Bolečina je dobra novica

Med vsako menstruacijo spuščam, izdihnem, umiram, pokopljem.  Kaj?

Majhnost. Manjvrednost.
In največjo laž, ki ji včasih (čeprav samo za trenutek) še vedno verjamem: da je TEMA slaba.

Tema je približno polovica vsega, kar je.
Tudi nas.
Če smo pripravljeni sprejeti, da je približno polovica nas slaba, potem je lažje razumeti, zakaj mnogi izmed nas še vedno mislijo, da potrebujejo odrešenika. Mar ne?

Ne, tema ni slaba. Je prijetno udoben kotel, iz katerega vse vzklije.

Naše ideje. Naši projekti. Naše kreacije. Naši fizični otroci.

Naša resnica.

O, ja, tudi resnica izvira iz teme. Da jo lahko slišimo, pa potrebujemo tišino.

Zadnji teden sva s Svarunom v karanteni. Življenje je novačilo kozje pastirčke, temu pa malček ni mogel odreči in tako sedaj pase kozice. Če naj to povem tako, da me razume vesoljna Slovenija: malček preboleva norice, ki jim afektivno radi rečemo “vodene koze”. Ja, na bolniški sva, vsa pikčasta (pri meni je pikčasta samo obleka, v kateri se zadnje dni smukam naokrog) in vesela. Čas si krajšava z ustvarjalnimi rapsodijami. In s smejanjem. In imava se čudovito. No, sedaj že. Vendar sprva ni bilo tako.

Kot mami, ki ni uslužbenka, ampak ustvarjalka, se mi je pogled na prvo pikico na sinovem hrbtu dodobra zataknil v grlu. Seveda, obveščena sem bila o epidemiji, vendar pa sem potihem molila, da nas tokrat zaobide, misleč, da so moji ustvarjalni inačrti pomembnejši od celodnevnega igranja. Kaj pa živež? In moja knjiga? No, ja. Človek obrača, Boginja obrne. Tokrat je obrnila tako, da se znova naučim sprejeti, kar mi je dano. In da se priučim, česar pravim, da si v prihodnosti več želim: življenja iz ženske esence. Resničnega življenja. Takšnega, ki se zgodi, ko po dolgem prestopanju samo zajameš zrak in skočiš v vodo in … splavaš. Tako resničnega življenja si želim. Takšnega, v katerem vso pozornost usmerjam v pisanje knjige, pa se potem zgodi, da sin zboli, in da vso svojo ljubečo pozornost preusmerim na njegovo dobrobit … in potem s svojo pozornostjo poskušam žonglirati. To se pravi, poskušam dokler mi ne uspe. Žogica pade, prvič, drugič, tretjič pa že leti. Takšnega resničnega življenja si želim! Takšnega, v katerem zmore moja ljubeča pozornost žonglirati z obema žogicama naenkrat.

Dokler se ne zgodi, da življenje za nadaljno učenje poskrbi.

Na tretji dan bolniške me preseneti s tretjo žogico za žongliranje.

Menstruacijo.

Med vsako menstruacijo se življenje zame ustavi. Vzamem si dan ali dva, ko ne delam ničesar, »kar bi morala«, ničesar, kar mi ne paše, predvsem pa nič, kar vključuje stanje na nogah, saj me v tem času predvsem meča zelo bolijo. Vzamem si dan ali dva, ko sem povsem pripravljena sprejeti, da je ležanje na rdečem kavču in pitje nečesa toplega, pri čemer mi noge greje rdeča in črna dekica iz Indije, vse, česar si želim. Moje oči so uprte navznoter, čeprav se morda zdi, da kdaj nepremično zrem v strop tudi pol ure naenkrat. Moje oči so uprte navznoter, da uzrejo vse, kar mi več ne služi in vse, kar komaj čaka, da mi lahko začne služiti.

Na menstruacijo si vzamem dan ali dva, da sem v temi. In v tišini.

Žongliranje? Lepo vas prosim.

Tedaj se godijo le osnovne stvari.

Vdih. Izdih. Hranjenje. Spuščanje. Umiranje, pokopavanje. Takšne zadeve.

Tokrat si dneva ali dveh za počitek nisem vzela. Obdajala me je temna tančica, to že, ampak tudi z njo sem se s Svarunom igrala bizona in tigra (uganete, kdo je pri nas rad predator?) in skušala z norčavim hihitanjem ublažiti rdečkasto srbečico. Neskončno sem hvaležna za oboje, predvsem pa za to, da sem lahko mama tako resničnemu bitju. Neskončno sem hvaležna, da v sebi lahko prepoznam, kaj kdaj rabim. In neskončno sem hvaležna, da pride vsaj eden od mojih staršev vsak dan obiskat svojega dragega vnukca. Takoj, ko je včeraj prišla mama s Svarunom gradit letalsko floto, sem torej jaz smuknila ven. Na moj travnik, ki ga že prav drzno poljublja pomlad.

