Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh

Najino prvo potovanje po silovitih Kanarskih otokih, je bil enotedenski izlet v Luxembourg (s katerega sva se včeraj vrnila), kamor naju je povabila – in mi za rojstni dan podarila letalski karti zame in za Svaruna – moja draga prijateljica, ki gori živi in dela. Nekega dne sva se odpravila na izlet v srednjeveško mestece Vianden, kjer sem hotela Svaruna peljati na grad in se pomenkovati o dobrem starem srednjem veku. No, življenje je imelo druge načrte.

Najin izlet ni uspel. To se pravi, ni uspel, če vzamem v obzir le moja pričakovanja po celodnevnem raziskovanju sladkega srednjeveškega mesteca severno od Luxembourga; uspel je, če sprejmem darilo, ki ga nama je razplet dogodkov, prav tako kot vsak razplet dogodkov, podaril. (In sploh, kaj je uspeh in kdo ga meri? Ampak o tem raje kdaj drugič, da ne zaidem pregloboko v tale labirint.)

Svarun se je že na poti počutil zelo na tleh, ko sva po enournem potovanju prispela na najin cilj, pa je začel tožiti, da mu je mraz. »Ne moreš si predstavljati, kako me zebe,« mi je ponavljal med vztrajnim drgetanjem in dohitevanjem mojega prilagojeno počasnejšega koraka. Ob tem alarmu sem ga peljala na topel čaj brez medu in limone (ker sem bila pač izbrala najbrž edini lokal v Luxembourgu, ki  ju ni imel) in takoj zatem posedla na prvi avtobus proti domu.

Zjutraj pred odhodom na izlet sem ga sumničavo gledala v oči. V motne oči, v solzne oči, ki so zgovorno pričale o nekem neravnovesju. Lahko bi bila že tedaj odločila, da ne greva nikamor, pa sem vendarle zašepetala v nebo: »Morda pa ne bo nič.« Spraševala sem ga, kako se počuti, pa je beseda »izlet« tudi njemu preveč dišala, da bi si resnično prisluhnil. Po njegovem zatrjevanju, da se počuti v redu, sem ostala prepričana, da so motne sinove očke rezultat slabo prespane noči, ki jo je razdelila nočna mora. »Veš kaj sem sanjal? Da sem umrl!« me je jokaje zbudil kaj po štirih, da sem ga stisnila k sebi in božala in šepetala, dokler ni nazaj zaspal. Zatem se je še enkrat zbudil v joku, zaspal za kratek čas in beli dan začel z izrazito vijoličnimi podočnjaki. Tekom najinega menjevanja prevoznih sredstev sva spregovorila o tem, kako je umrl. »Zakuril sem ogenj in padel notri,« mi pove. Moj ljubi, dragi slovanski bog ognja, je torej zgorel. Pičlih nekaj ur po nočni mori je zares zagorel. Vročina, kajpada.

Ko ima Svarun vročino, zagori naglo in z vso močjo – prav tako kot jaz, ko sem bila deklica, mi pove mama. To je menda znak, da je njegov imunski sistem zelo močan, kar me uspešno pomirja v trenutkih, ko že malce panično spremljam njegova škrlatna lička in podivjan utrip srca. Vratolomno srce hladi razgreto telo, tako kot pri človekovem najboljšem prijatelju. To lahko sprejmem, četudi me opazovanje tega drgetajočega hitenja srca, prestraši. Česar pa ne morem sprejeti, je dejstvo, da mi otrok venomer zboli na ali nemudoma po počitnicah. In ja, tudi to zbolevanje bi lahko sprejela. Če bi verjela, da je moj otrok šibkega zdravja, če bi bila sama dlakocepski hipohonder, ki se boji bacilov kot vampirji križa, če bi me potovanja pehala v stres. Ali pa bi sprejela tako, da bi dvignila roke v zrak in zamrmrala: »Ah, otroci. Kaj č’mo. Saj se morajo prekužiti.« In skušala samo sebe prepričati, da tako pač je, da sama tu na nič ne vplivam, da je bolje sprejeti, kot se boriti proti temu, pika, amen. Resnično, z veseljem bi sprejela. Tako kot sem sprejela, da so potovanja pač potovanja in zatorej posebne priložnosti, ki posledično dopuščajo več prostora za improvizacijo na področju prehrane, časovnega okvira, aktivnosti. In to je vse super. Prilagodljivost je bistvena sestavina srečnega, brezskrbnega življenja ženske. Ampak samo, če poznamo tanko linijo med prilagodljivostjo, ki nas reši, in prilagodljivostjo, ki nas ruši.

