oboževala. 

Slišim tudi odmev svojih korakov, ki so me odločno nosili proč od tega smeha. Vsakič znova, vsakič težje.

Ob spoznanju, da ni nikoli odšel, ker je še vedno tu, v srcu, bi moje oko bolečino najraje izjokalo. Če se mi v tistem obraz ne bi razjasnil v nasmeh.

Roka, ki je prej srkala iz srca, je sedaj začela nežno božati. In zaslišala sem mehak, sočuten glas, ki ga običajno slišim le, ko pripomore k pomirjanju razburjenega Svaruna: »Še si tukaj, bolečina, kaj?«

Razveselila sem se svoje bolečine. Razveselila sem se je bolj, kot sem se petindvajset let tega nekje ob tem času veselila čokoladnih pirhov za Veliko noč. Razveselila sem se je, ker je bolečina vedno, brez izjeme dobra novica, ne glede na to, kako neprijetno jo je čutiti.

Bolečina namreč pomeni, da sem tu. Tu, v telesu. Tu, v tem trenutku. Tu, v izkušanju.

Bolečina priča o velikem uspehu. Obstati v neprijetni izkušnji terja veliko poguma, veliko ljubezni do sebe. Znano je, da duša išče zasilne izhode, ko je bolečine preveč. Žrtve zlorab, tako verbalnih, kot fizičnih in seksualnih, pogosto pričajo o tem, kako so ob travmatičnih dogodkih zapustili telo in nekje zviška gledali, kaj se mu dogaja. Drugi izhod so pač odvisnosti. Sama sem še kako desetletje tega, ko je bila bolečina premočna, enostavno zbežala iz telesa, v anoreksijo. Jaz sem izbrala odvisnost od hrane in ljubezni, nekateri pač izberejo droge, igre na srečo, seks, vse od naštetega? Scenarij je vedno beg, rezultat pa ločenost od svoje resnice.

Tokrat ne. Hvaležna sem, da zmorem zaobiti scenarij, ki mi je dolga leta krojil življenje. Zaradi poguma, ki je brezpogojna samozavest. Zaradi ljubezni do sebe, ki je brezpogojno sprejemanje sebe. In zaradi zavedanja, da je to mehko, lepo, gladko, krepko, dlakavo, zmožno telo v resnici moj edini dom. Telo je dom, ki sem ga dobila, da lahko izkušam vse izrazne oblike svoje duše. In bolečina je samo ena izmed teh. Poleg radosti. Veselja. Sreče. Strahu. Razočaranja. Dvoma. Tesnobe. Sodbe. Poguma. Razigranosti. Poželenja. Zadovoljenja. Saj veste.

menstruacija1

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s