Sezula sem se in hodila. Svežina je izpod mojih stopal vdihovala življenje mojemu telesu.

Pomembno mi je bilo samo dihati. Globoko dihati.

In pomembno mi je bilo samo čutiti. Sebe in svojo resnico.

Ko sem prišla do roba, kjer se razgalja pogled na morje, sem z božajočo lepoto v očeh ustavila korak in zaprla oči. Ko zaprem oči, lahko zaslišim, kaj mi notranjost govori. Eno roko sem položila na brbotajočo maternico in drugo na srce, nato pa …

Nič kaj pripravljena začutim bolečino. Rezka bolečina skozi srce mi v očesu utrne solzo.

Neprijetno mi je, rada bi šla.

Neprijetno mi je in bojim se, da je ta bolečina samo vrh ledene gore bolečine, ki je nisem pripravljena sprejeti.

Neprijetno mi je, rada bi odšla … ampak ostanem. Obstanem. Z eno roko na srcu in drugo na maternici. Obstanem, ker slišim bolečino. In vem, da mi ima nekaj povedati.

V srcu spet zaslišim odmev njegovega smeha. Smeha, ki sem ga oboževala. 

Slišim tudi odmev svojih korakov, ki so me odločno nosili proč od tega smeha. Vsakič znova, vsakič težje.

Ob spoznanju, da ni nikoli odšel, ker je še vedno tu, v srcu, bi moje oko bolečino najraje izjokalo. Če se mi v tistem obraz ne bi razjasnil v nasmeh.

Roka, ki je prej srkala iz srca, je sedaj začela nežno božati. In zaslišala sem mehak, sočuten glas, ki ga običajno slišim le, ko pripomore k pomirjanju razburjenega Svaruna: »Še si tukaj, bolečina, kaj?«

Razveselila sem se svoje bolečine. Razveselila sem se je bolj, kot sem se petindvajset let tega nekje ob tem času veselila čokoladnih pirhov za Veliko noč. Razveselila sem se je, ker je bolečina vedno, brez izjeme dobra novica, ne glede na to, kako neprijetno jo je čutiti.

Bolečina namreč pomeni, da sem tu. Tu, v telesu. Tu, v tem trenutku. Tu, v izkušanju.

Bolečina priča o velikem uspehu. Obstati v neprijetni izkušnji terja veliko poguma, veliko ljubezni do sebe. Znano je, da duša išče zasilne izhode, ko je bolečine preveč. Žrtve zlorab, tako verbalnih, kot fizičnih in seksualnih, pogosto pričajo o tem, kako so ob travmatičnih dogodkih zapustili telo in nekje zviška gledali, kaj se mu dogaja. Drugi izhod so pač odvisnosti. Sama sem še kako desetletje tega, ko je bila bolečina premočna, enostavno zbežala iz telesa, v anoreksijo. Jaz sem izbrala odvisnost od hrane in ljubezni, nekateri pač izberejo droge, igre na srečo, seks, vse od naštetega? Scenarij je vedno beg, rezultat pa ločenost od svoje resnice.

Tokrat ne. Hvaležna sem, da zmorem zaobiti scenarij, ki mi je dolga leta krojil življenje. Zaradi poguma, ki je brezpogojna samozavest. Zaradi ljubezni do sebe, ki je brezpogojno sprejemanje sebe. In zaradi zavedanja, da je to mehko, lepo, gladko, krepko, dlakavo, zmožno telo v resnici moj edini dom. Telo je dom, ki sem ga dobila, da lahko izkušam vse izrazne oblike svoje duše. In bolečina je samo ena izmed teh. Poleg radosti. Veselja. Sreče. Strahu. Razočaranja. Dvoma. Tesnobe. Sodbe. Poguma. Razigranosti. Poželenja. Zadovoljenja. Saj veste.

menstruacija1

Advertisements

O tem, kaj je boljše

Že nekaj časa mi pod oknom zavesti pritrkuje misel, da prihaja čas.

Prihaja čas, da spravim skupaj vse svoje vizije in ideale v neko zaokroženo celoto. In kot se v starševstvu tako blagoslovljeno venomer dogaja, je moj sin spet tisti, ki me nevede peha naprej, v življenje.