S Svarunom so nama na vsakih dosedanjih počitnicah padla vsa pravila v vodo. Kar sama od sebe se je zamaknila ura odhoda v posteljo, najin večerni ritual, dnevne aktivnosti in kajpada, režim prehrane, ne glede na to, koliko se trudim vzdrževati neko strukturo. In to je življenje. In življenje sprejemam takšno, kakršno je. Življenje je reka, na kateri se učimo predmeta Lahkotnost. Kako lahko karseda lahkotno plujem po tej reki življenja? Tako, da sem jezna, ker morava namesto prijetnega vandranja sedaj ležati v malem mestnem stanovanju? Ah, kje. To bi bilo plavanje proti toku. In to mi še nikdar ni prineslo ničesar drugega razen vedenja, da se plavanje proti toku preprosto ne izplača. Kako pa, potem? Tako, da sprejmem vse, kar mi pride naproti, kot podporo. Tako, da sprejmem ta dva dneva, ko naju je vročina priklenila v posteljo, kot podporo. Podporo pri umirjanju in podporo pri uvidu. In ko to storim … mi je že vse jasno. In zaznam ponavljajoči se vzorec, ki me žuli iz notranjosti.

Namreč, vsakič, ko s Svarunom potujeva, jeva veliko mlečnih izdelkov. Zato, da gostiteljem, ki bi za naju radi kraljevsko poskrbeli, ne beliva glave z vegansko prehrano. Pa tudi zato, ker se moje brbončice še niso uspele ločiti od prijetno polnega sirastega okusa, od katerega sem živela (in uživala), odkar sem pri osemnajstih prenehala z uživanjem mesa. O, ja. Mene, kraljico zdrave prehrane, na potovanjih vedno zasužnjijo lokalni siri in masla. In ni, da bi se ob tem dejstvu počutila slabo, kje pa; moje brbončice se pač še niso uspele odpovedati temu dobro poznanemu, zadovoljujočemu okusu. Vse ob svojem času, kaj? Ampak kaj pa, če je ta čas sedaj? Navsezadnje že nekaj mesecev na mojo grozo opazujem, da čutim po vsakem grižljaju sira v želodcu in po požiralniku vse do grla neprijetno kislo oblogo. Ob tem se počutim neprijetno, tišči me v grlu. In navsezadnje je ta negativna reakcija mojega telesa samo odgovor na resnico globoko v meni. Resnico, da meni osebno mlečni izdelki pač ne »štimajo« več. Ta resnica ni replika na splošno sprejeto dejstvo, da kravje mleko vsebuje rakotvorno snov kazein. Ta resnica je odmev nelagodja v mojem telesu, ki ga povzroča uživanje mlečnih izdelkov.

Morala sem se pogovoriti s seboj. Pravzaprav sem morala samo prisluhniti temu, kar mi telo in duša šepetata. In onadva šepetata, da mlečne industrije, ki je v resnici mesna industrija v (še kar izraziti) preobleki, ne zmoreta več podpirati. Ni nekaj, za čemer lahko pokončno stojim. In življenje me je pripeljalo do tega, da počnem samo tisto, za čemer lahko stojim z dvema trdnima nogama. Ne, nisem več pripravljena podpirati industrije, ki po mojem mnenju ruši svet. To je zgolj opomnik sebi, naj si sledim vedno in povsod. Naj živim samo tisto, kar je v skladu z mojo resnico. In sedaj? Sedaj končno zaupam temu ljubemu telesu, ki mi pravi, da je bilo mlečnih izdelkov dovolj. In tu ne gre za prepoved ali režim. Ne gre za disciplino, ker sem najbrž zadnja, ki bi favorizirala kakršenkoli kalup. Ne gre za vnovičen poskus kontrole nad seboj. Ne. Gre za jasno, ljubeče zavedanje, ki se je rodilo iz izkušnje, kaj se navzven in navznoter dogaja ob uživanju meni tako okusnih sirčkov. Gre za izbiro, izbiro sočutja. Sočutja do sebe, do Svaruna, do vseh prebivalcev Zemlje in jasno tudi vseh živali, ki so bile izpostavljene nasilju mesne industrije, novodobnega suženjstva. Gre za izbiro prihodnosti, ki jo želim z ostalimi sozemljani tkati za nas, naše zanamce in naš ljubi planet. Gre za ljubezen, navsezadnje. Ljubezen, ki sem jo uspela začutiti sedaj, ko sem lahko v svoji ranljivosti močna. Zavedam se, da ima moja izbira pomen. In če lahko s svojo izbiro pozitivno vplivam na veliko življenj, potem bom. Vem, da tu leži moč; moč zame in za ves svet. Pssst. Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh.

Hm. Kako sta zadnja dva odstavka kakorkoli povezana s Svarunovo vročino, se morda sprašujete? Preprosto. Da neka hrana za telo ni prava, nam telo samo sporoči. Sporoča, neumorno. Ko vidi, da ga ne poslušamo, nam pokaže. Ko telesu dajemo hrano, za katero čutimo, da ni prava, telo zboli. Ne zato, da bi se maščevalo naši neposlušnosti, ampak ker naša dejanja znižujejo njegov obrambni zid. Prevelik vnos pesticidov povzroča padec imunskega sistema, in to se lahko kaže na povišani telesni temperaturi, prehladu, gripi, nemoči pri tistem, ki to počne. Je pa tudi tako, da otroci do kakega šestega leta živijo v energijskem telesu svoje mame in njeno življenje na vseh ravneh se odslikava v otrokovem dobrem ali slabem počutju. Vem, da je Svarunova vročina posledica moje neposlušnosti; neposlušanja svoje najvišje resnice.

In sedaj? Bom še ena tistih veganov, ki v strahu pred napadalnimi, krvoločnimi, oči-zavijajočimi vsejedi, z repom med nogami in za hrbtom prekrižanima kazalcem in sredincem, sveto zanikajo, da je njihova odločitev kakorkoli povezana z živalmi. Da ni? Kako, da ne? Gre za živali, seveda gre. Gre tudi za živali. Za živali, za nas in za ves ta ekosistem, ki ga pohlep pustoši in uničuje. In sedaj? Bom še ena tistih, ki se bojuje za boljši svet. Se mar sploh slišim? Bojevala bi se za boljši svet? Kako smešno. Kako smešno, če vem, da mi boj ničesar ne izbojuje – povzroči pa mnogo napetosti, agresivnosti, jeze. Kako torej spremeniti svet na bolje? Tako, da sem jaz sprememba. Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj? Kako, če ne samo tako, kot znam? Čas je. Slišite tudi vi? Čas je, da začnem izbirati lepšo prihodnost za svojega otroka in za vse naše otroke. Ker na koncu vedno pridemo do enega in istega vprašanja: v kakšnem svetu si želim živeti in vzgajati svojega otroka?   

V teh dveh dneh Svarunovega ognja sva gledala animiran film Ledena doba 3: Zora dinozavrov. Svarunu namreč dinozavri trenutno na polno dogajajo, in ker mu je bil v Luxembourgu neverjetno všeč muzej naravne zgodovine sveta, se mi je zdela dobra ideja, da si ga še v risanki malo pogledava. Tako kot vsaka risanka je tudi ta imela prijatelje in sovražnike, protagoniste in antagoniste. In vsakič, ko si je z odejo pokril oči, ker je najstrašnejši mesojedi dinozaver Rudi samo zaprhal, sem mu nežno zašepetala: »Ja, v tistih časih je bilo tako, da so pač vsi bežali pred najmočnejšim in najstrašnejšim.« Nedolgo zatem, ko mi je malček spet zaspal v vročini, pa sem se med spogledovanjem z mlečno čokolado vprašala: »A je sedaj kaj drugače ali še vedno vet visi na potrebah najmočnejših in najstrašnejših?« Smo mar samo strašni Rudiji, ki si vzamejo, karkoli si poželijo, pri čemer nam še na lov ali molsti ni treba? Vem, od kod pride mleko v mlečno čokolado in vem, da ga ta mama ni proizvedla iz ljubezni do mene. Mleko je utekočinjena ljubezen mame krave do svojega mladiča, in vedenje, da je bil ta mladič odtrgan od svoje mame, me neskončno prizadene. Sem se zmožna spet obrniti stran in uživati v pregrešnosti okusa? Ali sem se zmožna obrniti navznoter in začutiti ljubezen in zaslišati, da to ni prava pot. Vem, da je Darwin s preživetjem najmočnejšega utemeljil razvoj vrst in evolucijo, toda nova dognanja kažejo drugače. Obstaja vse več znanstvenikov, ki prihajajo do istih zaključkov: da evolucija ni posledica tekmovanja, marveč sodelovanja in harmonije med različnimi vrstami. In sedaj se samo še vprašam: ali mlečna čokolada, ki vzame mladiča od matere, povzroča harmonijo, ali jo ruši? In sedaj … sedaj že vem, kaj.

lux12

Advertisements