Svarun bo oktobra star pet let in po vse pravilih bi zatorej moral drugo leto ali pač čez dve leti (ker je oktobrček) v šolo. V šolo, ljudje moji! To ni kar tako. In če sem do sedaj lahko zavlačevala z osmišljanjem najine dolgoročne prihodnosti, sedaj ne morem več. Ne morem več. Ne zato, ker bi mi nekdo dihal za ovratnik (vsi najbrž pričakujejo, da sploh ne razmišljam o tem, da sine morda ne bo šel v javno šolo). Da je temu zavlačevanju odzvonilo, mi  pravi moj notranji glas. Tisti »ne morem« prihaja naravnost iz moje atthe, ki globoko in neomajno zaupa, da je zares možno pričarati življenje, kakršnega si želim zase, za svojega sina, ter posledično za svoje bližnje in za ves svet. To, prav tukaj, je eden največjih blagoslovov starševstva: vsaka odločitev, od katere zavisi dobrobit našega otroka, mora prihajati iz nas samih. Čisto vsaka. Ne iz našega uma, ki se lahko intelektualno napolni s podatki in potem na podlagi le-teh pretehta možnosti in racionalno, realno določi, katera pot je prava. Podatki in modeli sicer obstajajo, toda (kar se mene tiče) ti niso aplikativni, ker je vsak otrok drugačen, in vsak starš drugačen. Odločitve, ki vplivajo na življenja naših otrok, so najtežji del … in hkrati tisti, ki prinaša največ svobode.

Seveda je jasno, da si vsi starši želimo najboljše za svoje otroke. V izogib posploševanju, ker pač sama ne vem in nikoli ne bom, kako je biti oče, bom od sedaj naprej govorila za mame. Torej, jasno je, da si vsaka mama želi le najboljše za svojega otroka. Za to je poskrbela že mati narava. Ko ženske na svet rodimo otroka, se namreč v nas biološko rodi močan materinski instinkt, ki meri k zagotavljanju ne le varnosti in preživetja naših potomcev, marveč tudi blagostanja in dobrobiti, kot ju same morda sploh ne poznamo. V tem materinskem instinktu je moč, ki spreminja svet na bolje. Samo pomislimo, vsaka generacija si za svoje potomce želi boljšega življenje, kot ga ima sama. Močno, kajne? Ne le, da si tega želi in k temu stremi – to po svojih najboljših močeh tudi zagotavlja.

To zavedanje je zelo dobra iztočnica, da se ozremo za sabo s hvaležnostjo v srcih. S hvaležnostjo za starše, za stare starše in tako generacije in generacije nazaj, ki so v srcih stremeli k temu, da bodo njihovi otroci imeli boljša življenja, kot so jih imeli sami. Hvala. In sedaj. Ne moremo mimo vprašanja: »Kaj je boljše?«

Kaj je sploh tisto, kar je boljše? Univerzalnega odgovora na to vprašanje ni, saj se fluidno spreminja od generacije do generacije. Generacija naših non in nonotov se je rojevala v času svetovnih vojn, ko sta revščina in pomanjkanje zategovala vsakdanji kruh. Zaradi tega si je ta generacija za svoje otroke želela več obilja, več varnosti, in svobodno državo, v katero bi se združili vsi enake krvi. Generacija naših staršev je zares imela več obilja, in to obilje je prihajalo v obliki neštetih možnosti. Potrebno je bilo samo poprijeti za delo in že so se odpirale možnosti: za šolanje in študij in kasneje za zaposlovanje. To so bili časi, ko si je vsakdo lahko sezidal svojo hišo in šel poleti na morje in bolj ali manj ugodno živel. Generacija naših staršev si zato za svoje potomce želi vse, kar so imeli sami, ampak le še več tega: več ugodja, več obilja, več materialnih dobrin, bolj spoštovan poklic, lepše zveneč naziv, bolj eksotične oddihe. Vse to je super. Vse to lahko dandanes imamo, če že ne vsi, pa skoraj vsak izmed nas. Tukaj je, samo z roko sežemo, pa je naše: vse. Vse, vse, vse. Vse je super. Če je vse pač tisto, kar si mi zares želimo.

Če prav pošteno pomislimo, smo v resnici prva generacija, ki je imela vse. Razen peščice na socialnem dnu, ki pač znotraj vseh družb pride zraven kot nujno zlo, nas večina ni živela v pomanjkanju, ampak v izobilju. Stvari in možnosti. Za naše telesne potrebe je bilo dobro poskrbljeno. Naše umske potrebe so bile zadostno stimulirane. A še kaj sploh preostane?

Zelo pogosto se spominjam besed staršev, ko sta z jezo in bolečino in razočaranjem reagirala na moje večno nezadovoljstvo: »Takšna si zato, ker smo ti vse dali! To je tvoja zahvala!«. Sedaj razumem. Bolelo ju je, ker sta mi dajala vse, česar sta si sama kot otroka želela, pa nisem bila zadovoljna; nisem bila niti hvaležna. Sedaj razumem. Vse, kar sem po svojih otroških zmožnostih hotela s svojim nezadovoljstvom sporočiti, je, da mi navkljub njuni večni radodarnosti nekaj manjka. Nekaj, česar se ne da v trgovini kupiti ali v šoli naučiti. Sedaj razumem, tedaj pa nisem. Nisem vedela, kaj mi manjka, da sem bila po ocenah drugih tako zahteven, nehvaležen in nezadovoljen otrok, kasneje najstnica in še kasneje mlada ženska. Bolelo me je, da ne morem ugoditi svojim staršem in biti hvaležna za vse, kar imam. Bolelo me je, ker sem ju razočarala. In bolelo me je, da se ne morem vsaj pretvarjati, da je »vse, kar imam«, dovoljšen razlog za ultimativno srečo in zadovoljstvo. Bolelo me je in nisem vedela, sedaj pa vem. Sreča ne izhaja iz »vsega, kar imam«, marveč iz vsega, kar sem. Moje dušne potrebe niso bile zadovoljene in tega nisem konceptualno razumela, poleg tega nisem poznala terminologije, ki bi to ubesedila; to sem samo čutila. Tista svoboda, tisti izraz, tista ekspanzivnost, tisti navdih, tisto zlitje, ki so hrana za našo dušo, so bili manjkajoči deli moje sestavljanke.

To seveda ni nič neobičajnega. Smo tridelna bitja, blagoslovljena s telesom, umom in dušo (če že moremo strukturirati), in ko je za prva dva dela nas, ki sta telo in um, poskrbljeno, začutimo potrebo po hranjenju tretjega, najbolj subtilnega, a najbolj zgovornega dela nas: naše duše.

Torej, če ponovim vprašanje: »Kaj je boljše?«

Kaj je tisto, kar si želim za svojega otroka, bitje, ki ga imam najrajši na svetu?

V kakšnem okolju želim, da odrašča? Od kakšnega okolja želim, da se uči? In na kakšen način?

S temi vprašanji se ukvarjamo vsi starši, bodoči starši in nekateri izmed vas, ki preudarno razmišljate o potomstvu, v tem času in prostoru. O tem razmišljamo vsi, ki bi za svoje otroke, in s tem neposredno tudi zase, pričarali način življenja, ki je bolj prijazen človeškemu bitju, in ne nujno robotu, v katerega bi nas družba rada stisnila. V katerega bi nas rade stisnile družbene institucije.

Javni vrtec, javno šolstvo. Institucije. Svarun trenutno obiskuje javni vrtec tu v bližini in povem vam, če se lotim naštevanja pomanjkljivosti, na bom mogla prenehati. Pa se raje ne lotim. Ne lotim se naštevanja pomanjkljivosti, se jih pa zavedam. Zelo dobro se jih zavedam. Ne meljem jih, ne jokam se zaradi njih, ne preklinjam jih in jim ne nasprotujem. Svarun v odgovor na moja dobronamerna poizvedovanja o vrtcu, ki se začnejo z vprašalnico zakaj, velikokrat zelo odraslo nagne glavo in skesano odgovori: »Saj veš, pravila.« O, vem, vem. Vem, in zato mi ravno kdaj pa kdaj še zavre kri, ko to slišim. Zavre, pa se znova hitro umiri, ko me moja attha opomni: »To je generacija otrok, ki bodo spreminjali sistem, zato potrebujejo tudi izkušnjo sistema. Tako pač je.«

Najlažje se je pritoževati nad tem, kar je. Najlažje je brbotati v jezi, v besi, v frustraciji. Najlažje je čutiti tisto bolečino, ker naše vizije o svetu in družbi ne sovpadajo z realnim stanjem. Najlažje je dvigniti roke v razočaranju in nemoči in svoje ideale še naprej valiti po naših mislih. Lažje je govoriti, kot karkoli storiti. Lažje je komentirati, izpodbijati, kritizirati, kot se sam pri sebi odločiti. Ja, lažje je.

Ampak veste, kaj je še lažje?

Še lažje se je vsako jutro zbuditi in vedeti, da spreminjaš svet na bolje. Še lažje je zjutraj vstati, če veš, da si na poti k tistemu več, kar bi rad nanudil svojemu otroku. Kako? O tem drugič.

29063188_10155917658242819_2101697162025893888_o